Ali so res vsega krive mame

Od kod se vzamejo nedorasli moški in kako jim vse življenje uspeva neodrasti?

To jutro so bili otroci kot podrepne muhe.

“Ne vem, kaj bom jedel! Neee, ne bom kosmičev! In kruha tudi ne! Vedno jem isto!” Je skoraj kričal prvi, ko sem ga že tretjič vprašala, kaj bo za zajtrk.

“Mama, kje je moj dežnik?” In še: “Pa kako si zlikala to majico?! Poglej!” je nekje na hodniku govorila druga.

Tretja se je mulala: “Jaz sem hotela danes imeti ta dežnik! Zakaj ga vedno dobi ona?!”

Kako rada imam stavke z “vedno” ali z “nikoli”, sem pomislila. “Nikoli ga še nisem imela jaz,” je brnela naprej.

Ne, da sem to noč slabo spala in ne, da sem bila vstala z levo nogo, a res sem se težko zadrževala, da nisem zavijala z očmi. Če sem čisto iskrena, bi se bila najraje oblekla in se šla – brez dežnika – malo prezračit. Malo. Tako za – štirinajst dni. 

A ura je šla kot šus. “Le zakaj ure tam med sedmo in pol osmo normalno tečejo, potem pa začnejo dirjati,” mi je šlo skozi glavo, ko je naenkrat prišla krona tega jutra.

Stopil je – to jutro, ko sem jaz uredila že vse v hiši, poleg treh mulcev še pol živalskega kraljestva, ki živi z nami in na srečo ne pozna besedne govorice, ampak se z mano pogovarja precej bolj prijazno, – prvič iz spalnice. Malo pred osmo. In izustil: “Vida, kje so moje gate?”

In kaplja je padla čez rob. Ne, da nisem zavijala z očmi; iz mene je privrelo tisto najslabše; sarkazem: “Samo še ti si manjkal … petnajst do osmih … Tvoje gate?? Ne vem, kje so tvoje gate, jih ne nosim, so mi prevelike!” sem rekla.

Najraje pa bi zakričala: “AAAAAA! Pustite me vsi skupaj pri miru!! Kdaj sem jaz koga gnjavila, da ne vem, kaj bi rada jedla?!? Kdaj sem se jaz z nekom prerekala za tako neumno stvar, kot je dežnik??!! In kdaj pri bogu samem sem jaz koga drugega spraševala KJE SO MOJE GATEEEEEE?!?!?!?!”

Uf. Takšna jutra so res češnja na torti družinskega življenja.

Ko se je vse poleglo in so vsi s svojimi gatami na riti odšli, sem obsedela ob kavi in mizi in razmišljala.

Tudi o tem, od kod se vzamejo nedorasli moški. In kako jim pravzaprav to uspeva. Mislim – neodrasti. In še nekaj, kar me muči, vse odkar sem postala mama fanta – ali smo res vsega krive – mame??

Na kar seveda ne pristajam. Ne, da ne pristajam, ampak vem, da to ne drži. Ker poznam ne le krasne, ampak tudi dobre mame. In njihove malo manj krasne sinove. Ki seveda še niso odrasli. Pri tridesetih …

In poznam nešteto primerov, ko so deklice odrasle v popolnoma odgovorne in prijetne osebke, njihovi bratje pa … ni da bi govoril. Pa so zrasli v isti družini z mogoče le letom ali dvema medesebojne razlike. In pod isto vzgojo. Iste mame in očeta.

Zakaj? Kje je sistemska napaka?

Kajti – ne bo držalo, vsi dragi, spoštovani in priznani terapevti (moškega spola), ki vas ne bom imenovala, ker vas je preveč, ki to trdite (kar pa še ne pomeni, da to drži!), ampak – mama ne more nositi odgovornosti za to, da njen sin ni odrasel v odgovornostnem in psihičnem smislu. In pa mama te odgovornosti ne more nositi v celoti. Kajti dejstvo je, da na vzgojo vpliva več komponent. Zelo pomembno je okolje. Da očetov sploh ne omenjam, ker to je druga zgodba … o kateri tudi – moški! – terapevti na veliko blebetajo. In vedno isto – da so očetje odsotni. In da smo tudi tega krive – mame.

Japajeda. Oprostite, ampak – niti pod razno ne pristajam na te neumnosti. To enostavno ne drži. Na splošno ne drži, mogoče v kakšnem posameznem primeru.

