Trinajstletnica: “Kam gre ta svet?!”

Kaj reči otrokom v času, ko na več mestih na Zemlji divja vojna in ko njihovi vrstniki delajo samomore?

“Žalostna sem, ker je toliko stara deklica, kot sem jaz, prijateljica moje sošolke, naredila samomor. Žalostna sem, ker je vojna. Žalostna sem, ker ne vem – kam gre ta svet?!” je jokala.

Malo je verjetno jokala zaradi tega, malo zaradi onega, najbolj pa zaradi tega, zaradi česar jočemo prav vsi – ker se nam je nekaj nakopičilo in enostavno mora ven.

Trinajstletnica. Trinajstletnica!! Trinajstletni človek, ki je pravzaprav še otrok, se sprašuje stvari, ki so preveč še za um odraslega.

In takrat sem se tudi jaz vprašala. Kam gre ta Svet, ko se morajo o tem spraševati trinajstletniki?! Kaj smo naredili z njim?!?

Poskušala sem se spomniti sebe, pri trinajstih. Ne, da je bilo to nemogoče. Seveda se spomnim tega časa svojega življenja. Resda ne najraje, priznam. Prav tako sem preveč dramatično dojemala svet. Vse je bilo konec sveta. Smrt mačke. Če je mama nekaj rekla. Če je oče nekaj naredil. Če …

Mlad si, nimaš izkušenj, ne veš, da se svet ne bo podrl, če nekaj ne bo šlo tako, kot si si zamislil ti. Ne veš. Če imaš srečo, ti kdo to pomaga razumeti, če ne, po nekaj časa dojameš sam. Da gre svet naprej – ne glede na vse.

Ampak zagotovo se nismo ukvarjali s smrtjo tako mladih osebkov. Z vojno. Pravzaprav – če natančno pomislim – se je bila prav takrat, ko sem bila jaz stara trinajst, zgodila Černobilska nesreča.

Česa se spomnim od takrat? Da nismo smeli jesti kislice. Kar smo tako radi počeli. Da nismo smeli tekati po dežju, kar smo prav tako vedno najraje počeli. Ampak – vseeno smo se družili in igrali. Še vedno smo bili otroci. Pri trinajstih. Vse nam je bilo brez zveze v šoli – tako kot je otrokom danes – in nismo razumeli sveta odraslih. Kot ga danes otroci ne razumejo. A vseeno smo želeli zrasti in odrasti.

Čeprav ne v tak svet; svet vojn in svet, v katerem delajo samomomore že otroci.

Vem, vem, vas že slišim – teh, ki si jemljejo življenje, ni nihče naučil prenašati težav. Nihče jim ni povedal, da se vse da rešiti. Nihče jim ni pokazal, da se da napore prenesti. In iti naprej. Nihče jim ni povedal, da se ne bo svet podrl.

Ampak, veste, ne bo držalo. Mogoče pa jim je. Mogoče so jim poizkušali povedati, da svet ni tako črn. Ampak otroci niso neumni! A res ni črn? A res ni?? Kako je potem mogoče, da zdaj, ta trenutek na več lokacijah našega lepega planeta divja vojna?!?? Kako je to sploh mogoče?

Tako kar naenkrat nisem več prepričana. In ne vem, ali še drži. Da gre Svet naprej – ne glede na vse. Včasih se mi zdi, da ga bo kar razneslo. Res. Od neumnosti ljudi, ki živijo na njem. Od njihovega pohlepa. Od sovraštva. In – ko pogledam skozi ta očala – se mi zdi celo prav. Da Svet čim prej raznese. Da se vse to konča. In začne znova. Nekje drugje. Nekako drugače.

A potem se zavem, da so praktično vse težave rešljive in minljive. Zavem se, da je to prepričanje najmočneje zakoreninjeno v meni. In zato svoje otroke – in sebe – še vedno tolažim.

“Res je. Svet je lahko grd, in tudi je. Ampak – zato imamo možgane, prav zato, da naredimo drugače! Da ne sledimo čustvu gnusa in sovraštva do drugače mislečih. Da ne poslušamo glasu, da je vojna odgovor in rešitev. Ampak da rečemo – svet je tudi lep, če ga takega delamo! Če smo odgovorni – do vseh bitij, vztrajni z vsemi, dobrosrčni do prav vseh in vsakogar in pa predvsem – prijazni. Prijazni do vsega in vsakogar. Samo prijaznost je ključ. In “ne” za vsakršno nasilje. Nič drugega. In – zato imamo možgane! Da ne poslušamo glasu sovraštva, ampak glas prijaznosti.”

Ne vem, ali gospodov, ki danes vrtijo svet – ne mislim le Putina, mislim tudi vse evropske in ameriške politike, ki so prilili zadnjo kapljico olja čez rob, da je ruski psihopat in sociopat napadel – nihče ni pobožal, ko so kot majhni fantki jokali? Jim ni nihče rekel, da je vredu, če jočejo, ampak ni treba zato razbiti vsega? Jim ni nihče povedal, da si – tako kot si želi živeti recimo njegov maček ali pes – želijo to prav vsa živa bitja? Jim ni nihče pokazal druge plati – da nimajo prav, ko ubijejo nekoga, saj ima ta nekdo nekje mamo in očeta ali otroke, ki ga imajo radi? Se ne zavedajo, da je prav vsako živo bitje nekogaršnji sin, oče, hči ali mama?!? Da nasilje ni nikoli odgovor? Nikoli.

Ne razumem. Ne razumem sveta, ki kaže vojni obraz. Kako naj to potem razumejo otroci??

Ne morejo.

Fant, krt, lisica in konj, avtor Charlie Mackesy

“Glej. Včeraj je mimo in za jutri res ne veš, kaj bo. Ne kaže rožnato, ampak življenje je izjemno nepredvidljivo in se zna iz danes na jutri spremeniti. Tudi na bolje! Zato, ja, ne pozabi na včeraj, ampak – ne živi v strahu pred jutri. Ker – tu je samo danes. Danes je tu. Tvoj maček. Ne joči za tistim, ki je umrl. Seveda ga ne boš nikoli pozabila! A – ta, ki je danes tukaj, te potrebuje. Ne jutri, rabi te danes. Pobožaj ga, nahrani ga, ukvarjaj se z njim. Ker živali živijo v danes in za danes. So malo pametnejše od ljudi, veš. Danes je vse okej. Nam kaj manjka? Nič. Imamo streho. Imamo postelje. Imamo jabolka in solato. Imamo hrane na pretek! Ne joči zaradi jutri. Danes je vse okej. Za nas.”

To sem ji rekla. In – seveda nisem pozabila dodati – da naj ne pozabi. Prijaznosti. Tudi, če ti možgani rečejo drugače, jih imaš prav zato, da si še enkrat ponoviš – prijaznost do vsega in vseh. In ničelna toleranca do nasilja. Je ključ do lepšega jutri.

Fant, krt, lisica in konj, avtor Charlie Mackesy

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: