Tri lekcije, ki sem jih končno dojela lani

Saj veste – nikoli ni prepozno. Dokler ni prepozno.

PRVA

Ena najpomembnejših lekcij, ki mi jih je končno uspelo dojeti lani, pri mojih oseminštiridesetih letih je, da – starejši postajaš, bolj se ti j… za “želim si”. Ti je pa vedno bolj pomembno, da se ne zgodi “ne želim si”.

Kar je bilo zame popolnoma novo spoznanje, saj nas nikoli niso učili, da naj gremo v to smer. Vedno smo poslušali le floskule kot so “sledi svojim sanjam” in podobne stvari; nihče pa ni niti pomislil, da je prav to – da ne delaš tistega, česar ne želiš – za ta cilj najpomembneje!

Vrglo pa  me je na rit, ko sem dobila mail o novoletnih obljubah, v katerem je pisalo, da naj ne delamo novoletnih obljub (no, tega niti nikoli nisem, ampak vseeno sem brala naprej), pač pa si naj raje napišemo – česa ne želimo delati!
Tooooo!!! Točno to! Ne želim več imeti opravka z … aja, ne, to je téma za drug zapis. Prihodnjič. 🙃 Gremo naprej z lekcijami leta, ki je nosilo ime 2021.

DRUGA

Druga je misel, ki priplava na plano vsake toliko časa, pa vendar vedno znova pozabim. Prekleto. Vedno znova. A enkrat se me bo prijelo, obljubim. 😉

To je “Stari ključi ne odpirajo novih vrat.” Štekate? Če želiš nekam priti … nekaj dobiti, doseči, reči, spremeniti … ti to ne bo uspelo na način, s katerim si že poskušal, pa ni šlo. Ker – če bi bil to pravi način, bi ti uspelo, pa ti ni. Ne moreš nenehno brcati v vrata in predvidevati, da se bodo pa sedmič odprla, če se že šestkrat niso. Bi bilo fino, da poskusiš drugače. Recimo – potrkati. Ali prijeti za kljuko. Ali se obrniti in iti ven ali notri na druga vrata, ne vem. Nekaj drugega pač.

Ko eno dejanje ni uspešno, ga ne ponavljajmo, saj ti ključi očitno ne odpirajo teh vrat.

Ali – kot je nekoč nekje zapisal meni priljubljeni avtor Mark Manson – “Ne osredotočaj se na stvari, ki jih ne moreš in se fokusiraj na tiste, ki jih lahko.” Poišči vrata, bi rekla jaz, če ne pa – tudi okna so dovolj velika, da pridemo skozi.

TRETJA

“Mislim, da bi vsi morali postati bogati in slavni in delati vse, o čemer so od nekdaj sanjali, samo zato, da bi videli, da to ni odgovor.” Je rekel Jim Carrey.

Zadetek!

Vem, vem … denar je potreben. Se ne da živeti brez, vsaj dostojno ne. Se pa da preživeti in živeti z malo. (Seveda bi zdaj lahko razpravljali, na kak način in koliko je to “malo”, a to ni bistvo, ki ga želim izpostaviti.)

Bistvo je, da – milijoni na računu ne prinašajo ničesar drugega kot – milijone.

Tisto, kar je res vredno – dober občutek o sebi, občutenje topline, mir v sebi – ne pride z milijoni. Niti milijoni tega ne morejo kupiti. Toplina in mir ter dobri občutki – čemur pogosto rečemo tudi sreča, ljubezen in mogoče še kaj – ležijo v nekem drugem svetu. Ne v ekonomiji.

Živijo na prostranih travnikih in poljih, preko katerih greš zvečer s psom, v toplo puhtečih gozdovih, kamor gremo po gobe ali kostanje ali pa samo po zrak. Živijo v pogledu na mačko, zvito v mirnem spanju. In na psa, ki v svoji veliki življenjski radosti dirja po sadovnjaku. V letu ptice. V nasmehu. V dihu in pogledu. Tukaj. V drobnih stvareh. Ki pa so vse prej kot majhne.

Lekcija, ki jo najhitreje in največkrat pozabim. Zaradi vsakodnevnega pehanja za tistim, brez česar se ne da živeti – denarjem – pozabljam na bistveno, brez česar se pa res ne da živeti. Nase. Sebe puščam odzadaj.

In to je moja naloga. Domača. Osnovna in srednja ter zadnja. Za letos.

Vsak dan najdem vsaj eno stvar, ob kateri mi bo zapelo srce. Meni, ne drugim.

Neham tolči z glavo v vrata in grem pač skozi druga, če skozi ta ne gre.

In ne delam stvari, ki jih ne maram. (Čiščenje je izzvzeto iz tega 😆 ker je čiščenje kot denar – brez čiščenja se ne da živeti 😝).

Tako.

Videti je, da bom spet začela fotografirati. To je nekaj, kar izjemno rada delam, pa si za to zadnje čase ne vzamem časa … Da bom nadaljevala z jogo. Ker si s tem pokažem, kako pomembno je zame moje telo in moja duša. Z mačkami in psom se družim veliko, to me izjemno osrečuje. Z ljudmi vedno manj – kar me tudi izjemno osrečuje (šala, mala 😁). Otrokom bom poskušala biti še kaj drugega, ne samo učiteljica, saj sem vse drugega prej kot to … Več bom brala. Več bom pisala. Bolj bom jaz. Bom pa pika.

In vsak dan si bom povedala še nekaj.

Ne odlagaj na kasneje. Kasneje bo dan že mimo. Kasneje bo mimo eno leto. Kasneje je žar mimo. Kasneje se vse ohladi. Ne odlagaj. Ker imaš samo zdaj.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: