“Kako pa kaj tvoj seks?” “Trenutno ga ni doma.”

Balada o tem, kako je za nekaj časa ugasnil moj plamen in si je poželenje privoščilo izlet.

Brez velike drame sem nekaj časa nazaj ugotovila zame kar presenetljivo dejstvo, da sem že nekaj debelih dni “na suhem”; še bolj pa me je presenetilo, da mi ob tem sploh nič ne manjka. Skratka, neizpodbitno dejstvo je bilo, da je moje poželenje odšlo v k….

Oziroma – se opravičujem, bom poskušala biti nanančnejša – prej je bil središče mojega poželenja vedno kak “k…”, zdaj pa ga kar naenkrat nisem več našla.

Ne k…! 😂 Poželenja vendar!

Kaj naj rečem … čudno se mi je že zdelo tole dejstvo, a se s tem nisem pretirano obremenjevala. Živela sem pač s tem, da me ne zjutraj ne zvečer ni preplavljala želja po niti eni od posteljnih aktivnosti. Na samo po seksu, niti po kakšnem stiskanju, masiranju ali božanju se mi ni kolcalo. Totalno čudno … vsaj zame. Malo je manjkalo, da si nisem zašpilala tiste Wernerjeve, ki sta jo Zrnec ter Bizovičar priredila in v kateri pojeta o ugaslem plamenu poželenja.

Mi je pa kljub temu odleglo, ko je to temo, ki je pogosto tabu, načel tudi prijatelj. Iz očitno popolnoma istega razloga – tudi njegovo poželjenje je odšlo na izlet. Spakiralo kufre in – adijo! 

“Vida, ti si ne boš narobe razlagala, pa o tem te ni sram govoriti,” je začel: “Kako je pa kaj tvoje spolno življenje?”

Rekla sem samo: (ja, uganili ste) “Eh, v k…” Nato sva se malo smejala, kajti absurdnosti življenja so vedno največjega smeha vredne.

“Nimam pojma, kje je trenutno moj libido,” sem s svojo zgodbo pritrdila njegovi: “A na mojem naslovu ga trenutno ni.” 

Tudi moj partner je – kar je skoraj neverjetno – opazil razliko. Napol v hecu, a kar precej zares, mi je v enem od pogovorov navrgel: “Saj hodiš v posteljo samo še spat.” Jaz sem namreč ponavadi (bila) tista, ki išče bližino, ki začenja z dotiki in ki daje pobude. Zdaj pa – nič od nič. Takrat mi je postalo jasno, da je zadeva res očitna, ker, če pa nekaj vidi izbranec mojega srca, potem je ta stvar ali res velika ali pa mu skorajda pade na glavo.

S prijateljem sva se v zabavnem pogovoru o odhodu poželenja in libida na dopust stirnjala, da bo potrebno pač – počakati. Kaj češ drugega? Se siliti?! Seveda ne. Ležati vznak in misliti na Slovenijo? Eh … Sama sem sicer že razmišljala, da bi poiskala kakšne zunanje pomočnike.

Ne, ne mislim sveže krvi! (Packe in packi tisti, ki ste to pomislili! 😆) Mislim kak čudežen zvarek, ki ti, ko ga zaužiješ, nudi skoraj vekovečne užitke, dokler ne ostaneš popolnoma brez diha.

Bolj iz heca kot zares sem v google vtipkala “kako ojačati” in predlagal mi je “wi fi”, kar se mi sploh ni zdelo smešno. Kajti, če kaj, potem imamo v hiši res dober wi fi. Na “kako ojačati poželenje” pa je, kot sem predvidevala, priletelo polno nekih kvazi člankov, ki so v bistvu prodajali vse sorte kapsul, napitkov in praškov, ki so meni in prijatelju podobnim lahko v pomoč.

Seveda te spletne strani številke moje kreditne kartice niso videle, sploh, ker se je nekega večera popolnoma potihoma, a čisto zares, moje poželenje vrnilo. Sploh ni potrkalo, kar znašlo se je z mano tam, pod tušem in moram priznati, da že dolgo koga nisem bila tako vesela. Sicer ne bi mogla istega trditi za mojega gospoda, kajti, ko sem ga poizkušala zbuditi, je rekel samo: “Kaj si ti smešna? Zdaj? Jaz že spim.” Obrnil se je na drugo stran in zamrmral le še: “Zjutraj …” Jaz pa sem se – hočeš, nočeš, moraš – s svojim prijateljem libidom vrnila pod tuš in … priznam, fino sva se imela.

Ob tem me je začelo spet srbeti vprašanje, ki je pogosto na mojem dnevnem redu.

Zakaj pri hudiču se dogaja, da za nekaj, ko to dosežeš ali dobiš, izgubiš zanimanje?! Sicer je bilo to dejstvo že od nekdaj večen vir mojih živciranj; da, ko nekaj končno dosežeš, kar naenkrat zate izgubi pomen.

Ali pa ga ne izgubi popolnoma, pač pa toliko, da se ti včasih zdi “eh … brez veze”. To me res jezi. Še zmeraj in zmerom znova. Pa ne vem zakaj, saj mi je jasno, da je to enostavno občečloveško dejstvo. Prisotno med ljudmi od dojenčkov do starcev. Pri mojih, vaših, vseh otrocih. Pri vas, nas, njih. Otroci so se pripravljeni dati iz kože za kako igračo. Želje jim ne izpolniš takoj, recimo da čakajo tudi več let, a – ko jo dobijo, igrača po dveh, treh dneh leži v kotu, pozabljena. Res je, drži – dlje, kot traja želja, malo dlje mogoče ostane interes po tem, ko se jim želja uresniči. Če pa jim željo izpolniš takoj, je igrača pozabljena že v dveh urah. Največ.

Podobno je pri odraslih, z mogoče resda malo daljšo časovno črto, kako dolgo potem interes ostaja. A sčasoma zbledi… kar je logično. Le kdo se namreč ne prenajé vsak dan iste župe? In kdo bi si sploh še želel nekaj, kar že ima?!

V življenju se sicer v neskončnost ponavljajo vedno iste zgodbe – dokler smo zdravi, zdravja ne cenimo in ne delamo veliko, da bi ga ohranili. Večinoma; vsa čast izjemam. Dokler imamo hrano, streho nad glavo, zaposlitev, se nam to zdi “normalno”. Dokler imamo nekoga v postelji, ga jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Kake generalne napake! Ki so vse posledica napačnega gledanja. Namreč, da nekaj – imamo.

Sama sicer poiskušam ne pasti v to past posedovanja. Ker na noben odnos s kakim človekom ne gledam, da ga pa zdaj “imam”. Konec koncev se to lahko v nekaj urah spremeni, a ne?

Prav tako živali; na njih ne gledam kot na svojo last. So samosvoje in so pri meni ali z menoj le za nekaj časa. Tudi na otroke poiskušam gledati na ta način, pa na svoje telo, ki ga “imam” le sposojenega. Pa na prijatelje, sodelavce; konec koncev tudi življenje ni naša last. Tu smo le začasno. In če nam uspe pogledati skozi ta očala, potem … potem mogoče ostane kaj več veselja, radosti in radovednosti do zadev, ki se sicer zdijo samoumevne. Pa to niso; daleč od tega. 

Ali, kot poje legenda, Zvonko Bogdan: “Ko te ima, taj te nema …” Torej, “Kdor te ima, ta te nima”. Kar prekleto drži, nič ni bolj resničnega od tega. Res je, da sicer naprej prepeva tudi: “Ko te nema, taj te sanja; ko te sanja, taj te ljubi, a ti o tom pojma nemaš.” (Kdor te nima, ta te sanja; kdor te sanja, ta te ljubi, ti pa o tem nimaš pojma.) Kar pa je skoraj že druga zgodba, čeprav ni; pravzaprav je le variacija na temo, ki potrjuje mojo pripoved. Zgodbo o izgubi želje, ki jo, če smo dovolj spretni, lahko tudi obrnemo. V svoj prid, seveda. 😉

Beg

Hrana. Alkohol. Odnosi. Vse trpamo nase in vase. Samo, da ne bi srečali – sebe.

Bil je eden od ljudi, ki so me najbolj zaznamovali, mene in moje življenje. Moj oče.

Človek, ki sem ga kot otrok oboževala. Najverjetneje edini na tem svetu, do katerega sem gojila tako močno ljubezen. Bil je najpomembnejša moška figura mojega življenja. Človek z najboljšim in največjim srcem, kar sem jih kdaj srečala in spoznala. Naučil me je ljubiti naravo in živali. Razumel jih je in oni njega; govoril je njihov jezik. Imel je najtoplejše dlani tega sveta, najbolj modre oči in najmehkejše srce. Ta svet je bil pretrd zanj, zato je – pil. Moj oče je bil alkoholik.

To sredi Slovenskih goric – ali pa, če smo čisto iskreni recimo kar v Sloveniji – sicer ni nič posebnega. Daleč od tega. Če ne piješ alkohola, si nenavaden. Skoraj, kot če ne ješ mesa. Mislim, da Slovenci celo lažje odpuščajo vegetarijancem kot pa ljudem, ki ne pijejo alkohola.

Naš narod sicer ni nobena posebna ali velika izjema; v naši, zahodni kulturi se pije ob absolutno vseh priložnostih. Rojstvo; in vse njegove obletnice v življenju polnoletnega človeka. Vikend. Tak piknik, ona zabava, kar tako. Poroka, seveda. Rojstvo prvega, drugega otroka. Smrt. Alkohol je ‘must have’. Torej ‘moraš imeti’.

Okej, različne količine, a – biti mora na mizi. Sama sem – kljub temu, da sem kot otrok alkoholika v svojih otroških letih zaradi tega kar trpela – sicer do alkohola razvila nek recimo temu kar zdrav odnos in mislim, da je, kot vedno, tudi pri tem pomembno vprašanje mere. Prave mere. In pa namena – ali piješ na žalost, na veselje? Zaradi dolgčasa? Tudi to, zakaj piješ, namreč ni nepomembno.

Me pa skrbi, kam bi pa mi – kot tako imenovana “mokra družba”, ki zaradi tega plačuje kar visoke davke zaradi zdravja ljudi, da o številu neprijetnih dogodkov zaradi alkohola v prometu sploh ne govorimo – sploh radi prišli? Kajti v šoli o tem otrok absolutno ne učijo – ničesar. V osnovni šoli, ko se začnejo pogovarjati o zdravem življenju, o alkoholu ne povedo niti črke ‘a’. Kaj kmalu – tam nekje v tretjem, četrtem, potem spet v petem razredu osnovne šole, se namreč učijo o “zdravem načinu življenja”. In otroke učijo, da se morajo veliko gibati, skrbeti za higieno in to in ono ter – izogibati sladkim pijačam, cigaretam in drogam. Ne pojasnijo jim sicer, kaj pomeni beseda droga, neke vrste napredek pa je, da se učijo, da so sladke pijače nezdrave. A o tem, kar otroci skoraj vsake slovenske družine gledajo doma v najožji družini, ali pa vsaj v razširjeni – ničesar.

Torej, tudi moj oče je prekomerno pil. Tako je zrasel, s tem je rasel. Tudi njegova mama je namreč bila alkoholik. In alkohol je bil tu zato, da si lažje delal, da si lažje vstal, da si lažje pretrpel to ali ono, da si lažje zaspal – skratka – vedno. Stalnica. Moja mama – o kateri sicer, ker je klasičen karakter učiteljice, kar je delala tudi poklicno in kar je vedno najbolj zaznamovalo vse njene odnose, tudi najinega, nimam vedno dobrih besed – je v primeru očeta ravnala zelo pogumno. Prepoznala je problem. Poiskala je pomoč. In pripravila ga je do tega, da je pristal v program odvajanja; šel se je zdravit. Tega časa – bila sem nekje tretji, mogoče četrti razred osnovne šole – se spominjam kot enega najsrečnejših časov moje izvorne družine. Oče je bil na zdravljenju na Pohorju. V manjši zgradbi, više nad tisto ogromno graščino, Pohorskim dvorom. In z mamo sva hodili k njemu na obiske. Z avtobusom. Kot včeraj se spomnim njunega objema, ko sva prišli na prvi obisk; zima je bila, tik pred novim letom. Objela sta se, mislim, da je bil to tudi prvi njun objem, ki sem ga jaz sploh videla. Prej je bilo v hiši kar nekaj časa kreganje, treskanje z vrati in tihi tedni. Kar je bilo vedno pogostejše. Potem pa … bila sem presrečna.

Oče je bil … drugačen. Bil je – tu. Bil je z mano. Gledal me je, hočem reči – videl me je. Ne, kot prej. Prej sem bila zanj pogosto nevidna. Ni me bilo. Ni me opazil. Pogosto je pozabil name. Zdaj pa so bile njegove modre oči nekako spet … bolj modre. Svetlejše. Na Pohorju smo hodili v gozd, tam so imeli urejeno gozdno pot. Zima je bila, sneg; čista pravljica.

Nekaj let. Potem je naredil recidiv. Spet je začel piti. Staro okolje, v katerega se vrne človek … isti ljudje, isti problemi. Kdo je ugotovil? Jaz seveda. Ne mama. Jaz. Kako ne bi? Spet je bil drugačen. Kot otrok sem namreč – še prej, preden je šel na zdravljenje – razvila izjemno sposobnost. Znala sem samo z opazovanjem (!) približno, a precej natančno, oceniti, koliko je spil. Potrebovala sem le nekaj minut, pogosto samo par sekund. Način, na katerega je stopil skozi vrata v dnevno sobo; obesil plašč ali jakno … način, na katerega je pozdravil. Takoj sem vedela. Danes je spet pil; veliko. Ali pa – danes pa malo manj. Sploh, ko sem ga pogledala v obraz. Alkohol naredi nekaj posebnega našemu obrazu. Mišice popustijo. Človek ima drugačen izraz, popolnoma drugačen. In če sem ga takoj videla v obraz, sem vedela še natančneje; po mojem, da bi znala pravilno povedati število kozarcev, ki jih je popil. Sploh, če sem ga imela možnost pogledati v oči. Modra barva njegovih oči … alkohol jo je spremenil. Bile so … zamegljene.

Tako sem jaz ugotovila, da spet pije. In trpela. Kako sem trpela … takrat sem si želela, da bi umrla. Jaz. Ali on. Lažje bi mi bilo. Nekega dne sem zbrala pogum in povedala mami. Nekaj časa je potrebovala, da je sama sebi priznala, da imam prav. Moje trpljenje je bilo neizmerno. Na srečo sem bila takrat že najstnica. In sem bila veliko manj doma. A, ko sem bila, je bil to pekel. Sploh, ker sem očeta zavračala. In zato trpela še bolj. Ker sem sovražila človeka, ki sem ga hkrati ljubila najbolj na svetu. A kljub vsemu, nikoli mu pravzaprav nisem zamerila.

Ker danes vem. Da je bil enostavno predober. Ta svet je bil prekrut in pretrd zanj. Bežal je, bežal je pred nečim. Ne vem, pred čim. V bistvu mi ni nikoli povedal. A bežal je v vsaj začasno pozabo, v vsaj začasno moč. Bežal, a nikoli pobegnil.

Jaz pa sem in ostajam otrok alkoholika. Otrok odvisnika. Tudi sama sem, zdaj vidim, vse življenje od nečesa odvisna. Ena mojih prvih odvisnosti je bila televizija. Iz te sem potegnila celo nekaj dobrega – odlično sem se naučila angleškega jezika. Nikoli se namreč nisem angleško učila v šoli, a jo ne le razumem in govorim, tudi pišem in berem. Potem sem bila odvisna od hrane. Bila mi je … tolažba. Obramba. Kilogrami, ki sem jih imela preveč, so bili kot balon okrog mene. Varnost. Kar se tiče mene in alkohola pa sem ga in ga še vedno pijem; občasno tudi v prevelikih količinah, a me moje telo zelo hitro opomni, da ne more več. A moj karakter odvisnice, kakor se kar pogosto imenujem, nima miru. Tako je ena mojih še vedno aktualnih odvisnosti – odvisnost od odnosov. Če nisem v odnosu, kot da me ni. Kot da ne obstajam.

Zdaj vem, da bežim. Kam? Zakaj? Pred kom? Bežim. Pred sabo. Da mi ne bi bilo treba. Pogledati vase, se srečati, se zares spoznati. Soočiti s seboj. Z drobno deklico tam notri, ki si želi le eno. Da bi jo nekdo imel rad. Da bi jo sprejel tako, kot je. Da bi ji rekel, da je dobra, pridna, lepa. Da bi jo objel, stisnil in pobožal. Da bi končno občutila. Da je vredna.

Svet v polmraku

Jaz pa ne morem naprej.

Zdi se mi, da vem, kako je videti.

Pekel.

– – – – –

Ti si tiho.

In jaz razmišljam, zakaj.

Tisoče slik mi pada na misel. Vse so temne … meglene … črne. Nobenega sonca.

To je pekel.

V moji glavi.

– – – – –

Se kdaj vprašaš, zakaj ni šlo?

Jaz se.

Vsaj tisočkrat dnevno.

A se trudim, da ne bi. Vsak trenutek se trudim. Tudi zdaj, ta trenutek.

Trudim se in trudim.

In bolj kot razmišljam, kako naj neham, bolj mislim nate.

– – – – –

Poizkušam se vrniti k stvarem, ki jih imam rada.

Kjer uživam.

Kjer najdem mir.

A počutim se, kot da se mi udirajo tla …

Vedno, ko hočem iti naprej, se pogreznem.

Kot v živi pesek …

Ne premaknem se s točke, noge so težke … kot v betonu.

Ne morem naprej.

– – – – – –

Strah me je.

Da si bom celo življenje želela.

Da bi bil ti del mene.

– – – —

Zdaj vem, kaj je pekel.

Zdaj točno vem …

Sam. A je to bolezen?

Zakaj se ljudje bojimo biti sami?

Dobro jo poznam. Je daleč od tega, da bi imela kakršne koli probleme v stikih z drugimi; nasprotno – je izjemno socialna, čuteča in sposobna vživljanja ne le v čoveška bitja, ampak tudi v živali. Rada gre med vrstnice in vrstnike.

Se pa vidi, da uživa tudi v tem, da je sama – čeprav ne čisto sama. V družbi z mačkom recimo rada sama na bližnjem travniku lovi kobilice. Ali – sama – opazuje ptiče. Ne mara gneče, glasnosti in nakupovalnih centrov, kar se mi zdi – čisto iskreno – nekaj najbolj zdravega na svetu.

Zato me je zadnjič zadelo. Njen bližnji ji je namreč, sicer je ne pozna prav dobro, a vseeno, ob tem, ko je izrazila svojo voljo, da nekam ne bi šla, postavil diagnozo avtizma: “Avtistka je; sigurno – poglej, kolikokrat želi biti sama.”

Zadelo me je kot strela. Strašno spoznanje. Da si dandanes človek sploh ne bi smel želeti biti sam. Grozljivka; tokrat v živo, ne na teveju.

Je sposobost biti sam in želja po samoti dandanes pomanjkljivost? Bolezen, ki jo je potrebno zdraviti? 

Mogoče bi razumela, ker imam pa jaz eno drugo bolezen – preveč razumevanja za vse; a tega enostavno nisem mogla prežvečiti. Tudi zato, ker sem tudi jaz izjemno rada sama; zadnje desetletje je sicer to le pobožna želja, a vseeno.

Sama doma, sama s sabo na kavi, sama v avtomobilu, na sprehodu. In to ne le po gozdu, tudi po mestnih ulicah. Vedno se šalim, da tako vsaj vem, da sem v dobri družbi. Da se tako vsaj ne morem kregati z nikomer (čeprav to, mimogrede, sploh ne drži; do največjih sporov lahko prideš tudi sam s sabo …).

Ko bi le ljudje vedeli, kaj vse lahko počenjaš, ko si sam! In koliko prednosti ima to. Ena je pisana na kožo današnjega sveta – lahko delaš točno to in samo to, kar si želiš ti. Kar pomeni, da si – vsaj v tistem trenutku – center sveta. To pa si dandanes ne le želi, ampak tako tudi živi velika večina. Na žalost ne le samskih, ampak tudi družinskih ljudi. Predvsem moški, pa tudi ženske, seveda, imajo to težnjo, po centru. 

A to ni edino, zakaj je biti sam res fino, da si torej dejansko center svojega sveta; argumentov “za” je več, ogromno pravzaprav. Za živeti sam.

Recimo – ne noriš od tega, na kak način je stisnjena zobna pasta. Ni ti potrebno non stop razlagati, kje si danes bil. Nož, ki si ga odložil na pultu, tam dejansko tudi ostane. Enako velja za hišne copate. Aja, seveda – in za televizijski pilot. Kar je, priznajte, ogromen argument “za”. Fuzbalske tekme, formule ena in podobne neumnosti so – po tem scenariju – le še grd spomin. Zame. 😛

Oziroma, če bi jaz živela sama, bi bil cel televizor samo še grd spomin … Glede na to, da sem skoraj deset let preživela brez tega “okna v svet” – ki pa ga ljudje uporabljajo popolnoma drugače, sploh ne kot okno v svet – bi brez njega z lahkoto preživela preostanek svojega življenja.

Se pa seveda “živeti v družini” in “rad biti sam” ne izključuje. Prav takrat, ko se ti v glavi – ker so otroci eno uro gledali recimo backa Jona – ves čas vrti glasba iz risanke, je lepo biti vsaj za 10 minut sam. Odklopiti. Počiti. Prav takrat, ko trčijo tvoj in njihov svet, da včasih vse treska, se je, ko se vse konča, krasno usesti. In se pogovoriti. Tudi – in predvsem – sam s seboj; se mogoče tudi zahvaliti, da sploh še kdo hoče “treskati” s teboj.

A naša družba je totalno naperjena proti samosti. Bog ne daj, da ste za trenutek sami! Zato – če se vam to že hoče zgoditi – takoj na plano z vsemi mogočimi ekrani. Televizijskim, računalniškim, tablico ali telefonom, s pomočjo katerega boste lahko “povezani” z drugimi. Samo ne sami s seboj.

Kajti, če boste sami, boste mogoče srečali tistega, ki se ga vsi najbolj bojimo – samega sebe. In ta vam bo kar takoj in direktno v oči povedal vse svoje želje, strahove, dvome. Soočil vas bo z dejstvom, da se boji, da ga prav nihče nima rad. Resnično rad, točno takega kot je, z vsemi njegovimi “bubami” v glavi. Soočil vas bo s tem, da ga je strah. Se starati, postarati, umreti.

Kako je, ko si mrtev? Je podobno kot, ko si – sam? Mogoče zato le redko kdo upa biti res sam. Ker bo srečal tudi tisto, česar ne želi. In bo soočen z dilemo – kaj s tem narediti. Kaj zdaj? Pogledati vase in si reči, okej, tak sem, gremo naprej, prav vsak dan se je potrebno truditi. Ali odpreti telefon in zbežati drugam. Stran, čim dje stran od sebe.

Vsak dan smo soočeni z izbirami. Vsak dan se moramo odločiti – ali bomo šli po poti “to je lažje” ali bomo šli po poti “to je težje, a bolje”. Vsak. Jeb… . Dan. Vsi.

Bomo pripravljeni srečati samega sebe, kar je težje. Ali bomo ša naprej “srečevali” vse druge ter pravzaprav bežali od sebe. Kar je gotovo lažje. Obrniti se stran, zapreti oči, se delati, da ne slišiš in iti naprej.

Kako se odločamo? Vsak zase ve. Ne zanima me vaša izbira.

Zase pa vem, da se vsaka, ampak res vsaka izbira, pozna. Na zdravju, na počutju, v mojem okolju. In – kar pa nima zveze s tem, da trenutno nisem sama, kajti, tako bi izbirala tudi, če bi bila popolnoma sama – dejstvo je, da princip “lažje je” ne osrečuje, ne izpolnjuje in – na dolge proge – ne prinaša prav ničesar. Ničesar. Preverjeno. “Težje, a bolje” je to, zaradi česar smo tu.

Biti dober človek

Ampak – le zakaj?! Če pa so “bad guys” velikokrat večji frajerji.

Izguba službe.

Je tisto, kar je – poleg dvanajstglavega zelenega kovid-zmaja, ki kar noče in noče prenehati kazati svoje moči in je nedvomno najbolj vplivalo na življenja prav vseh ljudi v zadnjih letih – a izguba službe je nekaj, kar je najbolj zaznamovalo moji zadnji dve leti.

A tokrat ne bom govorila o tem, kako se trudim dejstvo, ki ima po navadi negativen prizvok, jemati pozitivno, ampak bom o nekem drugem očitnem dejstvu, ki me je – še bolj kot prej, ko me je prav tako že motilo – začelo bosti v oči.

Ko nehaš delati nekaj, kar si počel zadnji dve desetletji in še nekaj več, in ko se seveda s tem dejstvom sprijazniš in pomiriš, opaziš marsikaj. Kar ti ni dalo miru že prej, zdaj pa mogoče še bolj ne.

Opaziš, kako se ljudje recimo sploh ne zmenimo za nekaj, kar je – tako sem prepričana – vgrajeno v nas.

Kar je naš življenjski smisel pravzaprav, to je – biti dober človek. Tako je. Ne dobro jesti in dobro piti ter se fino imeti, pomislite. 😆

Ampak biti dober človek.

Seveda sledi filozofsko vprašanje – kaj dober človek sploh je.

“Dober” je zame:

  • nekdo, ki se trudi, da bi ne prizadeval drugih,
  • ali da bi jim vsaj ne škodil, če jim že pomagati ne more. 
  • Da bi delal dobro – a ne le za svojo rit. Za skupno dobro večine ljudi.
  • Da bi delal tudi v dobro tistih, ki jim ljudje ne priznavamo besede; to je v dobro Zemlje, živali in rastlin, kajti – vsi smo na isti barki. In, če se bo potopil eden, bomo šli tudi mi navzdol z njim.
  • Kar bi lahko bil eden od razlogov, zakaj. Biti dober človek. Lahko bi bil tudi to; mislim sicer, da to ni najmočnejši argument, zakaj biti dober, ampak – okej. V bistvu je tak, da bi skoraj moral prepričati večino ljudi … a – jih ne.

Izredno zanimivo – v katastrofičnem smislu – se mi zdi, ko opazujem in spoznavam nove in nove stvari na moji življenjski – ali pa recimo temu – službeni poti. Učim se namreč, zdaj, v zadnjih letih mogoče prav zdaj najbolj intenzivno, popolnoma nekih novih stvari. Spoznavam recimo družbene medije tudi po profesionalni plati, delo v njih, njihove potenciale. Zato se udeležujem številnih … kako bi temu rekla … delavnic, izobraževanj in svetovanj. Na katerih učijo, kam, kako in zakaj se v teh, družbenih medijih, obrniti, da ti bo dano od tega živeti. Kako pisati za tovrstne medije, kaj izpostavljati; učijo, kako se vedejo ljudje v družbenih medijih in kak je njihov način branja … Kako osnovati svoje malo podjetje, kako se znajti v novem svetu, kako – kar je za življenje potrebno – zaslužiti denar in še tisoče vsebinsko temu podobnih stvari.

Zato poslušam: kako narediti tako in drugačno objavo, kako stvari rešiti v tehničnem smislu, kako, kdaj ter kaj objavljati, da boš čim večkrat kliknjen; kako in kaj ponujati, da boš najbolj iskan, kako ustvariti tako stran, pa onako stran, pa to objavo, pa drugo, pa … skratka – milijon tako imenovanih tutorialov, torej seminarjev, ki me učijo – vsega.

In pozabljajo na vse drugo, na bolj bistveno.

Tu in tam kateri od tistih, ki učijo druge, omeni, da je pomembna vsebina. Kajti – to zdaj že vemo – živimo v svetu, v katerem je pomembna obika. Prvi vtis. Prvi pogled, slika, fotografija, ki jo – kot so mi povedali – ljudje šestdesettisočkrat hitreje predelamo, kot recimo besedo. Kar je seveda pomembno za to, ali te bo nekdo kliknil in na koncu “kupil”, ali ne. Pomembneje, kot pa to, kar boš ti napisal.

A, kot pravim, pojavi se, tu in tam, stavek, da je vsemu skupaj potrebno dati vsebino. Da je vsebina pravzaprav prva, kajne, kajti zaradi vsebine in nekega namena s to vsebino vse skupaj počnemo.

A ne vem, če sem dvakrat od vsega skupaj, kar sem do zdaj poslušala in konzumirala, slišala bistveno. Da je najprej, če hočeš pravzaprav biti ali delati karkoli, potrebno biti – dober človek.

Česar nas, roko na srce, niso učili ne v osnovni, ne srednji šoli; česar nam, hordi bodočih novinarjev v “predavalnici” bežigrajskega kina v Ljubljani, ni niti enkrat omenil nihče. Pa sem hodila na vsa predavanja in vaje! 😉

In to je tudi to, kar sem v vseh letih svojega službenega delovanja pravzaprav najbolj pogrešala. Dobre ljudi. Da je nekdo, ki dela kot novinar, v osnovi dober človek. To obstaja, seveda. A … preredko. Da je nekdo, ki dela kot direktor, učitelj, samostojni podjetnik ( … vstavite po želji … ) dober človek. Ste kdaj slišali, da so ekonomiste učili, da naj bodo – in kako naj bodo – dobri ljudje. Ne. Policiste? Učitelje? Kmete? Kogarkoli??

Ne. To je nekaj, kar je prepuščeno nam; vsakemu posamezniku. Našim staršem; ko odrastemo, pa nam. In potem spet nam kot staršem.

Na nas je, da se sami razvijamo in rastemo v dobre, boljše ljudi. In da v take poizkušamo vzgojiti tudi svoje otroke.

“Ampak, čakaj malo, Vida, ustavi se. Zakaj?”

Seveda. Ključno vprašanje – zakaj. Zakaj biti dober človek?

Če pa tistim, ki niso dobri prav tako gre? Tistim, ki ne vidijo dlje od svojega nosu. Ki pozabljajo na vse okoli sebe, razen nase in mogoče še svojo družino. Prav tako jim uspeva. (Mogoče še bolj?! Kdo bi vedel?) Kajti – tudi to opažam vedno bolj, da tisti, ki so unikat, so uspešni, ampak – tisti, ki te unikate posnemajo, so – vidnejši. Videti so uspešnejši. Videti so prodornejši. Videti so – boljši.

Saj ne govorim o tem, da so res. Uspešnejši in prodornejši. Dejstvo je, da so videti taki. In – to danes šteje! Da si videti tak ali tak; ne pa, ali tudi dejansko si. In ti, neoriginali, so videti prodornejši, saj – ker posnemajo – imajo čas za vse drugo, kar je potrebno početi, ker ne posvečajo toliko časa in energije vsebini. 

Dejstvo sicer je, da jaz ne “kupim” človeka – ali karkoli od njega – če ne začutim, da je dober. A dejstvo je, da jaz nisem relevantna za ta svet. Masa ljudi. To je relevantno. Da te kupi čim večja masa ljudi. In to mi gre, povem vam, že počasi na živce. Pošteno.

Vsi bi radi bili to in ono; infuencerji, pa vodje pa učitelji ali coachi – a – pokažite mi koga, ki bi rad bil dober človek, prosim.

Saj ne, da ne bi tudi tem, ki jim ni cilj biti dober ali ki jim je cilj le posnemati, privoščila lepega življenja, seveda jim ga privoščlim. Konec koncev so mi bili v filmih vedno najbolj všeč “bad guys”. 😉 Ne gre za to, da jim ne bi privoščila, daleč od tega. Tudi taki morajo živeti, si mislim, saj ne znajo drugega, kot posnemati.

Dejstvo, ki je zaskrbljujoče, je le, da se v masi ponaredkov vsi ostali izgubijo. In potem je vse samo – “fake”. Nepravo. Nebistveno. Lažno. Brez srca. In v takem svetu se ne najdem. Se pa posnemalci odlično znajdejo, mimogrede, saj so izredno učljivi. In tudi z besedo “srce” strašno radi operirajo, pa “srčno to pa srčno ono” … a pozabljajo (tega pa mogoče ne vedo?), da se pa energije ne da posnemati. Energijo srca se občuti, ali pa ne.


Energijo dobrih ljudi. Ki delajo, kar koli že delajo, ne le zato, da bodo napolnili svoje žepe. Ne le zato, da bodo prehranili svojo rit, za vse ostale riti pa jim je vseeno. Delajo tudi tako, da je zaradi njihovega delovanja prizadete čim manj narave, zemlje, živali, ne le ljudi. Ker – ne pristajajo na egocentrični svet, kjer je človek na vrhu piramide. Pristajajo na ekocentrični svet, kjer smo ljudje del, enakopravni del sistema; ne na vrhu piramide, ampak spodaj, pomešani z vsemi ostalimi. Taki ljudje se nimajo za več kot karkoli drugo na tej Zemlji. Taki ljudje so vredni besede človek. In se – konec koncev – zavedajo, da s tem, ko delajo dobro vsem, delajo dobro najprej sebi, ter si to tudi priznajo. Da torej odzadaj ni neki “višji”, “pomembnejši”, “boljši” razlog. Le – jaz. Ljudi, ki so iskreni. To.

In tega si želim. Dobrih, iskrenih ljudi. Pa da tudi jaz postanem dober človek; vsak dan se da narediti kaj v tej smeri, prav vsak dan. Pa ne le v letu, ki počasi prihaja na prvi tir, v letu 2022. V vseh letih, ki me – upam – še čakajo. Ker se le zato izplača. Ker je le potem vredno. Vse skupaj. Živeti, delati, se truditi. Če si dober in med dobrimi ljudmi.

Vam pa – hvala, da ste z mano. Da pridete do konca vsake kolumne. Čeprav govori tudi o čem težjem in bolj filozofskem; ne le o najbolj profanih stvareh, ki pa so prav tako del mene in del vsakega od nas. Saj smo ljudje; dobri ljudje. Že to je začetek, da se trudimo to postati.

In hvala, da me preberete, čeprav je to šestdesettisočkrat težje sprocesirati kot slike. 😃

Ko se ustavim …

Jesenski impromptu brez klavirja.

Ko se ustavim – kar je vedno preredko — in si dam trenutek, dva, tri … opazim. Šele takrat.

Takrat spet in znova vidim tisto, kar bi drugače ostalo neopaženo; tisto, za kar sem mislila, da že vem.

Opaženo se v tem drobnem trenutku razširi in raztegne.

Takrat vidim. Takrat res vidim.

Kaj ima smisel.

Kaj je pomembno.

Kje je pravo upanje.

In da sem sama sebi največji rabelj.

Ter najmočnejša sila.

Samo jaz.

– – – – –

Najpomembnejši trenutki se zgodijo v praznih prostorih mojega namiznega koledarja.

Si padla?

Pa kaj. Padec ne ubije.

Vstani.

Sedemkrat padeš. Osmič vstani.” (Kitajski pregovor)

Zmage zrastejo na tisoč padcih.

– – – – –

Včasih se zavem. Napačnim ljudem sem dala prave koščke sebe.

In zdaj? Vedno pravim, da nikoli ni prepozno.

A … tako kot packe krvi ne morem spraviti s perila, tako nekateri ljudje enostavno ostajajo v mojih venah.

Za vedno.

Mogoče pa je kdaj prepozno … za kaj. Mogoče.

– – – – –

“Bistvo ni v tem, da iščeš raj.

Bistveno je, da ga nosiš v sebi, tako da je, kjerkoli že si, s teboj.

Kajti, če ga nimaš v sebi, ga ne moreš najti nikjer drugje.

Le en prostor je, kjer raj obstaja. In to je v tebi,”

Osho

– – – – –

“Želiš spremeniti svet?” me je vprašal. In odgovor je obvisel nad mano.

“Potem se vprašaj, česa tam zunaj se bojiš.”

Izogibanje trpljenju je trpljenje.

Izogibanje borbi je sámo borba.

Skrivanje tistega, kar se ti zdi sramotno, je oblika sramu.

Kam potem?

– – – – –

Nasipaj sol na moje rane.

Da bom spet začutila.

Da bom spet zaživela.

Da bom spoznala svoj strah, svojo bolečino.

Da se bom spomnila svojih najglobljih želja in najbolj oddaljenih sanj.

Da se bom spomnila, kako je, ko srce čuti.

O vreči, ki ni samoumevna

Ali, kako nas lahko misel na to, da lahko kdaj kaj izgubimo, tudi osreči.

Stopila sem ven. V trenutku me je preplavilo. Tisti tako dobro znani … kako naj ga poimenujem? Občutek? Vonj? Doživetje? Tisto sladko … rahlo trpko … podobno bolečini in sreči hkrati … Tam notri sedi in hoče ven.

Na trenutke se zdi, kot da je nekaj notri, sredi mojega prsnega koša. To občutim tako, da se mi zdi, da mi bo razgnalo prsi … A je prijetno, omamljujoče občutje … težko neopisljivo … jaz ga sicer povezujem s pomladjo ali jesenjo, a je ta moja povezava zgolj naključna. Dejstvo, da je moja asociacija na sladko-trpko-boleče-osrečujoče občutje vezana na letni čas, je posledica tega, da se ga največkrat zavem prav jeseni. Ali pa spomladi, ko nekaj znotraj mojih prsi brsti in jih hoče razgnati. In to se mi začenja dozdevati prav, ko mimo moje glave zaveje prvi jesenski veter. Zadiši po rjavem in rumenkastem, po vlažnem gozdu, po toplem ognjišču.

Takrat se zdi, da se bo moje srce odprlo še bolj in vase vzelo še več bolečine, še več ljubezni, še več življenja. Po mojem o tem govorijo pesniki, ko pišejo o hrepenenju.

In jaz sem zahrepenela. Po radosti.

Zato je bil naslednja moja misel on. In najino srečanje, ki sem si ga zaželela v trenutku hrepenenja. Predstavljala sem si, živo sem si predstavljala, kako pride, odpre vrata, se nasmehne. Objamem ga in vrne mi objem. Me poljubi. Močno, srčno, toplo. Pogledam ga v oči in tam je, vidim jo – radost tudi v njem. Radost da je, da sem, da smo. Radost kot tista pristna in čisto tiha sreča, ki sedi znotraj nas in ne reče nič. Le tam je in čaka. Čaka, da jo slišimo, da jo občutimo, da jo opazimo. Na kak prav posebej lep predpomladni, a še hladen februarski ali mogoče že marčevski dopoldan. Ali na kak večer sredi oktobra, ko se stisneva pod odejo. Tam je. In to je dovolj.

A bilo je drugače. Moja predstava ni bila dovolj živa, da bi se udejanila … čeprav sem lahko v svojih mislih čutila moč njegovih rok, toplino njegovega poljuba … A bile so le sanje.

Prišel je, kot vsak dan, zdolgočaseno. Odložil torbo in ne da bi dvignil glavo, se je preobul. Nato je odprl hladilnik.

Kot bi me nekdo polil z vedrom ledeno mrzle vode. Bil je, seveda, tak, kot vsak dan, zakaj bi bilo danes drugače?! Kako sem lahko sploh upala, da bo drugače. Zdolgočasen, kot na kak drug navaden dan. Naveličan. Prazen. Izpraznjen. Na zahodu nič novega, ali kako je že naslov tistega starega ameriškega filma.

Zavzdihnila sem. Natočila sem si kozarec mrzle vode in počasi odšla po stopnicah navzgor.

Na mizi sem bila malo prej odložila knjigo. Odprla se je nekje na tretjini.

Drobno popisane strani so me potegnile. Pogosto in rada berem knjige naključno. Torej tam, kjer se pač tisti trenutek odprejo. Najprej sicer preberem celo knjigo, a ko si je zaželim še več, pa ne grem več »od začetka proti koncu«, ampak mogoče od konca pa nazaj ali pa – kjer se pač že odpre.

Berem. O nekem bogatašu, ki je posedoval vse bogastvo sveta, želel pa je mir in radost; že dolgo ju ni občutil. Tako dolgo, da je skorajda že pozabil, da sploh obstajata. Nekoč mu nekdo predlaga, kje naj poišče nasvet, kako doseči radost, kje najti mir. Hitro zajaše konja in odjezdi; ne pozabi pa vzeti vreče, ki jo do roba napolni z diamanti in drugimi dragocenostmi. To želi za plačilo dati človeku, ki ga išče in od katerega si obeta pomoč pri rešitvi svoje uganke, kje najti radost.

Bogataš prispe v neko vas in sreča človeka, ki naj bi mu bil sposoben pomagati, ter ga prosi za pomoč. Človek mu odgovori: »Če ti lahko pomagam? Seveda! Takoj ti lahko dam radost.« Bogataš navdušen razjaše konja, modri mož pa ga vpraša, kaj nosi v vreči, da jo tako stiska k sebi. »Diamante. Dam ti jo, če mi ti daš radost.« Mož pa mu – namesto odgovora – izpuli vrečo iz rok in začne teči. Beži, beži, bogataš pa za njim. Čez nekaj časa se mož z vrečo naveliča teka. Ustavi se in ko ga bogataš dohiti, mu vrne dragocenosti v vreči. Človek vpraša bogataša: »Kako se počutiš zdaj? A občutiš radost?« In bogataš mu odgovori: »Pa res! Radost je spet z menoj!« Nato bogataš vpraša: »Kako si to naredil?« in človek mu odgovori: »Kar imamo, se nam zdi samoumevno. Potrebujemo le eno priložnost in občutek, da smo to izgubili, pa se v trenutku zavemo, kaj smo izgubili ter koliko nam to pomeni. Vi niste pridobili popolnoma nič! Že prej ste imeli to isto vrečo, pa vendar niste bili radostni. Zdaj isto vrečo spet stiskate k sebi in celo vsi od zunaj lahko vidijo vašo radost.«

Nasmehnila sem se sama v sebi. Občutek v sredini mojega prsnega koša je še vedno silil na plano, le da se mi zdaj ni zdelo, da mi bo prsni koš eksplodiral. Stopila sem k oknu, ga odprla in pogledala v nebo. Postalo je hladneje, sonce se je ponovno skrilo za oblake. Globoko sem vdihnila. Jesen. Svežina. Radost. Prekrasno življenje. Vse tu, na dosegu mojega srca! In naenkrat sem občutila droben, komaj zaznaven tok radosti. Kot tok energije, ki je postajala iz trenutka v trenutek močnejša. Dišala je po zeleno-rumenem. In bila je vedno bolj prisotna. Nasmehnila sem se: »Pozdravljena, prijateljica! Long time no see, dolgo se nisva videli!«

Ko najin odnos ni “cvetoče polje”, si predstavljam …

… kako sivolasa sedim na terasi.

Vidim, kako sivolasa in po nogah pokrita s tanjšo odejico – majčkeno se je že ohladilo – sredi junijskega večera sedim na terasi.

Pred mano na mizi knjige, očala za branje, ingverjev čaj in pilica za nohte (očitno tudi med svojim sanjarjenjem ne morem brez pilice 😜 , oziroma, očitno si tudi svojih starih let ne predstavljam brez tega zame nujnega pripomočka.) Gledam v Pesniško dolino, pot sonca se bo za ta dan kmalu končala za Pohorjem. Vidim psa, ki leži pod lipo in tu in tam dvigne glavo – le da preveri, ali sem še tukaj, ali mora steči za mano, da slučajno kam ne pobegnem. Zagledam mačka, ki spi na sosednjem stolu … zadovoljno se pretegne in jaz ga pobožam.

Gledam – kje si ti? Si z menoj?

Potem te opazim; sediš za mizo s kamiličnim čajem. In telefonom v roki (očitno tudi v mojih fantazijah in tudi na stara leta ne moreš brez “informacij”).

Ko gre najin odnos v fazo, ko sva, kot bi bila vsak na svoji strani reke, si predstavljam sebe staro. Siva in drobna … z veliko smejalnimi gubicami … moje roke spominjajo na staro, posušeno rogovilo … z nohti, ki pa niso nič več vijolični ali zeleni ali črni. Še vedno so dolgi in lepo oblikovani, a brez laka za nohte. Moje noge so utrujene, gibam se počasi in včasih težko vstanem. Predstavljam si me in slika je popolnoma jasna. Potem se ozrem naokrog. Kje si ti? Še tukaj?

Zagledam te, greš proti meni, počasi. Sedeš malo stran od mene. Pobožam te po roki.

Ko je najin odnos kot bojno polje, si predstavljam sebe … tam čez tri desetletja. Kako zapnem psa – tokrat je manjši, ne več kak medo, saj ga stara in oslabela ne morem obvladati – obujem pohodne čevlje in se odpravim na sprehod.

Iščem te s pogledom … greš z mano tudi ti? Pogledam proti vratom in vidim, da jih zaklepaš. Obut in oblečen za sprehod. Pes od veselja zalaja.

Ko je najin odnos (spet) pred razpadom, si predstavljam samo sebe tukaj in zdaj … a čez nekaj deset let. Stojim na vrtu in plevem čebulo. Sonce je toplo in dan kot nalašč za brkljanje po vrtu. S terase prihajajo zvoki glasbe – tam si. Ni mi te treba iskati s pogledom … slišim te. (Le ti vedno sredi najlepših zvokov – narave in vetra – najdeš “boljšo” glasbo.)

Prideš do mene in poveš, da boš skočil le v trgovino in da boš takoj nazaj … zmanjkalo ti je sestavin za kosilo, ki ga pripravljaš.

Ko mi je v najinem odnosu težko, si predstavljam … kako bo. Sediva, jaz siva, ti brez las, pod lipo. Jesenski večer; drevo se je poslovilo od že skoraj vseh listov. Natočiš vsakemu kozarec vina in smejeva se … dva starčka … v obujanju spominov …

Pogovarjava se, kako je bilo, ko so bili otroci še majhni … Kako smešno je govorila Tisa, vse besede je začenjala z “a” … Kako je Tara od nekdaj oboževala mačke in jih reševala ter posvajala. In kako je Tin v šoli nerad pel, čeprav je doma ves čas nekaj mrmral in pel … Kako smo se selili … peljala sem otroke, želve, ribe in mačko, pa do stropa nabutan avto. Ti pa kombi s hladilnikom in hiško za punčke … Vsi prijatelji z avtomobili za nama … “Ali pa – tisto leto, se spomniš, ko nam je na dopustu odpovedal avto?” Najin smeh se kotali proti sončnemu zahodu. “A se spominjaš, kako smo tekli, ko se je usula ploha? Takrat, kako ne, ko smo šli na tisti pohod …”

V spominjanju na vse. Dobro in slabo. Težko in lepo. Raznoliki in pisani spomini.

Ko se mi zdi, da v najinem odnosu ne morem več naprej … si me predstavljam staro. Majhna in zgrbljena sedim na kavču, zunaj zima. Pokrita sem s toplo odejo in z daljincem v roki pravkar listam med programi ter iščem novo kriminalko. Na nogah mi spi en maček, drugi ob mojem boku. Ozrem se naokrog. Sem sama? Ali lahko koga prosim, da mi skuha čaj? Pogledam proti kuhinji; tam si, pravkar ti nekaj vre na štedilniku in pokličem te, ali lahko pristaviš še vodo za moj čaj.

Kadar je v najinem odnosu za pop… si predstavljam, kako bo čez nekaj let. Tukaj si. Ob meni. Ti. Nihče drug. In … nisem sama.

Kadar gre najin odnos (spet) “nizbrdo”, si sicer predstavljam tudi, da te utapljam v žlici vode 😆 … ampak o tem raje … kdaj drugič. 😃

Pod kožo

Tukaj si. Kot trn, zarit pod mojo kožo.

Tvoj zadnji pogled mi je dal vedeti. O tebi bom pisala vse svoje življenje.

– – – – – –

Kombinacija … vedno je bistvo v kombinaciji, kajne?

Če je človek alergičen, je vedno kombinacija sestavin, ki je to povzročila. Če je srečen, se prav tako morata “poklopiti” vsaj dve stvari. Tako je bilo pri tebi.

Kombinacija je bila tisto, kar me je za vedno pritegnilo k tebi.

Kombinacija nežnosti in divjega. Popoln obliž za mojo norost. Ti.

– – – – – –

Odtlej sem te iskala. Povsod. V mrzlih jutrih oktobra, v dežju in pišu aprila ter v vročini avgustovskega sonca. Čakala sem, vdano, potrpežljivo, čeprav z dvomom v srcu.

Kajti nekje globoko sem vedela. Nikjer. Nikjer te ne bom našla. Ker nisi tam zunaj. Notri si.

– – – – – –

Vedno ostajajo stvari, ki jih ne povemo.

Nekatere v navalu časa pozabimo, spolzijo mimo in ko se spomimo na njih, je njihova prava energija že zbledela. Pa smo tiho.

Drugih ne povemo z namenom. Ker bi bil to plaz. Ali tornado. Oglušujoča burja. Pa smo raje tiho.

Nekatere pa ostanejo nepovedane, ker … ker čakajo. Ždijo. Potuhnile so se nekje v ovinkih našega telesa. Za neznano količino časa. Ko pride prava sekunda, pa izbruhnejo.

Ocean čustev in besed naju zalije. Mokra in zadihana obleživa. Vsak na svoji strani reke.

– – – – – –

Ne vem, kako ti uspeva. Ampak čisto vsakič narediš, da pozabim.

Vse padce.

Vse bolečine.

Vse egotripe.

Vse konce sveta.

Ki sem jih morala prestati zaradi tebe.

In ljubiva se kot nikoli dotlej.

– – – – – –

Bilo je majčkeno, skoraj nevidno seme, ki si ga nevedoč in brez zavedanja, kaj počenjaš, posejal.

Padlo je tja, kamor ne bi smelo. Na moje srce.

Moje srce pa se je odprlo.

Od takrat rasteš v meni kot plevel. Vsako uro in vsak dan si močnejši.

Mene pa je vedno manj.

– – – – – –

Počasi, počasi se je zgodilo. Skoraj nevidno, a tako zelo prisotno.

Zlezel si tja, kamor ni uspelo še nikomur. Nikomur do zdaj.

Pod mojo kožo.

Včasih se božam. Moja koža je gladka in topla. Moja roka na moji voljni koži.

In ti. Tukaj si. Kot trn, ki ga nikakor ne morem spraviti iz sebe. Tik pod mojo kožo.

Sam

Človek je pravzaprav vedno sam. Sam se rodi, sam živi in sam umre.

Razlagal je o tem, kako je imel v življenju dva blagoslova – prvi, da je bil ob njem, ko je umiral in umrl njegov oče; drugi, da je bil v njeni bližini, ko mu je umrla mama. Solze so se mi kar same prelile čez lica … tople in slane so mi, medtem, ko sem ga poslušala, kapljale v naročje.

Ne zato, ker so njemu umrli starši, seveda ne. Zato, ker sem se v tem istem trenutku, ko sem ga poslušala, spomnila čisto prvega stavka, ki ga je izrekla moja mama, ko sem ji prišla povedat, da je umrl njen mož, moj oče. Rekla je: »Joj, ne. Tako sam je umrl.«

Kar naenkrat mi ni bilo nič več jasno. Živela sem – in še živim – namreč po načelu, da je človek pravzaprav vedno sam. Tako me je učila tudi mama. Nikoli ne bom pozabila; prijateljica, ena meni najbližjih, bili sva kot rit in hlače, je odšla študirat na Dunaj. Jaz sem ostala v Sloveniji. Takrat je bil zame konec sveta; popolnoma po nepotrebnem, seveda. A mlada, kot sem bila, nisem imela izkušnje, da bi vedela, da so lahko – če želiš in za to tudi kaj narediš, seveda – prijateljstva večna. Če v njih vlagaš, če se za njih trudiš. In če to isto dela tudi nasprotna stran. Še danes sva si z Ireno zelo blizu; kilometri z bližino nimajo veliko opraviti. Takrat pa … podiralo se mi je. Mama me je videla in mi je rekla: »Navadi se na dejstvo, da je človek pravzaprav vedno sam. Sam se rodiš – sicer skozi porodni kanal, če seveda ni izjem – a sam moraš zadihati. Sam zaživiš, pravzaprav moraš skoraj vse sam v življenju narediti; vse moraš sam nositi in prenesti. In na koncu sam tudi umreš.«

Mami sem neizmerno hvaležna za ta stavek, ki mi je pomagal dojeti dejstvo, zaradi katerega mi je bilo v življenju gotovo velikokrat lažje, kot če tega ne bi vedela. Da moraš namreč čisto vse sam. Sam se moraš naučiti. Sam moraš narediti izpite; ali pasti na njih. Se pobrati in iti naprej. Sam. Nihče drug ne more v življenju popolnoma nič narediti namesto tebe. Nič.

Drži, marsikdaj ti lahko marsikaj ali marsikdo pomaga, te vodi, a – delo je na tebi. Kakršno koli. Zato nisem nikoli čakala. Da bo nekdo drug nekaj namesto mene. Ampak sem pljunila v roke in – naredila.

Mogoče si kdaj kdo misli, da mu bo ali da mu je uspelo ta zakon prelisičiti, a se moti. Ker te za drugim vogalom čaka – ta nenapisan zakon namreč – in »but« po glavi. Tista lekcija, za katero si mislil, da si ji pobegnil in da je izpit zate položil nekdo drug. Ne, ne. Je treba kar vse lekcije iz učnega načrta, ki ga ima življenje spisanega za nas, vzeti. In to moramo narediti – tako je – sami.

To samost sicer poizkušamo – to je treba priznati in to, kljub temu, da se zavedam, da je to pravzaprav nemogoče, delam ves čas tudi sama – na neizmerno število načinov preseči. Vse življenje. Preveč pijemo, alkohol seveda – da ne bi bili nismo sami. Preveč jemo, da bi zapolnili neko praznino tam notri. Preveč ljubimo, ker mislimo, da potem ne bomo več sami. Kakšna iluzija …

A tako smo vzgojeni, v taki družbi rastemo. Učijo nas namreč, da nismo celi, če nisva dva. Dvojina. Kako opevana je slovenščina zaradi nje. Jezik zaljubljenih, saj lahko rečeš »midva«. Kako zgrešeno …

Pa ne mislim na dvojino; dvojina kot slovnično število je super, želim si le, da bi jo znalo pravilno uporabljati več ljudi. Zgrešeno pa se mi zdi, da nas učijo, da nekje zunaj iščemo »svojo drugo polovico«. Tega namreč ni. Vsak človek je celovita celota. In šele, ko se počutiš cel, lahko nekoga ceniš, ljubiš, spoštuješ. Šele, ko ne čakaš, da bo nekdo drug nekaj naredil, rekel, to narediš ali rečeš ti. Tako mislim.

Zakaj potem solze? Ob spominu na očetovo smrt? Ker boli. Danes. Tudi danes in še vedno danes. Takrat – verjetno ni bilo časa ali pa verjetno še ni bil pravi čas – me to ni tako hudo bolelo. Danes mi je slabše. Ob misli na očetovo smrt. In lahko rečem, da sem včasih mislila, da drži, da čas celi rane; danes pa nisem več tako prepričana v to. Slabše mi je v smislu, da sem takrat, ob mamini misli o tem, da je oče umrl čisto sam, pomislila: »Seveda, saj drugače tako ne more biti.« Kar je v enem smislu res, a v drugem pa ne drži. Seveda vsak umre sam in prav nihče ne gre z nikomer na drugo stran. A … saj veste, smrt je vedno problem za tiste, ki ostajajo, bolj kot za tiste, ki odhajajo. In tisti, ki ostajajo, lahko tistemu, ki bo naslednji trenutek moral oditi – popolnoma in nepreklicno sam – stojimo ob strani.

S tem bomo sicer najbolj pomagali sebi. To je pa tudi edina oseba, ki ji v resnici lahko kadarkoli pomagaš – ti, sam.