Polomljeni angelček

Šivi, brazgotine in rane so neprecenljivi. Ker nas spomnijo.

Naš angelček. Obesek za jelko, ki mi ga je podarila draga mi prijateljica Duša.

Mnoga leta – ko je bila jelka še jelčica, nama je služil kot “špic” na vrhu jelke.

Vse, dokler sva bila sama, je angel kraljeval na vršiču in opazoval predpraznični svet.

Dokler … dokler niso prišli otroci.

Prvi. Nato drugi, potem še tretji. Male, še nespretne ročice, so ga nekega lepega decembrskega večera med okraševanjem izpustile. In angel se je polomil.

Gledala sem njegove koščke v mojih rokah, ko sem ga pobrala, da ne bi kdo poškodoval še sebe.
Gledala sem te koščke keramike in moja pamet je rekla: “Saj je le keramika. Saj je le predmet.”

Jaz pa sem poiskala vroče lepilo in sem ga zlepila.

Samo keramika? Samo keramika?! Niti slučajno! Je reklo moje srce.

Kajti – v tem angelu so skriti spomini.

V njem so shranjene vse zgodbe o lepih decembrskih dnevih pričakovanja …

Svetleči spomini na najino življenje.

Spomini na vzhičene trenutke, ko sva prav na neki božič izvedela, da bova dobila prvega otroka …

Pa spomini na vse manj svetle in malo težje decembre …
Zato sem ga zalepila.

In še danes – otroci so me že skoraj prerasli – se mi smehlja z jelke. Binglja med ostalimi okraski … polomljen, a vendar cel. In vreden. Veliko vreden.

Spominja me. In opominja.

Da smo celi.

Tudi, če smo malo nalomljeni, polomljeni, zalepljeni ali pokrpani. Tudi, če smo ranjeni, zašiti ali celi … 

Da smo, tudi če smo v koščkih, pravzaprav še vedno – celi.

Vse naše rane in brazgotine so tam, da nas spomnijo.

Na vsakdanje boje. Na življenjske, velike bitke. Ali na majhne, dobljene ali izgubljene vojne. Na neizbežne ali na rane po naključju.

Šivi, brazgotine in rane so neprecenljivi.

Ker nas spomnijo. Da se dá vse, kar se hoče.

Ker so opomin. Da je bolečina del zmage, ne le del poraza.

In da poraz, dokler smo živi, pravzaprav ne obstaja.

So opomin, da se vztrajnost izplača.

In da nič, ampak res nič, nikoli ni zaman.

Da ni konec sveta, če boli. Ker bo mimo … Tudi to bo mimo.

Ter da je ljubezen najmočnejša sila, ki vedno zmaga.
Vedno.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: