To ni dolga zgodba

O spremembah, ki so le v glavi.

Videti je bilo, da se zaletavam v steno.

Bela in trdna je stala tam in se ni premaknila niti za ped.

Nič.

Ne, če sem jo potiskala, ne, če sem vanjo butala z ramo ali s kolenom, tudi, če sem le stala tik pred njo in jo poizkušala premakniti samo z mislimi. Nič.

Stena je ostajala neomajna.

Le jaz sem bila vedno bolj potolčena.

– – – – – – –

Kako že gre tista? Da je najtežja sprememba tista, ki se skriva v tvoji glavi?

Nič ni težko, prav nič v življenju ni tako težko, kot premakniti svoje misli.

Spremeniti. Res spremeniti.

Tudi, če veš, da niso zdrave zate.

Tudi, če veš, kaj naj bi naredil.

Tudi če se zavedaš, da je tvoje življenje tukaj in zdaj razvalina, ti pa nisi navdušen nad razbitinami.

Tudi, če vse to obvladaš v teoriji … ti praksa še vedno šepa.

Zelo.

Kajti spremembi v mislih mora slediti dejanje.

Drugače sprememba ni, za kar se izdaja.

– – – – – – – –

Globoko v sebi sem vedela. Ves čas.

Srce je jasno vedelo, kaj in kako.

Le … strah.

Vladar.

Vedno, povsod in nad vsemi.
Redki se uspejo resnično soočiti s svojimi strašnimi zmaji.

Le redki jim posekajo vse glave in porežejo vse kremplje.

Da jih ne praskajo več v srce.

– – – – – – – –

Nekdo je nekoč rekel: “Ne glede na to, kako izgubljena si, tvoja pot te bo vedno pripeljala nazaj k tebi.”

Stena se je naenkrat odprla. Opazila sem, da so to pravzaprav vrata. Stopila sem skoznje in hladen, svež zrak me je objel: “Pozdravljena! Kod hodiš tako dolgo?”

Globoko sem vdihnila in moja pljuča so se napolnila s svobodo.

– – – – – – – –  

S tem, ko sem odšla, nisem želela reči, kako zanič je bilo vse.

Nisem želela nikomur ničesar dokazati.

Nikogar prizadeti.

Le sebi sem pokazala.
Da sem vredna.

– – – – – – – –

In tako se borim, iz dneva v dan.

Preživeti.

V svetu, kjer “pogrešam te” ne pomeni, da se vračam.

In “rada te imam” ne pomeni, da bom ostala.

– – – – – – – –

“Ti boš vedno dovolj zame.

In niti največji sanjač me ne 

bo nikoli prepričal,

da je v življenju večja stvar

kot ljubiti – tebe.”

(S. L. Gray)

Zaznamki iz nekega vesolja

Majceno zrno peska. V morju možnosti. Sámo kot zvezda na nebu.

Včasih se zgodi – ne vem, zakaj, ne vem, kako – da se nekaj v meni prelomi.

Kot bobi palčka.

Tako hitro. Tako nepovratno. In tako nežno.

In potem ne vem, kam.

Naprej? Levo? Kam?

In pa – zakaj?

– – – – – – –

Sožitje. Vsak dan.

Je to mogoče sožitje vsakdanjega?

Sožitje z vsakdanjim?

Ravnotežje?
Zakaj ga lovim že vse svoje življenje?

Zakaj ga je tako težko najti?
Kot da že vse življenje hodim nihajoč … sem … tja … spet nazaj …

Slabo mi je.

Slabo od nenehnega kroženja med tisoč možnostmi.

In ena je slabša od druge.

– – – – – – –

Nikoli ne bom vedela.

Nikoli ne bom zares vedela.

Ali sem res bila jaz?
Ta, ki te je pripeljala tako daleč.

Do konca.

Do krvi.

Sem?

– – – – – – – –

Si si kdaj želel postati nekdo drug?
Jaz?

Vsak dan. Vsak prekleti dan sem si želela.

Da bi bila jaz tista, ki si jo gledal takrat, ko nisi mogel stran od nje.

Da bi bila jaz s tabo v tistih tvojih najlepših letih.

Zakaj si vedno znova predstavljam, da bi bil svet zdaj lepši?
Če jaz takrat ne bi bila jaz, ampak ona.

Bi šla potem sled mojih stopal v drugo smer?

– – – – – – – –

Sem samo ženska.

Čisto navadna, ki jo življenje premetava.

In melje.

Kot školjko morje nosi z valovi sem in tja … sem in tja … pa spet sem … in tja.

Vsak val jo majčkeno premakne.

In malo obrusi.

Postaja vedno bolj gladka, vedno bolj bela. In vedno manjša.

Dokler se ne spremeni v zrnce peska.

Drobno zrno. Še eno. V vesoljnem morju.

Majčkeno.

Sámo.

Kot zvezda na nebu.

Jaz.

– – – – – –

Berem, torej sem

O tem, kako v torbici nimam in nikoli nisem imela kondomov, vedno pa knjige.

Tista ljubezen je bila posebej velika v meni. Malo manjša v njem, a bila je dovolj.

Močna in polna strasti naju je nekaj časa vodila skupaj, nato pa raztrgala narazen. Ni imel moči, da bi pretrgal nekje drugje. Pa sem se odločila, da raztrgam vez z njim jaz.

Bila je odločitev, ki me je spravljala v obup, a … ni šlo drugače. Včasih je treba, da preživiš, narediti tudi kaj bolečega. Zelo bolečega.

Njegova dnevna prisotnost je bila sol na mojo odprto rano. Peklo me je in žgalo … nisem vedela naprej.

Takrat sem doma, v mamini knjižnici spet – slučajno, kot pač pridejo v življenju “slučajno” stvari na našo pot – srečala knjigo. Kojca, Martina Kojca. Vzela sem ga v roke in v trenutku, ko sem začela brati, občutila olajšanje.

Brala sem tam, sredi dnevne sobe, stoje, in nisem mogla nehati. Zato sem jo vzela s seboj, dobesedno in vsepovsod je bila z mano. Ko in če sem slučajno zagledala njega, sem jo vzela v roke. Nisem je niti odprla, le držala sem jo v rokah, kot ščit, kot prvo in edino pomoč. Knjigo.

Še danes je z mano. Mislim, da nekje v paketu “kaj bi dala v kovček, če bi morala za vedno oditi od doma”.

Velikokrat si predstavljam, kaj bi vzela s sabo, če bi me recimo na vrat na nos odpeljali na nek otok; kaj bi vzela, da bi tam preživela. Ne razmišljam veliko. V mojem “kufru” so – knjige.

Dobro, oblekla bi se kot medo (za primer, da je tam mrzlo), zobna ščetka ne zavzame veliko prostora, ostalo pa bi bile – knjige. Boli mene, kaj bi jedla … neko jabolko ali nek krompir že raste tam … 😂

Skratka – brez knjig mi življenja ni. Dobesedno.

Bila so vmes v mojem življenju obdobja – to je čas, ko se dogaja življenje s tako hitrostjo, da ga človek komajda dohaja – ko nisem brala nič. Absolutno nič. No, razen literaturo, ki je sovpadala z mojo takratno življenjsko situacijo. Beri: brala sem strokovno literaturo, nato spet knjige o vzgoji, prehrani, zdravju in podobno.

A mi je manjkalo. Duša ni dobila svoje prave hrane.

In če zdaj pomislim nazaj, na čase, ko sem se počutila izgubljeno, samo, nerazumljeno in zauščeno … zdaj vem zakaj. Bila sem brez branja. Nikoli nisem bila brez družbe, prijateljic, družine. A bila sem brez branja. In to mi je dajalo občutek izgubljenosti. Nepripadnosti. Nesmiselnosti.

Knjige mi dajo vse to. Da se ne počutim sama. Da nisem izgubljena. Da vem, kje sem, kaj sem in kam grem. Da vedno znova najdem smisel. Vse to v meni povzroči prisotnost branja in knjig.

Nato sem leta in leta – kar sicer počenjam še zdaj – brala otroško literaturo. Pravljice, zgodbice, pesmice. In moja duša je spet zacvetela, saj, če kaj rada delam, potem rada berem – na glas. Vedno, ampak vedno sem obžalovala – za to mi je res neskončno žal -, da ne obstaja poklic “bralke na glas”. To je zame! Obožujem glasno branje! Še preden sva imela otroke, sem partnerju težila in sem mu zvečer v postelji na glas brala Miškolina! 😂

A, ko berem za svojo dušo, je to pogosto tiho; poezija, kratke zgodbe, erotika. Zelo pogosto zavibriram na isti frekvenci kot ženske avtorice: Svetlana, Mila, Berta, Suzana, Erica, Neža … Ženske, brez katerih ne morem živeti. Sicer s tem delam krivico moškim avtorjem, a – res, moram priznati – pisanja, ki jih posebej obožujem in brez katerih si ne predstavljam življenja, so nastala izpod ženskih rok.

Kar ne pomeni, da moških ne berem. Absolutno jih in z velim veseljem. Ne izbiram branja na podlagi spola, samo – ta misel se mi ni prvič prikradla v moje misli. Ženski zalivi pisanja so moj svet.

Zanimivo je, da je moje branje zelo povezano z mojim pisanjem.

Namreč – vedno, ko pišem, se mi dozdeva, da je vse, kar nastaja, bilo nekoč nekje od nekoga že napisano. Da torej ni moje. Prihaja iz moje glave, skače na papir; nekoč, dolgo nazaj prebrano, zdaj pa – kot Trnjulčica – po letih in letih spanja nekje v meni, prebujeno in spet živo izpod mojih prstov. Res! Nič, kar napišem ni res moje – tako, se mi zdi … vse je prišlo vame, tam zorelo, doraslo in skozi mene prišlo na svet. Spet.

In – priznam, to je moja velika bolezen – imam posebno obliko okužbe. Ne bojte se, ni hudo nalezljiva, je pa precej neprijetna; sploh, ko si na minimumu z denarjem. Ne morem mimo knjigarne, mimo antikvarjata, še v drogerijah ali špecerijah, kjer po novem prodajajo tudi knjige, ne morem mimo polic s knjigami. Pa ne samo mimo … ne morem, da ne bi šla vsaj ena (na začetku so v mojem objemu tri, štiri 😮) z mano domov. Na in ob nočni omarici jim imam – če grem zdajle dol in jih preštejem – trenutno najmanj deset knjig. Ki jih berem. Ves čas. Tu in tam. Ali pa danes in nato spet čez štirinajst dni. Ni pomembmno. Berem. 😍

Ker – če ne berem, me ni.

Ali, kot je rekel George R. R. Martin – ameriški pisec kratkih zgodb, scenarijev in televizijski producent, ki je – med številnimi deli – tudi avtor Pesmi o ledu in ognju, kar so predelali v znano Igro prestolov in ga je leta 2011 revija Time uvrstila med sto najvplivnejših ljudi na svetu:

“Tisti, ki bere, živi tisoč življenj.

Kdor ne bere, pa zgolj eno samo.”

Pa ne, da bi bil to glavni razlog za moje branje. Pravzaprav ne berem zato, da bi živela. Berem, ker le tako živim. To je moja meditacija. To je moja kontemplacija. Ko črni znaki na belem papirju do te mere umirijo moje sem in tja poskakujoče misli in nemirno glavo, priprem knjigo, se zazrem skozi okno, v steno, v temo ali pač nekam in … uredim misli. Umirim divjanje in nervozo. Postavim sebe v perspektivo. Takrat ugotovim veliko stvari. Predvsem pa privre na dan hvaležnost. Za vse. Za tisto, kar se zdi dobro, pa tudi za tisto, kar se zdi slabo.

Hvaležnost. Da življenje tudi skozi mene piše svojo kratko zgodbo. In hvaležnost, da jo jaz znam, zmorem in želim brati.

Jeb..š morje!

Edini pravi dopust zame je na domači terasi in vrtu. Brez pakiranja, brez gneče in stresa, vzameš pa si ga lahko tudi le za uro ali dve.

Odprla sem omaro in začela iskati po škatli s kopalkami. Našla sem jih nekje čisto pri dnu, tiste kopalke za “posebne priložnosti”.

Saj veste, vsi imamo oblačila, ki jih iz omar privlečemo zelo redko; nekajkrat letno, mogoče niti ne. Jaz sem se odločila, da tega ne bom več počela, saj se tako dogaja, da sem non stop v enih in istih spodnjih hlačah, izmenjaje oblačim le dva najbolj navadna modrca, saj “Ne, ta modrc je preveč čipkast, ta pa prenizek”, kakšne od oblek ali kril ne oblečem tudi po dve leti … Tako ne gre več, sem se odločila in oblekla tiste kopalke z bleščicami. Namazala sem se z zaščitno kremo proti soncu, nato pa še z negovalno kremo z bleščicami. “Nek se vidi razkoš!” naj se torej vidi razkošje, je – kar se bleščic tiče – namreč moj moto.

Otroci so zunaj čofotali in kričali v bazenu. Nobeden še opazil ni, da sem na teraso, v senco lipe, prinesla likalno mizo. Na stol poleg nje sem znosila goro cunj, ki so se nabrale v tednu dni, mogoče več. Prinesla sem si tudi kavo in limonado. Limonado za k likanju, kavo za h knjigam. Pa seveda knjige, ki sem jih odložila na ležalnik v senci. Na youtubu sem poiskala Eleni Karaindrou in njena glasba, ki me vedno tako ohladi in osveži, je začela igrati.

Zdaj so me opazili: “Mama, kam pa greš?”

“Nikamor. Likala bom.”

Navajeni so že, da če oblečem kopalke, to ne pomeni, da grem v bazen. To pomeni samo, da mi je vroče in da bom nekaj delala; zelo verjetno zunaj.

Ko sem tako nekaj časa likala, uživala ob glasbi in razgledu ter malo na sončku in malo v senčki, sem kar precej znižala tisto goro iz blaga. Nato sem likalnik zamenjala za knjgo in kavo.

Vmes sem si spočila pogled v dolini in prav pri vsakem pogledu me je prešinilo, kakšna srečnica sem.

Ne samo zaradi razgleda. Ampak, ker lahko svojo glavo na dopust preklopim kadarkoli.

Kar sem je v bistvu ugotovila že pred leti, ko sem se popolnoma izčrpana od nekega dopusta končno ulegla v svojo posteljo in se prvo noč pošteno naspala.

Brez komarjev, brez zvokov s ceste in iz turističnih lokalov. Zakaj vse te muke, potem pa je ali prevroče ali slabo vreme?! Na cesti je itak vedno gneča, da o plažah niti ne govorimo. Spiš slabo, ker je vroče ali pa glasno. Ješ slabo, ker ne znajo kuhati, ker se ti ne da kuhati ali pa kaj podobnega. Spakiraš vse mogoče, potem pa uporabiš eno tretjino oblačil … brez veze.

Meni tega ni treba, sem si rekla že pred leti in nehala čakati na tisti “poseben” teden dni, ki je pogosto res poseben, a ne v pozitivnem smislu. Od takrat imam dopust, ko se jaz tako odločim. In to doma. 

Zjutraj, po tem, ko so otroci prikapljali pred televizor, so pojedli zajtrk. Nikomur se nikamor ni mudilo. Ker se je treba čim več kopati, če smo že plačali, a ne? Nihče ni težil, ker ni interneta ali ker ne razume programa. Nihče ni gnjavil, da to maslo (ali kruh) ni dobro, ker ni táko, kot doma. Potem so šli ven. Nisem jih utrujala, saj pri nas ni veliko prometa, cesto, ki jo morajo prečkati, da pridejo do igrišča, pa poznajo. Nihče jih ne bo ukradel (če pa jih bo, pa jih bo čez 15 minut pripeljal domov, ker se tako grdo derejo – to je meni vedno govoril oče 😂 ). Nato so se odločili, da gredo v bazen. Pripravila sem kosilo, ki so mi ga pomagali skuhati, in pri katerem se nisem jezila, saj smo imeli poln vrt zelenjave, pa dobre lonce, ne pa nekih že davno odsluženih piskrov, ki sodijo le še na smetišče. Dovolj je krožnikov in celo pribora! Ah, razkošje lastnega doma … Ko so vmes tulili iz bazena, da jih zebe, sem jih poslala v banjo, da so se ogreli s toplo vodo. Ta je topla celo sredi dneva in je je dovolj, ne samo en liter zvečer ob sedmih. Ko so tulili, da so žejni, sem jih opomnila, da imam tudi jaz počitnice in naj si vsak svoj sok natoči sam, kot po navadi. Jabolka, maline in robide so si nabirali, kakor so bili lačni, skratka – za to smo se borili, za samostojnost otrok in našo svobodo, a ne, dragi starši? 😉

Jaz sem sproti pospravljala po hiši, dajala prat posodo in cunje, skrbi za živali pa mi ni bilo potrebno obešati na prijateljico ali sosedo. Obe sta sicer zelo prijetni in ustrežljivi in imata radi naše živali skoraj tako, kot če bi bile njune, a … jaz se vedno, ko se kam ganemo za več dni, grozno počutim. Ker tega, da nekdo skrbi za deset ali enajst repov, takih in drugačnih, se res ne da poplačati. Z nobeno čokolado in tudi z denarjem ne. Tu si lahko samo hvaležen, da imaš take sosede in prijatelje.

Ali pa – kar mi je še ljubše – če ti ni treba nikamor iti. 😉

Ja, priznam … odkar smo se končno spravili iz dvosobnega stanovanja, ki je zaradi nas pokalo po šivih, sem postala zapečkarica. In to grozno grozna zapečkarica. In se nerada kam spravim … sploh, ker imam partnerja, s katerim je strašno “prijetno” potovati (To je – da ne bo pomote – seveda zapisano v narekovajih 😆) in otroke, ki so se, ko smo se lani peljali na morje, po nekaj urah vožnje v avtomobilu že pljuvali med seboj.

Tu je seveda svoj kar velik pisker pristavil Matjaž, ki je v pet ur dolgi vožnji ustavil natanko enkrat za natančno pet minut. Da smo šli lulat v naravo na nekem počivališču, kjer seveda nismo mi edini imeli te ideje o stanju in lulanju in je bilo povsod okrog polno človeških … saj veste. Gneča na cesti je bila taka, da na počivališčih sploh ni bilo prostih parkirišč, stranišča so bila … ne bi zdaj o tem, narava pa prav tako.

In ko po takih izkušnjah tako gledam otroke doma, ko lahko čisto vsak čisto vsak trenutek naredi točno tisto, kar se pravkar spomni – sem srečna. Res. To je sreča, dragi moji, ne dopust na Bahamih ali Kanarskih! Ko te volja do vsega mine, preden sploh prideš tja …

Tako da je pravi dopust zame vedno samo – doma. In v tem prepričanju živim že nekaj let, to ni koronska pogruntavščina. Saj smo, dokler smo bili še “blokovski” in smo imeli vedno vsaj po dva otroka v plenicah, tudi takrat kar dve leti za mesec dni živeli v vikend hiši prijateljev na Goričkem. Tam je bil odzadaj velik vrt, ogromno igral, mir, prijatelji so nas prišli obiskat – raj, vam povem. Ne bi lezla nikamor z malimi otroki, pa da mi pištolo v glavo pomeriš …

Ja, smo šli na morje, ko sta bili deklici stari tri ter leto in pol. In ko smo prišli na plažo, je najstarejša hčerka po desetih minutah vedno vprašala: “Mama, kdaj bomo šli v Radence?” Tam je bila voda namreč malo toplejša. Tamalo pa sem, ko smo šli na bolj oddaljeno plažo in smo se pred kosilom vračali domov, morala vedno – noseča – nositi v breg in mi je tako na rami zaspala. Lepi spomini? Na nek način res mogoče.

A to so le moji spomini, hčerki se tega sploh ne spomnita. Poleg tega pa nisem nek hud nostalgik, še najmanj pa navezana na preteklost, ko pa je zdaj, ta trenutek, pravzaprav – priznajmo – bolje.

Res pa je, da je za mojo trditev – da je torej edini pravi dopust doma – skorajda potrebno imeti hišo. Tudi kredit ni odveč, saj ti potem kaj veliko denarja za bandanje naokrog niti ne ostane. 🤪 In pa še nekaj; velik odločevalski moment so otroci. Dokler so čisto majhni, je to super izvedljivo. Ko so pa večji, pa večinoma več ne. Ker si pač želijo v svet; kdo si pa ni, ko je bil mulc.

Tako se tudi jaz seveda vedno znova znajdem sredi vrtinca odštevanja “Samo še tri krat gremo spat!”. A – resnici na ljubo – najbolj zaradi otrok. Veselim se z njimi in veselim se zaradi njih, najbolj pa se (čeprav po tihem) veselim časa, ko mi ne bo več treba se veseliti zaradi dopusta drugih, ampak bom najbolj srečna kar zato, ker bom cel, ampak res čisto cel dopust preživela – doma.

Opustošila bom eno ali dve knjižnici in to bo moja karta za potovanja tako skozi prostor kot skozi čas. S psi in mačkami pa se bomo pretegovali na terasi ali pa notri, v hladu hiše.

Do takrat pa … potrpim. Saj vseeno ni tako hudo, če malo kam greš, kje drugje ješ in prespiš. Ker se ob vračanju zgodi zanimiv fenomen: vedno ti na prav poseben način zapoje srce. Tako, kot je meni kot otroku, ko smo se z vlakom peljali iz kolonije v Punatu in sem na ptujskem železniškem mostu zagledala ptujski grad.

“Doma smo, doma smo!” smo vpili od veselja in meni je – čisto malo – šlo na jok. Čeprav še nismo bili, doma namreč, vsaj čisto ne.

In – to je ta fenomen – vedno znova, ko kam greš, spoznaš: povsod je lepo, doma pa je – tako je, saj sem rekla (pa očitno ne samo jaz 😁 ) – najlepše.

Kdo sem?

»Če nosiš masko dovolj dolgo, pozabiš, kdo si in kakšen si pod njo.«

Obožujem seks. To ste verjetno, če me poznate osebno ali prek mojih kolumn, že ugotovili. Imam tri otroke – kar je delno posledica prejšnjega dejstva, v resnici pa sploh ne.

Rada sem sama in najraje na svetu imam mir, kar ne gre skupaj s prej zapisanim, a tako je. Uživam v družbi; kogarkoli, samo da je veliko smeha in jaz sem vedno med glasnejšimi.

Zato je bolje za vse vas, da moje kolumne ostanejo na ekranu ali na papirju, ker, če mene dobite v zvočni obliki, bodo trpela najmanj vaša ušesa, zelo verjetno pa tudi vi. 😉

Sem hčerka; ne najboljša, saj nikoli nisem sledila temu, kar je mama želela narediti iz mene.

Sem mama, prav tako ne najboljša, ker sem preveč nervozna in imam na grbi preveč stvari. Sem partnerka v odnosu, ne najboljša, ker nisem ravno navdušena nad čiščenjem in kuhanjem, pa tudi nisem med tistimi, najbolj poslušnimi.

Sem ljubiteljica živali; živali ljubim tako, da fizično trpim, ko je z njimi kaj narobe; enako se mi dogaja, ko so bolni moji otroci.

In sem ljubiteljica resnice. Zato vam moram priznati, da je vse zgoraj napisano le – odsev mojega ega. Iluzija, v kateri živim. Znotraj te iluzije delujem navzven in nekje v teh okvirjih me vidijo tudi vsi zunanji opazovalci. Tisti, ki gledajo z očmi.

Sem iluzija, izmišljotina mojega ega, ki je lačen in nenasiten.

Ki je kot luknja brez dna in vsakodnevno golta hrano, od katere živi; potrebuje je pa enormne količine. Pozornosti, pohval, dosežkov. Ega, ki se ves čas primerja (»Poglej jo, pametnejša je od tebe!«), obtožuje (»Ti si kriv.«), ki ima vedno, ampak res vedno mnenje o res vsaki stvari na tem svetu, ki ljubi dramo, a se kljub temu non stop pritožuje, ki dramatizira zaradi večnega občutka da je sam ali pa, da ga nihče na tem svetu ne razume in – kar je osnova ega – ki sebe vedno vidi kot ali boljšega ali slabšega od nekoga drugega. Ego namreč nima sposobnosti enostavno – biti. Tak, kot je.

Kako je torej z mano, seksom, otroki, z življenjskimi vlogami in vsem ostalim? No, ego vam je svoje povedal. O iluziji, moji podobi.

Tisto, kar jaz v resnici sem, pa … verjetno ne boste nikoli izvedeli. Čeprav se vam zdi, da me poznate. Ker moje pravo bistvo ne kriči tako glasno in pravzaprav ne zna tako artikulirati stvari. Ni tako pismeno.

Moje bistvo … je. Enostavno je. Kot prisotnost, kot mehkoba v jutru, kot meglice nad poljem. Lahko jo začutite – lahko tudi skozi nekatere moje tekste – ali pa ne. Tako enostavno je, pravzaprav. Tudi to, kar berete, sem jaz, seveda, vedno, a – tista, prava jaz sem nekje odzadaj. Za vsem. Kot opazovalka, ne kot podoba. Ne iluzija. Samo – jaz.

Česar pa ljudje ne vidijo z očmi; to lahko vidi le tisti, ki gleda s srcem. Ali, ko se srečajo duše.

»Če nosiš masko dovolj dolgo, pozabiš, kdo si in kakšen si pod njo.« (neznan avtor)

Kar ne pomeni, da se bom odpovedala maskam. Ali egu. To se niti ne da, niti ne bi bilo dobro. Brez ega ne preživimo; ego je obramba, z njegovo pomočjo se branimo, da nas drugi ne pojedo; dobesedno in v prenesenem pomenu.

Maske so potrebne. Ker v igri dveh, kjer eden nosi masko, drugi pa ne, slednji izgubi; skoraj zmeraj. Življenje je prekruto, da bi okrog hodili z odprtimi srci in dušami ter brez mask. Ljudje vse preveč radi to izkoristijo. Tudi duh časa je tak, da, bolj si »umeten«, bolje ti gre; tako se zdi.

Čeprav … ni res. Univerzum ima rad tiste, ki so, kar so. Ki nosijo masko ega le, ko je to nujno za preživetje; ki živijo v iluziji manjši del časa, drugače pa čim bolj iskreno. In niso sodniki, pač pa le – opazovalci.

Gospodarica prstanov, drugič

Pa sem ga dobila, prstan! Sicer ni za prst, a ne bodimo malenkostni.

Najprej mogoče popravek, da bom čisto natančna. Nisem ga dobila; kupila sem ga kar sama. In, ja, res ni za prst, sta si ga pa – o penis ringu govorimo, da ne bo nesporazumov – prav na roko nataknila že dva od mojih po nočni omarici stakljivih mulcev. A, počasi; gremo lepo po vrsti.

Najprej: osvežitev spomina. Pred kakima dvema letoma sem pisala o svoji želji, da bi mi predragi moj izvoljenec kupil prstan. A ne za prst, da se razumemo. Dobro, drži; želja po poročnem prstanu je bila sicer prva in zato sega še dlje časa nazaj. A, ker je padla v vodo in ker sem jaz očitno manijak na prstane – kakršnekoli – sem lepega dne in kar nekaj krat več lepih dni po tisti želji za poročnim prstanom dobila tudi željo po penis ringu.

Bilo je valentinovo, spomnim se kot včeraj, in mojega korenjaka ni bilo doma. Deca so popadali v posteljo, jaz pa – ah, razkošje! – v miru na fb, kam pa drugam. Nakar vidim objavo ene od mojih fb prijateljic. Zapis srečnice, obdarjene ob dnevu zaljubljencev. Fotografija škatle, v komentarjih pa sami mežiki in veliiiiki nasmeški. Sklepala sem, saj na fotografiji nisi mogel videti nič, razen nalepke na škatli, da je nekaj … žgečljivo zanimivega. Moj firbec je neznanski, to je tako ali tako znano, in ker sem, kot pravim, uživala nekajdnevni samski stan, saj je bil moj gospod na službenem potovanju na drugem koncu sveta – tako daleč, da niti telefonski seks ni prišel v poštev, saj naju je non stop prekinjalo – sem seveda pokukala. Na to spletno stran. Pokukala. In ostala … kaki dve uri. Popolnoma očarano nad novostmi med seks igračkami me je minila celo moja kronična zaspanost.

Sledilo je – sporočilo. Njemu, seveda. Pisalo je le: »Glej to!! Plačaš lahko s Pay palom«. Naslednji dan je njegov odgovor vseboval le eno vprašanje: »Kaj je to?«, ko pa je prišel domov, pa ga je najbolj zanimalo, kdo mi je za to povedal. Tudi on je precej firbčen, če še nisem omenila.

No, to je bilo to. Od takrat mi je srce zatrepetalo ob vsakem paketu, ki ga je prinesel domov in ni jih bilo malo. A – nič zame. Med drugim je naročil: dvakrat spodnje hlače; zase. Najmanj dvakrat spodnje majice, prav tako zase. Neko čudno zadevo za električno stimulacijo mišic hrbta ali vratu ali česar drugega, skratka nek čuden masažer, ki sem ga dovolila le enkrat nalepiti name, saj je bilo tisto »masiranje« daleč od prijetnega. Bolj zbadanje kot kaj drugega. Pa je spet prišel paket. Knjiga. Spet? Prehransko dopolnilo. Eh…

Seveda sem zinila – enkrat, dvakrat, trikrat: »Kaj tisto zadevo boš že naročil, ali ne?« Da nima več linka, je bil eden od odgovorov. Fučkaj ga, jaz tudi ne. Ampak, ker sem tako dolgo brnela, se je spravil iskat in nekega dne je dejansko prispel paketek. A takoj sem vedela, da ni s tiste spletne strani. Kajti gor je pisalo »50 shades of gray«. Okej, upam, da ne bo le sivina in senca, sem si mislila; je pa točno tako bilo.

Ta penis ring ni bil senca od tega, kar sem jaz videla in si želela. Bil je čisto navaden obroč – in to celo prevelik! – iz gume. Ni bil raztegljiv, niti tak, da bi kaj stisnil, kaj šele, da bi imel tako posebno kvadratno izboklino, ki naj bi celo vibrirala.

Nič, sem si rekla, bo treba vzeti stvari v svoje roke. In sem jih. Spet. Ker sem namreč vmes, ko sem imela kakšno sekundo več časa med brskanjem po moji priljubljeni trgovini – drogeriji – opazila, da so te igračke začeli prodajati tudi tukaj. Ogledala sem si ponudbo. Sicer ni bilo niti blizu tiste spletne strani, a – ni bilo slabo. Eden je bil podoben tistemu neuporabnemu, ki je prispel po pošti in je medtem že romal v koš. Druga dva pa temu, kar sem jaz enkrat že videla. Prvi – dražji, z zamenljivimi baterijami; drugi – cenejši, ki ga uporabljaš, dokler ne crkne baterija. Potem pa ga lahko uporabljaš brez baterije ali pa ga pač zalučaš v koš.

Odločila sem se za slednjega. »Mogoče nama ne bo všeč … za poizkus bo pa okej,« sem razmišljala in ga še isti dan, ko naju je pozna ura odrešila podmladka, komaj uspela splahniti pred prvo uporabo.

Priporočam? Absolutno. Drage ženske – še danes pojdite v drogerijo. Tam se sicer vedno najde kaj zelo uporabnega, a tudi kaj manj koristnega, hkrati pa strašno zabavnega. Tudi dobesedno zabavnega. Zadeva ima namreč na strani tiste kvadrataste izbokline gumbek, s katerim vibriranje – če si ga vklopil, seveda – tudi ugasneš. Po prvem testiranju takole leživa in »bzzzzz« ono še vedno vibrira. Jaz sežem proti njemu, stisnem gumbek in ono reče: »Bzz bzz bzz.« »O,« reče moj dragi navdušeno: »To ima pa več ‘muzik’!«

Na koncu še dodatek o tem, kako uboga bitja smo pravzaprav starši. Mogoče tudi o tem, da smo predvsem bitja skoraj čisto brez intime. Kajti jaz sem ta najin prstan dala – kam drugam pa ga naj vtaknem?! – v svojo nočno omarico. Kjer imam spravljene recimo tudi kake rezervne ključe, pa baterije, pa neke papirje … skratka, nič posebno zanimivega za otroke. A nočna omarica je – sama se spomnim sebe – očitno magnet za raziskovanje. Moja, da ne bo pomote. Po njegovi nikoli ne stikajo. In jaz sem penis ring nič hudega sluteč pospravila v prvi predal. Lepega dne pride hčerka v kuhinjo z iztegnjeno roko in pravi: »Mami, kako lepa zapestnica! Jo lahko imam?«

Sin je šel še dlje, vklopil ga je. Komaj sem ga prepričala, da to res ni igrača. Zanj.

Res imamo tistega, ki ga imamo?

In ali ima on nas?

Potrebovala sem ga kot vroča, suha prst potrebuje topel in težek poletni dež.

Potreboval me je kot noč potrebuje svetle zvezde.

Potrebovala sva se, eden drugega. Kot zrak. Kot vodo za življenje.

Ta potreba je bila še večja, ker se pravzapav nisva imela. Uradno. Drug drugemu sva bila prepovedan sadež. Od nekdaj. In za vedno. Kajti vedela sva. Zgodbe, ki jih piševa z nekom drugim, ne bova zaključila. Ne midva.

Le kaj je bolj privlačnega kot sladka bolečina, ko si ga želi vsaka celica … ko nekje tam notri žge … vre in peče … pa vendar ga ni tu, da bi ta ogenj pogasil. Ni ga na dosegu mojih rok … nohti ga ne dosežejo … Razpraskala bi ga … zagrizla vanj … posrkala iz njega zadnje kaplje energije … 

In le kaj je slajšega kot nekdo, ki si ga že okusil, pa se ga nisi imel priložnosti prenajesti …

In tako sva hrepenela. Po času, ko sva eden z drugim. Ko je vredna vsaka minuta. Po času, ko je v zraku kar puhtelo po toplem vonju, podobnem jasminovem, in po težkem, nepotešljivem vonju strasti. Po tistih sekundah, ki so imele granko-sladki okus, okus po še. Ki so bile nepovratne, neopisljive in neponovljive.

Nikoli, ampak res nikoli med nama ni bilo enako kot prejšnjič. Vedno je gorelo bolj. Je pa tudi bolelo bolj. A vso to vročino in bolečino sva prenašala z neke vrste užitkom.

Užitka ni pokvarila niti bolečina kilometrov niti teža dni, ki so bili med nama. Ki so bili prepreka pred najinim ponovnim snidenjem. Kajti – bilo je vredno … vedno znova je bilo vredno.

In ko se je vendarle zgodilo, je bilo to gorivo za nov ogenj, novo strast in novo željo. Ki je sedela na mojih prsih in zahtevala še. Temelj za senco, ki me je spremljala noč in dan. Zjutraj sem bila njegova prva misel. Zvečer je bil moj zadnji vzdih.

Velikokrat sem se vprašala, zakaj. Zakaj prav on? Zakaj prav jaz? Ni bilo odgovora, ki bi bil pravi. Le Zvonko Bogdan je nekoč daleč nazaj, ko še nisem vedela, kaj je strast, na odru domačega mesta zapel: “… Ko te ima, taj te nema, ko te nema, taj te sanja, ko te sanja, taj te ljubi …” Takrat nisem čisto razumela, mi je pa kaj kmalu postalo jasno, o čem poje.

Pogosto je tako. Kdor te ima, te pravzaprav nima. Ne vedno.

In – kar je še skoraj pogosteje – kdor te nima, te sanja.

Imamo tistega, ki ga imamo? Zares? Ali ima ta koga drugega? Ima nas kdo drug? 

Pogledala sem v nebo. Namesto odgovorov mi je poslal dež. Tople, težke kaplje so padale name in drsele po moji koži … počasi in nežno … vedno nižje … Kot on. Z menoj. Ves čas. Tudi če ga ni.

Majhen bel križ …

… kot svoj največji strah nosim povsod. Ker sem mama.

Zadnje čase sem pogosto na pokopališču. To dejstvo je pripisati vročemu poletju, saj je uboge rastline potrebno zalivati. S psom se sprehodiva do pokopališča, kjer me pridno (beri: zvezan za slivo na drugi strani žive meje pokopališča) počaka, da zalijem.

Drugo dejstvo pa je, da se pokopališč ne bojim; nikoli se jih nisem. Spomnim se, kako me je prijateljica vedno čudno gledala, ko smo se otroci potikali po kraju gor in dol in ko nas je pot zanesla tam mimo, so se otroci pokopališča vedno na široko izognili. Vedno sem ji rekla: “Česa te je strah? Mrtvi še nikoli niso nikomur nič hudega naredili! Če že koga, se je bati živih ljudi, mrtvih pač ne!” Smejala sem se, njej pa vse skupaj ni bilo tako zabavno.

Že kot otrok sem, sploh pa to delam zdaj, hodila na pokopališče najraje šele v temi. Takrat je najlepše. Takrat je mir. Tišina. In šele takrat se misli tako umirijo, da se mogoče lahko snidejo s tistimi, ki naj bi počivali tam. Spokojnost pokopališča me umirja. Lučke, prekrasen razgled in tak mir, poseben mir.

Zato se celo z neke vrste veseljem sprehodim do grobov, čeprav ne premišljujem le o tam pokopanih ljudeh … pravzaprav razmišljam celo več o tistih, ki me zdaj obdajajo, kot pa o tistih, ki so me nekoč.

Kontemplacija je nekaj, za kar si po mojem mnenju vzamemo premalo časa, pa bi bilo dobro, da bi si ga več. Vsaj nekaj minut vsak dan.

Moje obiskovanje pokopališča tako spremlja spokojnost, navdušenje nad rdečim slikarskim platnom neba, nad kresničkami ali ježi, ki drobijo po najinih poteh, ko se s psom vračava domov.

Velikokrat sem svojemu ne-možu rekla, da bi moral malo večkrat na pokopališče. Iz tega se vedno smeji, ker ne razume, da lahko na obisk pokopališča pogledamo tudi drugače, kot gleda on. Da ga lahko vzamemo recimo kot neko posebno meditacijo, kot premislek – pa ne o preteklosti, ampak sedanjosti. Tudi prihodnosti. Malo razmišljanja, ki na stvari posveti z neko drugo lučjo, ni nikoli odveč. Zato se s pokopališča po navadi vračam v miru in neke vrste sreči.


Dokler nisem tistega večera zagledala nje. Mlade ženske, ki je prišla na grob svoje hčerke. In moje srce je otrpnilo. Zamrznilo.

Spominjam se, kako smo kot otroci drugače, kot vse ostale, gledali majhne grobove. Bolj so nas zanimali. Z belimi rožami. Belo svečko. Z belim križem. Kako začudeno smo se spraševali, le kdo počiva tu. In računali, koliko let je bil star, ko je umrl. Brez zavedanja, kako tanka je ta črta. Med nami, divjaki. In lesenim, belim križem.

Tista pot domov tisti večer je bila drugačna. Za zeleno mejo pokopališča, kjer vedno privežem psa, sem ga takrat hitro odvezala in skorajda zbežala. Solze so tekle kar same. Jokala sem iz obupa. Od olajšanja. Od groze. Iz hvaležnosti.

Jokala sem, ker sem mama. Kot ona. Ker smo pravzaprav čisto vse mame povezane z nekimi nevidnimi nitmi. Prepletene s popkovnicami, ki so kadarkoli rasle v nas. Povezane v vseh bolečinah, ki jih, če si mama, pač nosiš, ne da bi se o tem sploh veliko izpraševala.

Jokala sem od obupa. Da se kaj takega lahko zgodi.

Od olajšanja. Da se ne dogaja meni.

Od groze. Ker ne morem pomagati. In ker ne more pomagati prav nihče.

Od hvaležnosti, da bom svoje tri, ko bom prišla domov, pokrila in jim zaželela lahko noč.

Jokala sem, ker sem pomislila: “Na kaj misli, ko hodi na njen grob? Kaj ji hodi po glavi? A mogoče razmišlja, ali deklico zebe, ali ni premalo pokrita?”

Jokala sem, ker bi dala desno roko, da bi lahko deklico obudila nazaj. Vsaka, ki je mama, bi dala roko, samo da bi otrok – kateri koli že, ni nujno, da je njen – živel.

Jokala sem od nemoči. In od sreče. Ki jo jaz imam. Oni dve pa ne.

Moj največji strah v življenju ni, da bi umrla jaz. Ampak, da bi, dokler sem živa, umrl kateri od mojih otrok. Ta strah se je resda rodil šele, ko sem postala mama, a sem o tem razmišljala že prej … Koliko stvari lahko gre narobe in kako hudo narobe lahko gre. A … o tem razmišljajo vse mame. Pa gredo v materinstvo. Kljub temu.

Od takrat se vedno ustavim pri tistih belih rožah. Jo v mislih pokrijem. Deklico. Pobožam jo. Ji povem, kako zelo mi je žal. In ji zapojem uspavanko.

In mislim, da prav to prav vsak večer naredi tudi njena mama.

Spet. Vedno. In vedno znova.

V meni je neko védenje, čeprav ne vem, kako je tja prišlo in zakaj ostaja.

Takrat sem vedela. Vedela sem, da se bo zgodilo, še preden sem se začela zavedati, da se pravzaprav že dogaja.

Sredi poletja je bilo in v meni je bil tak čuden občutek … težko ga je opisati … občutek luknje. Lakote, praznine, nepotešljivega.

Kar naenkrat mi je zletelo skozi možgane. “Kdaj si bila nazadnje mlada?”

Razmišljala sem, iskala sem po svojih možganskih vjugah … kdaj? Kdaj je bil v meni nazadnje ta občutek … vsemogočnosti … vseobsegajočosti … celosti? Ko se počutiš eno z vsem? Ta čisti in nepokvarjen občutek ljubezni.

Iskala sem in iskala. In ga nisem uspela najti. Očitno tako daleč nazaj nisem mogla niti v svoji glavi.

Kdaj sem bila nazadnje mlada?

Ugotovila sem le eno. Že dolgo nisem imela te potrebe, da bi bila mlada. Ves čas le resnost, resnost, resnost. In ko sem se nekega jutra pogledala v ogledalo, sem ugotovila, da iz ogledala vame strmi nek star, preveč resen obraz neke preveč zaje… ženske. Ženske, ki je pozabila. Kako je biti mlad.

A – nekje notri je vseeno še vedno ta občutek, to védenje. Neizbrisljiv in nepozaben. Kako je, ko si. Mlad. Ko imaš vse rad. In to enostavno noče oditi. Spet in vedno znova in znova nekaj notri v meni začne kliti, brobotati in cveteti. In tisti zaje… ženski v ogledalu se izraz na obrazu za odtenek zmehča.

Več plati istega življenja

Življenje ima več plati. In vse so prave.

Včasih popolnoma nasprotne stvari gredo čisto lepo skupaj z roko v roki. Skupaj so videti celo lepše kot jaz z njim. 😉

So diametralno nasprotne, a so še vedno skupaj.

Včasih mi ni jasno, kako in zakaj to drži – a je kljub temu še vedno res.

In točno o tem vam pravkar pripovedujem.

Da si lahko nesrečen, a si zaljubljen.

Lahko si zaljubljen, a vseeno odideš.

Lahko imaš rad, a tega človeka zapustiš.

Lahko odideš, pa vseeno občutiš izgubo.

Lahko se počutiš, da si izgubil, a si še vedno pokončen.

Lahko stojiš pokončno, a hkrati žaluješ.

Lahko žaluješ, a vseeno občutiš veselje.

Lahko občutiš srečo, a še vedno pogrešaš, kar si imel in česar nimaš več.

Lahko pogrešaš in hkrati hrepeniš po novem.


Vse to je mogoče. Hkrati.

Vse to je.

In vse to je tako – očitno – prav.

Gre samo za dva konca ene in iste vrvi.

Ljubezen in nezainteresiranost.

Svoboda in pripadnost.

Sreča in žalost.

Vse je to na isti vrvi. Vprašanje je samo, na kateri točki te vrvi si ti. V katero smer vlečeš?