To je namreč kot tisti zapis, na katerega sem naletela zadnjič. Tako nekako pravi: “Strokovnjaki: ‘Otroci bodo pobrali vedenja, ki jih opazijo pri svojih starših’.

Starš: ‘Aja? Otroci me vidijo, kako zlagam perilo. Zakaj pri hudiču torej oni vse namečejo v omare?!’”

In to tisoč odstotno drži. Kajti, če bi držalo, kar govori “stroka”, bi vsi trije moji otroci recimo pili samo vodo (Neeee! Najraje imajo, ko pride dedek in jim prinese kokakolo, ki jo jaz dovolim le izjemoma!), se eden do drugega vedli prijazno (pa se ne) ali pa recimo sesali, pospravljali in prali.

No, pa recimo, da je to slab primer. Recimo, da se meni na obrazu pozna, da nerada opravljam gospodinska opravila (ampak jih še vedno opravljam, ker to mora biti narejeno, a ne da?).

Recimo, da ta zapis drži samo v primeru, da otroci torej posnemajo tista dejanja staršev, ki jih starši radi počnejo. Okej, poglejmo kakšen primer. A – šment – tudi to ne drži! Ker bi v tem primeru moji otroci bili fak… bralci!!! Kar pomeni, da bi eden drugemu ali pa sami sebi radi in veliko brali! Pa berejo? Ja … če jaz stojim zraven … z brzostrelko.

Tako da – evo. Teorija pada. In to ni prvič … a gremo nazaj na témo.

Bistvo je v tem, da otroci res posnemajo. To drži. A – posnemajo tisto, kar je najlažje.

Seveda, saj smo tudi mi ne le bili takšni, ampak smo takšni še zmeraj. To je popolnoma človeška lastnost. Katere besede si najlažje zapomniš? Kletvice, seveda! Kaj je najlažje narediti, ko bi moral zložiti cunje? Zmečeš jih v omaro – in celo pustiš vrata odprta! (In potem ne najdeš gat …) Absolutna resnica. Delamo – in posnemamo – tisto, kar je najlažje. Pa če smo stari pet, petnajst ali petdeset. Dejstvo.

Razen, če smo vmes – odrasli. Kar se pri moških zgodi zelo, zelo, zelo redko. En krat na tisoč primerkov, mogoče, mogoče na deset tisoč, ne vem, ker jih toliko, da bi srečala povsem odraslega moškega še – nisem srečala.

Pa ni kriva moja mama, oprostite, (pa tudi oče ne), pa tudi ni kriva njegova, prav tako ne. Krivi smo – ko smo enkrat stari nad dvajset – čisto sami. Kajti pri vzgoji je pomembna tudi – samovzgoja. Tada! In tu je catch, torej kavelj. Kajti samovzgoja je nek bavbav, a ne, dragi moški bralci, in ta bavbav napada samo – osebke z joški. Le kdo bi si mislil!

Se pa moram na tem mestu takoj opravičiti tistim, ki nimate ženskih joškov in ne oblačite kril, pa ste se v tej kolumni prebili do teh, končnih besed. Vi ste pa moški, ki ste pa po mojem mnenju zelo blizu, ali pa celo tam. V odraslosti namreč.

Kajti ena od zelo dobrih lastnosti odraslih ljudi je tudi, da se lahko z njimi pogovarjaš karkoli. Tudi o težavah, pa tudi o napakah, ki jih nekdo ima. Tudi o napakah, ki jih ima on ali ona sama. Pa ne zbežijo. Poslušajo. Premislijo. Povejo kaj nazaj. A ne tulijo in divjajo. In temu se potem reče pogovor. Ki ga pa – da ne bom seksistična do moških – prav tako ne zmore zelo, zelo veliko žensk. Ker so ostale tam, kjer je večina moških. V neodrasli fazi. Ne zmorejo pogledati v obraz. Povedati. Poslušati, sprejemati. Si ne priznajo stvari in se ne sprijaznijo s tem, da jih je strah …

Tako da, dragi moški – to je pa vam v tolažbo – je takih zelo veliko in celo preveč tudi med ženskami. Na žalost. Drži pa, da so to ženske, ki večinoma niso mame, kajti mama si zelo težko privošči, da ne odraste. Da beži pred odgovornostmi, težavami in nalogami, takimi in drugačnimi. Mame zmorejo vse. Tudi odraslost, odgovornost in kar je še podobnih neumnosti na tem svetu.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: