Seks. S seboj.

Ko se imaš rad. Tudi telesno.

Dolg dan je bil za mano. Nekje okrog polnoči – pol ure gor ali dol – sem stopila pod tuš. Topla voda se je razlila po mojem telesu. Toplota pa se je razlila tudi po moji notranjosti. Kar stala sem tam … stala … voda pa je tekla. Prijalo je. Kar nisem mogla nehati. Uživati v toploti, miru, samosti in šumenju vode. Moja roka je kar sama zašla med moje noge. Toplota … mehkoba … jaz … In moji prsti … v meni.

Zadnja leta imajo vsi – pa naj bodo terapevti, neterapevti, zdravniki ali zdravilci, navadni ali malo bolj posebni ljudje – polna usta tega, da mora človek imeti rad najprej sebe. Se ceniti. »Ker se cenim«, je odličen primer, vzet iz najmnožičnejšega medija. Gotovo se še spomnite nadležne reklame o tem, da je potrebno dati nekaj ne le vase, ampak tudi nase. Kar nam ves čas pripovedujejo, zdaj s te, zdaj z one strani. To se je posebej razširilo zdaj, mogoče zadnjih deset let. Prej, kaj pa vem, ali naj ven privlečem pridevnika “postsocialističnih” in – takrat pa sploh – “socialističnih” časih, je namreč na splošno veljalo malo drugače. Če si preveč cenil sam sebe, če si to tudi pokazal, če si poskrbel, da je bilo dobro tudi tebi, ne le vsem okoli tebe, si bil … egoist? Egocentrik? Sicer ta pojem pomeni čisto nekaj drugega, a – včasih dejansko ni bilo govora o tem, da mora človek poskrbeti zase; sploh ne najprej.


Meni je bilo recimo popolnoma novo odkritje, ko so nas na letalu, ko sem šele kot študentka prvič sedla nanj, podučili, da moraš dati masko s kisikom najprej sebi, potem šele otroku, če recimo sedi poleg tebe. Ker so me do takrat peglali, da je lepo, če deliš, daš, a da je potrebno poskrbeti pa predvsem in najprej za – druge, tiste okrog tebe. Ta filozofija je sicer blizu predvsem ženskam, moški so nemalo presenečeni, ko jih kdo opomni, da niso center sveta. Da se okrog njih ne vrti sonce, razen mogoče, če so si ga malo preveč ruknili. In da bi bilo fino, če najprej recimo poskrbijo za to in ono, na koncu pa – ajde – zase. Moškim se ob tem ponavadi odkrije povsem nov svet, a … ne bojte se – tokrat ne bom o tej temi.
Tokrat bom o tem, da so me učili drugače, da je treba torej poskrbeti najprej za druge in da jaz tako pravzaprav dejansko živim. “To mi je v krvi”, bi zapel Zdravko. Ko vstanem, ko pridem domov ali pa po nakupovanju v trgovini – vedno isto – najprej nahranim vse živo, kar je okoli mene. V trgovini kupim vse, kar je treba in še tisto, česar ni treba – za druge. Zase pa nič. Tudi moje hranjenje – če sploh – pride na vrsto zadnje. Navada je pa železna srajca, saj veste. Le pri nečem se ne držim železne srajce. In sicer pri eni posebni obliki ljubezni do sebe – pri telesni. Če smo še natančnejši, pri spolno-telesni. Pri samozadovoljevanju. In prav zadnjič sem pomislila – le kako pa, da pa o tem pa nihče kaj na veliko ne govori? Kako imeti sam sebe rad, v fizičnem, ne le v duhovnem smislu mislim. Samozadovoljevanje. Že beseda je slišati nekako … egoistično. Na njej si skorajda polomiš jezik. Saj, mogoče pa je prav zato pa o tej temi pa – večinoma – tišina. Pa hec na stran. Dejstvo je, da je seks tabu. Seks s seboj pa še toliko večji. Sploh, če to počenjajo ženske.

Dobro, priznam, jaz nisem hodila v cerkev. In nisem z materinim mlekom spila prepovedi in groženj, da se mi bo roka posušila, če se bom prijemala »tam« in da me bo ne vem kdo kaznoval z ne vem čim. Sem pa vseeno zrasla sredi katoliške družbe, to je dejstvo. In mimo časa in prostora, v katerem živimo in iz katerega smo izšli, ne moremo. Vedno v nas odseva tudi prostor in čas, v katerem smo zrasli.

Resda so bila v mojem življenju tudi obdobja, ko sem na ljubezen s samo seboj čisto pozabila. Je pa dejstvo, da mislim, da je ta oblika ljubezni do sebe primarna. In da, dragi moški – tudi ženske, čeprav seveda ne morem trditi, da vse, lahko pa rečem, da nekatere – tudi to delamo. Ko mi manjka “tisto nekaj”, čeprav ne vem, točno kaj, ali pa ko lahko natančno določim, kaj mi manjka, poskrbim, da mi ne manjka več. Čisto enostavno. In – če se pošalim – tudi čisto pri roki.

Samozadovoljevanja namreč ne vidim kot nek »dodatek«; kot nekaj, kar delam, ker bi mi nekje drugje pač manjkalo. Sploh ne. To je samo moje. Nekaj, kar je med mano in – mano. In nima zveze z nikomer drugim, samo z menoj.

Konec koncev vsak sam najbolje ve, kdaj, kaj in kako mu paše. In šele, ko ti sam veš, kako in kaj, lahko uživaš tudi z drugim. Ker – če te že on ali ona ne prime prav, mu znaš ti vsaj povedati ali pokazati, kako. In težko je opisati občutke, ko zna človek uživati tudi sam. Sam s seboj. Sploh, če zna uživati tudi pri tem, ko se sam igra; mislim, sam s sabo. Ko nima zavor, strahu, da ga bo sram pred nekom; ko nima nad sabo giljotine prepovedi, greha in kazni.

Ne spomnim se točno, kdaj sem prvič ugotovila, da mi samozadovoljevanje ne povzroča frustracije, ampak samo veselje. Res ne vem. Ker sem – kot vsi otroci – rada odkrivala in sem tudi hitro odkrila svoje telo. Ga sicer potem kar nekaj časa na nek način zanemarjala in puščala ob strani, a … hitro ugotovila, da je telo tista hiša, tista osnova, ki je del nas. In mi del njega. Mislim celo, da človek, ki upošteva in posluša svoje telo, tako ostane … kako bi se izrazila? »Normalen« seveda ni prava beseda. Bolj mislim »normalen« v tem smislu, da se mu ne zmeša v naši realnosti, kjer je vsepovsod polno omejitev, prepovedi, grehov in kazni. Ter čistunov, ki čepijo v vsakem grmu in so polni nasvetov in pridig. Kajti – tako jaz vidim ta svet – le, če si v stiku s samim seboj, če si vse, kar se ti dogaja, priznaš, če se zaradi tega ne grizeš, če znaš sam sebe ne le poslušati, ampak tudi slišati in konec koncev uslišati. Če pri tem seveda nikomur ne škoduješ, ampak delaš le dobro in če se znaš začutiti, šele potem lahko rečeš: »Evo, rada – ali rad – se imam.« Ker se imaš potem pa res in to celega. Ker se sprejmeš. Ker si priznaš. In se imaš rad. Točno takega, kot si. Ne le bel, tudi črn. »Angel sem. In hudič sem.« sem nekoč prebrala v nekem tekstu. To je malce pretirano, a – v osnovi drži. Celota smo in predznak – torej plus ali minus – ni nekaj, kar je dano po naravi, to je nekaj, kar določamo sami. Kaj je prav in kaj ne. A preveč pogosto pozabljamo, da je naša primarna narava pravzaprav živalska. Spolna. Spolna energija nas dela žive, ohranja pri življenju in je vir mnogih radosti.

Zato – najprej – dragi moški! Mogoče je prav, da končno še od kakšne ženske slišite, da to počenjamo tudi ženske. In nas zato ni niti najmanj sram.

Drage ženske, vam pa – niste edine, ki to delate. In – prav nič ne delate narobe. Uporabljajte prste in domišljijo, zato nam jih je nekdo nekoč nekje dal. Tudi zato. Niti najmanj pa zato, da se bomo frustrirale, česa se ne sme in kake packe smo, če smo to počele. To – po mojem – ni nikoli bil in ni namen življenja. Življenje je najbolje in najlepše užiti táko, kot je. Ne belo. Ne črno. Celo.

Ljubezen nam ni vsem v pogubo

Kajti – življenje teče dalje. Karkoli se že zgodi.

Bil je – kako smešno se to sliši takole, s časovne distance kar nekaj let – ena mojih večjih ljubezni v življenju. Ena največjih moških ljubezni, če se tako izrazim, kajti ljubezni ne pojmujem le kot čustva, ki je vezano na človeške odnose. A ta je bila, vezana na moškega. Seveda se ni izšlo v dvojino. Bil je na nek način že oddan in zaradi mene ni nameraval menjati svojega življenja. Realnost, ki ne le boli, ampak peče in žge. Kljub strasti in energiji med nama ni želel presedlati iz znanega v manj znano. Okej. To me je zadelo, a preostalo mi je le eno. Da grem naprej, seveda. Sama, spet. Težak čas je bil to, zame, najtežji do tedaj. Gledati človeka, ki si ga neskončno želiš in videti, da si tudi on tebe, a hkrati vedeti, da vama ni prihodnosti v dvoje …

Spomnim se, kako sem si takrat pomagala preživeti – s knjigo. Knjige so me velikokrat v življenju rešile, to moram poudariti, in tako ne le, da lepšajo moje življenje in da ga bogatijo, očitno ga kdaj pa kdaj tudi izvlečejo iz črne luknje. V tistem primeru me je rešila ena od biblij duhovnosti slovenskega avtorja, ki ga še danes pozna malo ljudi, Martina Kojca. Vsepovsod sem jo imela s seboj, vsepovsod. V službi, na terenu, na kavi s prijateljico, sama s seboj … Imela sem jo v torbici; kot denarnico, robčke in mobitel. Vedno pri roki. Le tako sem preživela.

Zelo dramatično sem namreč tedaj pojmovala in sprejemala ljubezen. Dramatično lahko rečem mojemu tedanjemu stanju sploh, če sama pri sebi naredim primerjavo med »jaz nekoč« in »jaz danes«. Pa ne vem točno, a je ta sprememba povezana z leti? No, pravzaprav pa to sploh ni pomembno, skratka – včasih je bilo zame vse konec sveta. Vse. Danes so ti »konci sveta« veliko, veliko blažji. In tega dejstva ne pripisujem le več kot štirim desetletjem, v katerih sem, priznam, kar veliko vadila na področju ljubezni. Take in drugačne. Ampak to pripisujem temu, da imam nekje globoko v sebi nekaj, česar se dolgo nisem zavedala. Ljubezen do življenja. In do sebe. Dokler tega nisem dojela, mi je bila ljubezen v pogubo. Poslej mi je gonilo.

Seveda ne gre zanemariti, da imam za sabo kar nekaj primerov srčnih ljubezenskih razbitin. Srca, ki ga, to pa še vedno, kljub letom in srčnim črepinjam, ki mi jih vedno uspe nekako zložiti in zlepiti, striktno poslušam. Ravnam se po srčnem šepetu, pa naj bo ta še tako šibak. Kar mi je nekako uspelo, kljub vsem knjigam, ki govorijo drugače in kljub vsem medijem, ki pa sploh ničesar drugega ne govorijo, kot to, da je ljubezen le ena. Kar je seveda neumnost. Še večja neumnost je le ta, da mora biti ljubezen taka in taka. In kronana s tem in tem. In … in … same nepomembnosti.

Ljubezen je zame sploh to, da diham. Ljubezen je, da vsako jutro vidim sonce ali meglo – sploh ni pomembno, kaj, da le vidim. Ljubezen je, ko pobožam neznano mačko, ki se preteguje in sonči tam na plotu; da pozdravim starega, dementnega znanca. Da potolažim otroka, tudi, če ni moj. Slišim nenavadno čivketanje ptiča v zapuščenih mejicah. Tudi, da pogledam lepe, dolge ženske noge v kratkem krilu. Močne roke moškega. Vse to in še kaj. A ljubezen niti slučajno ni nekaj, kar bi si morali »zaslužiti«. Ljubezen ni nič, kar moraš narediti, da bi jo dobil. Ljubezen se sploh ne da doseči. Ljubezen ni nekaj, kar lahko damo. Ali dobimo. Še manj pa kupimo. Ljubezen enostavno je. In – kar je še pomembneje – ljubezen smo.

Nihče nas ne nauči tega, najbolj bistvenega v našem življenju – da smo ljubezen. Ne, to ni nekaj, kar čutimo; to, kar občutimo, je le majhen delček ljubezni. Ljubezen je to, kar smo. Kar oddajamo, sevamo, kar delamo in govorimo. Kljub srcu, ki se zdi strto zaradi zavrnitve. Kljub srcu, ki se zdi naveličano vsega. Kljub temu, da nas v naši družbi, ne le, da nas ne učijo, kaj je ljubezen, ampak nam celo ves čas nam dajejo napačne informacije o tem, kaj je. Pravijo, da je ljubezen le ena. Kar ne drži. Pravijo, da ljubezen boli. Neumnost. Pravijo, da se ljubezen kaže, dokaže in izkaže. Kje neki … Zakaj tako pravijo? Ker gre to na mlin temu, kar prodajajo. Človek, ki ni zadovóljen in tudi ne zadovoljén, je večno nepotešena stranka. Ki bo dala še in še svojega časa in predvsem denarja, samo, da bo sebe prepričala, da bo pa zdaj nekje ali od nekoga dobila ljubezen. Zdaj pa bo! Kreme take in drugačne, tretmaji, operacije, verižice, avtomobili, hiše, prstani, zaročni, poročni ali kar tako … so nekaj, kar bi naj kupilo to, kar se kupiti ne da. Ljubezen. Tudi o tem nihče ne govori, da je ljubezen pojem, ki je eden najbolj zlorabljenih. Saj se za ljubeznijo skrivajo in z njo opravičujejo vsa mogoča dejanja. Celo umori se dogajajo v imenu ljubezni. A nihče ne pove, da so pojem ljubezni in to besedo grdo zlorabili.

Je, ljubezni je res mnogo, a vse izvirajo iz ene – iz ljubezni do življenja. Čistega in mogočnega, kot je. Iz te pa prihaja tudi osnova vseh ljubezni, ljubezen do samega sebe. Ki se ne kaže v tem, da si sam sebi všeč, seveda ne. Kaže se v tem, da verjameš. Vase. In v življenje. Da bo šlo naprej, najbolje, kot zmore. Karkoli se pač že zgodi. Ker jutri je nov dan. Vedno. Pa naj bo z nami, ali brez nas …

Vrednost

Je nekdo manj vreden, če ni po naši volji?

Držala sem jo v naročju in samo gledala. Spala je, novorojenčica, še utrujena od tega, da je šele pred nekaj urami prvič vdihnila zrak. Držala sem jo, nato pa – še nevajena te poze – odložila v posteljico. In jo gledala. In gledala. In se je dotikala. Ure in ure. Nežno, nežno, da je ne zbudim. Mehka koža. Vonj novorojenčka. Drobceni rokici in še bolj drobceni prstki … Bila je popolna. Kot je za vsako mamo popoln njen otrok. In vreden; največ na vsem svetu.

Seveda leto dni kasneje, ko je prvič rekla »ne« in pokazala svojo prvo trmo ter svoj karakter, ne bi mogla reči istega. Da je torej ta isti otrok popoln. Kajti upiral se je, kazal svojo voljo, neverjetno voljo do kljubovanja samo zaradi kljubovanja samega. Ni ubogal, ni bil vodljiv, ignoriral me je; skratka – moj ego je bil včasih prav pošteno ziritiran. Včasih manj, drugič bolj, a jeza se je pojavljala vedno, ko nek drug ego ni poslušal mojega. Pa vendar; ali je bilo – kar se otroka tiče – sploh kaj drugače? Mislim kar se tiče vrednosti otroka? Je otrok za starše kaj manj vreden, če ne spi, ko bi starši želeli, če ne jé, ko in tega, kar mu ponudijo starši? Če ne uboga? Če trmari, čveka nazaj, se dere, cvili, meče po tleh? Če zahteva? Da mu dajo ali kupijo nekaj, česar starši ne želijo?

Je nekdo manj vreden, ker ni po našem okusu? Ker ni po naši volji? Ker ima svojo in jo tudi uveljavlja? Je neka oseba manj vredna, ker nima dolgih, svetlih in kodrastih las, čeprav smo sanjali, da jih bo imela? Ali vrednost nekoga pade, ker ne želi iti na balet? Ker se ne želi učiti igrati na klavir, čeprav si je nekdo drug v svojih sanjah vedno predstavljal, kako sedi in uživa ob glasbi, ki jo izvaja njegov lasten otrok? A je neka oseba manj vredna zato, ker se veliko raje, kot sedi pri knjigah, igra? A je otrokova vrednost manjša, če ga v šoli ocenijo s številko tri, ne pa s petico?

Seveda ne. Vse to so malenkosti, nepomembne malenkosti. Vsak človek je vreden. Ker enostavno je. Naj bo črn, bel, majhen, debel ali suh, priden in delaven ali pa bolj počasne sorte. Naj bo odličnjak ali pa ne, vreden je, če rad bere ali pa raje gleda televizijo. Če zna pisati rime, vreden pa je tudi, če je nepismen. Da se o tem, da vrednosti človeka ne določajo ne njegove kavbojke, superge, avtomobil, telefon ali hiša sploh ne izgubljamo besed ter časa in prostora.

Jaz svojim otrokom vedno – a preredko – rečem: “Bili ste majhni, še celi rdeči in pomečkani od poroda. Bili ste brez zob in lulali ter kakali ste v plenice. Niste znali popolnoma ničesar – ne govoriti, ne pisati, ne hoditi, ne sami jesti … A bili ste popolni. In vredni. Največ. Danes znate vse, kar je bistveno. Hoditi, skrbeti zase, se umiti, obleči. Znate govoriti in pisati ter računati. Vaša “uporabna” vrednost je torej vsak dan večja; vsak dan se naučite kaj novega, vsak dan ste dobri in prijazni. Skrbite zase, za naravo in živali, za ljudi okoli sebe. A čisto vsak dan ste vredni tudi samo zato, ker ste. In niste vredni nič manj, če dobite trojko pri matematiki ali družbi.”

Gospodarica prstanov

O enem posebnem prstanu, ki pa ni ravno za prst …

Valentinovo je bilo in mojega korenjaka ni bilo doma. Ta tipičen kapitalistični praznik je – kar se tiče smisla – podoben kramarskim sejmom, ko, kot je vedno govoril moj oče, pametni služijo, ker imajo norci denar; zato mi “praznik zaljubljenih” dol visi, a točno se spomnim, da je bilo takrat.

Ker je namreč neka moja fb znanka dobila darilo svojega dragega, ga pofotografirala, kar, mimogrede prav ob tem in takim podobnih praznikih počenja ogromno uporabnikov in predvsem uporabnic katerega koli socialnega omrežja, in fotko seveda objavila. Jaz s svojo fotografijo, mislijo ali statusom nisem delala gneče med veselimi valentinovskimi praznovalci, ker bi lahko fotografirala le prazno polovico postelje, recimo. Pa raje nisem, ker nisem želela imeti prevelike vrste pred vrati. A – šalo na stran. Tista fotografija škatle me je pritegnila.

Na podlagi fotografije namreč niti približno nisi mogel vedeti, kaj je notri. Bil je le zapis dotične srečnice, ki je bila obdarjena ob dnevu zaljubljencev, nekaj komentarjev, polnih mežikov in ogromnih nasmeškov, ter nalepka na škatli. Resda na podlagi fotografije nisi mogel vedeti, kaj darilo je, sem pa sklepala, da je nekaj … zanimivega. Žgečljivo zanimivega. Moj firbec je neznanski, to je tako znano, in ker sem, pravim, uživala nekajdnevni samski stan, saj je bil moj gospod na službenem potovanju na drugem koncu sveta – tako daleč, da niti telefonski seks ni prišel v poštev, saj naju je non stop prekinjalo – sem seveda pokukala. Na to spletno stran. Pokukala. In ostala – kaki dve uri.

Uau! Odprl se mi je popolnoma nov svet. Saj ne, da še nekaj let nazaj nisem bila stalna gostja kakega od sex šopov – bolj zaradi smešnih daril prijateljem, kot pa zase, a bila sem kolikor toliko na tekočem – to pa … še nevideno. Kako gre čas naprej! Tudi, kar se igrač za odrasle tiče! Ne morem vam opisati svojega navdušenja. Lahko vam povem le, da sem bila popolnoma očarana – ne le nad novostmi, tudi nad stranjo in nad tem, kako so vse stvari, celo z video filmčki, ki pa – ne mislite – ne prikazujejo nobene scene – predstavljene. Okusno. Je edina beseda, ki opisuje to spletno trgovino; zelo okusno so vse predstavili. Bilo je tako okusno, da so se mi – seveda – pocedile sline.

In sem mu poslala sporočilo. Pisalo je samo – “Poglej tole, plačaš lahko s pay palom”. Dodala sem, mislim da, še en pomežik. Naslednji dan sem dobila odgovor. Odpisal je samo: “Kaj pa je to?”. Poslala sem mu link na zadevo, ki me je najbolj zanimala. Ring. Penis ring.

Valjda bo šteknil, sem si mislila. Mislim, za kaj se to uporablja. Kako, bi pa že nekako ugotovila. In ko se je vrnil, sem čakala, ali bo kaj komentiral. Končno so otroci popadali v postelje, ko sva se posvetila eden drugemu. Vprašal me je: “Kaj je to … prstan. Za …?” Ja, sem se nasmejala. Ni rekel – “Naročil sem ga”. Ali “Super, bova probala”. Vprašal je samo: “Kdo pa ti je povedal za to?” Logično. Tudi njega je matral firbec.

To je bilo kakšni dve leti nazaj; februarja, kot rečeno. Ne bom vam lagala, da sva ga že preizkusila, ker me je moj predragi seveda tudi povprašal po tem, kako se to uporablja. Se bova že znašla, sem mu rekla, a očitno ni palilo. Sem pa vmes sodelavca, za katerega vem, da bi znal kaj takega obvladati, že povprašala, kako zadeva funkcionira. Nasveti iz prve roke vedno prav pridejo in – kot so nas učili včasih – nič nas ne sme presenetiti. Mogoče pa za rojstni dan poštar prinese kak ličen paketek …

Seks na eks

Quicky ali seks na hitro zna biti boljši od petelinjega zajtrka ali večerne akcije.

Na kratko sem pozvonila – ne vem, zakaj, tako ali tako je vedel, da pridem, saj sva se nekaj minut pred tem slišala – in odprla vrata njegovega stanovanja. Pustil je odklenjeno. Roke so se mi tresle; koktajl vznemirjenosti, adrenalina in nepopisne želje po njem. Zaprla sem in obrnila ključ. Prišel je iz sobe, sezut, brez jakne. Njegovi poljubi so bili nekaj, za kar bi ubijala; želela sem si ga kot še nič in nikogar do tedaj. Objela sva se, tam, v predsobi; nikoli ne bom pozabila moči in energije, ki jo je imel njegov objem. Nekje vmes sem uspela odložiti torbo in jakno in se – še vedno v garderobi – v njegovem objemu obrnila s hrbtom proti njemu. Hlače in hlačke mi je potegnil do kolen, jaz sem v eni potezi odvrgla majico in slekla modrc. Nisem sezula škornjev, niti do konca slekla hlač; ni bilo časa za to in ni naju motilo. Le z rokami sem se uprla v steno, ko sem ga začutila v sebi.

V tistem trenutku seveda nisem razmišljala o sosedih, kasneje, ko sem si že neštetokrat vrtela najin film v glavi, pa sem le pomislila na njih. No, bolj nanj. In upala, da ni bilo nikogar od njegovih sosedov doma. Kajti zvoki iz stanovanja takrat gotovo nikogar ne bi spomnili na zvoke, ki jih proizvaja nekdo, ko recimo kuha, pospravlja ali se pogovarja.

Oba s hlačami okrog gležnjev sva nato uspela nekako priti iz predsobe in garderobe v sobo. Kjer sva menjala tudi pozo. Najprej sicer še vedno od zadaj, a tokrat v drugo lokacijo; pred vrhuncem pa še neke vrste misijonarski položaj, s tem, da jaz – zaradi oblečenih hlač in obutih škornjev – seveda nisem uspela dati nog narazen. Bilo je … noro dobro. Fantastično … Neopisljiv vrtiljak energij. Ki je trajal … koliko? Če merimo skozi klasično enoto časa? Pet? Mogoče sedem? Minut. Ne vem. Ker mi ure in minute dol visijo; od nekdaj so mi. Sploh pa pri seksu. Seks je trajal toliko, da se ga še danes spomnim. To je tisto, kar se mi zdi pomembno. Ta seks z njim iz arhiva potegnem vedno, ko se želim navdušiti, dobro počutiti, zrajcati, potolažiti, se spomniti, zakaj je vredno živeti … Vedno. Tega in še kakšnega od seksov z njim. Ki je bil mogoče še krajši – v minutah; a njegov učinek traja še danes.

On je bil … ne le ljubezen mojega življenja; bil je – ljubimec mojega življenja. Saj veste, tisto, ko ga pogledaš in te tam, malo pod popkom nekaj stisne, tvoje spodnje hlače pa so v trenutku poplavno območje. Ko si vsak, ampak res vsak centimeter tvoje kože želi njegovega prijema, vsaj enega. Tisto, ko je vsak njegov dotik elektrika. In vsak objem uteha in toplina. Tisto, kar se pravzaprav ne da čisto spraviti v besede … nekaj med hrepenenjem, strastjo, bistvom življenja in smislom bivanja. Tisto, ko v trenutku veš, da boš šla z njim. Pa čeprav le za dve minuti. Ti dve minuti sta vredni vsega. Tisto, ko te pogleda in si zaželiš samo, da bi se ustavil čas. Da bi ga – točno ta trenutek, ko je on s teboj – dala v album. V škatlo, kamor spravljaš le dogodke in trenutke z etiketo, na kateri piše ‘za zmeraj’.

Bil je vse to. Zame. Bil je pa še kaj zraven. In še za koga. A to me ni motilo; nikoli nisem bila posesivna. Da bi moral nekdo biti le moj? Zakaj le? Ker je tako določil nekdo drug? Neumnost. Ljubosumna? To sem, zagotovo. A … kdo sem jaz, da bom omejevala in prepovedovala? In kdo je tisti, ki bo prepovedoval meni? Ja, seveda, drži. Pravila so nuja za življenje v skupnosti. Kršenje pravil pa je po mojem mnenju nujno za preživetje; vsaj za moje preživetje. Saj veste, kako je zapisal Neruda: »Počasi umira, kdor postane suženj navad in ki si vsak dan postavlja iste omejitve.« Kajti tudi on – kot veliko, veliko drugih in to ne le pesnikov – se je zavedal, da za stvari, ki se tičejo srca in strasti, ne veljajo ista pravila kot za stvari, ki imajo zvezo z možgani in razumom. In mi smo vendar toliko več kot naš um. »Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami. (…) Kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom. (…) Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! Živi za danes!«

To je pa tudi edino, kar kadarkoli zares smo in zares imamo. Danes. Vse ostalo je že minula preteklost ali še neobstoječa prihodnost.

In danes?

Moja navdušenost nad seksom na hitro ali quickyi ni nikoli minila. Saj ne rečem, seks, ki vključuje to, da se vsaj do konca slečeš je seveda okej. Super je, ko imaš čas, ko ni nobenih omejitev in nikogar, ki bi ti lahko zdaj zdaj pogledal v spalnico. Krasno je, da si partnerja vzameta čas eden za drugega. Za skupno tuširanje. Mogoče skupno ležanje v banji. In nato tudi za seks. In še bolj super je, če vse skupaj – z banjo vred – ne traja ure in ure. A … ne maram situacije, da moram – ob tem, da je meni prišlo tam nekje na začetku, ker sem pač sproščena in sama vem, kako in kaj je treba, da pride ognjemet – ležati vznak in misliti na … Slovenijo. Šalim se. A po drugi strani mislim resno. Jaz sem nasploh izjemno hitra. Hitro govorim, hitro pišem, hitro hodim in vozim, hitro živim. Še rodila sem hitro; v pol ure. Z vožnjo od Murske Sobote do Rakičana vred; in to sredi noči in sredi sneženja v januarju. Za porode vseh treh otrok sem potrebovala dve uri in pol; a v to so vštete tudi vožnje in dejstvo, da moj partner – tudi če ima ženska popadke – z avtom ravno ne divja. Skratka – upam, da me bo tudi pobralo tako hitro, a … gremo nazaj na temo. Glede na to, da imam tri otroke, je pravzaprav sreča, da obožujem seks na hitro. Ker – poleg njih – mi kaj drugega niti ne bi preostalo. Ali guicky ali celibat. Seveda mi ni potrebno razlagati, da nisem pristaš omejevanja človeške primarne narave. Ko sem svojega dragega nazadnje potegnila – za enega »na hitro« seveda – s hodnika v pralnico, so bili vsi trije otroci v banji v najini kopalnici. Ki je sosednji prostor od pralnice. Pogledal me je in rekel: »Bolj blizu nisi mogla najti prostora?« in mi s pogledom na okno pokazal, da je odprto in da bodo me seveda slišali. Jaz pa sem se samo obrnila in se z rokami  uprla v vrata …