Zakaj blog?

Iluzije

»Če nosiš masko dovolj dolgo, pozabiš, kdo si in kakšen si pod njo.«

Obožujem seks. To ste verjetno, če me poznate osebno ali prek mojih kolumn, že ugotovili. Imam tri otroke – kar je delno posledica prejšnjega dejstva, v resnici pa sploh ne. Rada sem sama in najraje na svetu imam mir, kar ne gre skupaj s prej zapisanim, a tako je. Uživam v družbi; kogarkoli, samo da je veliko smeha in jaz sem vedno med glasnejšimi. Zato je bolje za vse, da moje kolumne ostanejo na ekranu ali na papirju, ker, če mene dobite v zvočni obliki, bodo trpela najmanj vaša ušesa, zelo verjetno pa tudi vi.

Sem hčerka; ne najboljša, saj nikoli nisem sledila temu, kar je mama želela narediti iz mene. Sem mama, prav tako ne najboljša, ker sem preveč nervozna in imam na grbi preveč stvari. Sem partnerka v odnosu, ne najboljša, ker nisem ravno navdušena nad čiščenjem in kuhanjem, v družinski proračun pa prinesem premalo. Sem ljubiteljica živali; živali ljubim tako, da fizično trpim, ko je z njimi kaj narobe; enako se mi dogaja, ko so bolni moji otroci. In sem ljubiteljica resnice. Zato vam moram priznati, da je vse zgoraj napisano le – odsev mojega ega. Iluzija, v kateri živim. Znotraj te iluzije delujem navzven in nekje v teh okvirjih me vidijo tudi vsi zunanji opazovalci. Tisti, ki gledajo z očmi.

Sem iluzija, izmišljotina mojega ega, ki je lačen in nenasiten. Ki je kot luknja brez dna in vsakodnevno golta hrano, od katere živi; potrebuje je pa enormne količine. Pozornosti, pohval, dosežkov. Ega, ki se ves čas primerja (»Poglej jo, pametnejša je od tebe!«), obtožuje (»Ti si kriv«), ki ima ampak res vedno mnenje o res vsaki stvari na tem svetu, ki ljubi dramo, a se kljub temu non stop pritožuje, ki traumira zaradi večnega občutka da je sam ali pa, da ga nihče na tem svetu ne razume in – kar je osnova ega – ki sebe vedno vidi kot ali boljšega ali slabšega od nekoga drugega. Ego namreč nima sposobnosti enostavno – biti. Tak, kot je.

Kako je torej z mano, seksom, otroki, z življenjskimi vlogami in vsem ostalim? No, ego vam je svoje povedal. O iluziji, moji podobi. Tisto, kar jaz v resnici sem, pa … verjetno ne boste nikoli izvedeli. Čeprav se vam zdi, da me poznate. Ker moje pravo bistvo ne kriči tako glasno in pravzaprav ne zna tako artikulirati stvari. Ni tako pismeno. Moje bistvo … je. Enostavno je. Kot prisotnost, kot mehkoba v jutru, kot meglice nad poljem. Lahko jo začutite – lahko tudi skozi nekatere moje tekste – ali pa ne. Tako enostavno je, pravzaprav. Tudi to, kar berete, sem jaz, seveda, vedno, a – tista, prava jaz sem odzadaj. Za vsem. Kot opazovalka, ne kot podoba. Ne iluzija. Samo – jaz. Česar pa ljudje ne vidijo z očmi; to lahko vidi le, tisti, kij gleda s srcem. Ali, ko se srečajo duše.

»Če nosiš masko dovolj dolgo, pozabiš, kdo si in kakšen si pod njo.« (neznan avtor)

Kar ne pomeni, da se bom odpovedala maskam. Ali egu. To se niti ne da, niti ne bi bilo dobro. Brez ega ne preživimo; ego je obramba, z njegovo pomočjo se branimo, da nas drugi ne pojedo; dobesedno in v prenesenem pomenu. Maske so potrebne. Ker v igri dveh, kjer eden nosi masko, drugi pa ne, slednji izgubi; skoraj zmeraj. Življenje je prekruto, da bi okrog hodili z odprtimi srci in dušami ter brez mask. Ljudje vse preveč radi to izkoristijo. Tudi duh časa je tak, da, bolj si »umeten«, bolje ti gre; tako se zdi. Čeprav … ni res. Univerzum ima rad tiste, ki so, kar so. Ki nosijo masko ega le, ko je to nujno za preživetje; ki živijo v iluziji manjši del časa, drugače pa čim bolj iskreno. In – niso sodniki, pač pa le – opazovalci.

%d bloggers like this: