Beg

Hrana. Alkohol. Odnosi. Vse trpamo nase in vase. Samo, da ne bi srečali – sebe.

Bil je eden od ljudi, ki so me najbolj zaznamovali, mene in moje življenje. Moj oče.

Človek, ki sem ga kot otrok oboževala. Najverjetneje edini na tem svetu, do katerega sem gojila tako močno ljubezen. Bil je najpomembnejša moška figura mojega življenja. Človek z najboljšim in največjim srcem, kar sem jih kdaj srečala in spoznala. Naučil me je ljubiti naravo in živali. Razumel jih je in oni njega; govoril je njihov jezik. Imel je najtoplejše dlani tega sveta, najbolj modre oči in najmehkejše srce. Ta svet je bil pretrd zanj, zato je – pil. Moj oče je bil alkoholik.

To sredi Slovenskih goric – ali pa, če smo čisto iskreni recimo kar v Sloveniji – sicer ni nič posebnega. Daleč od tega. Če ne piješ alkohola, si nenavaden. Skoraj, kot če ne ješ mesa. Mislim, da Slovenci celo lažje odpuščajo vegetarijancem kot pa ljudem, ki ne pijejo alkohola.

Naš narod sicer ni nobena posebna ali velika izjema; v naši, zahodni kulturi se pije ob absolutno vseh priložnostih. Rojstvo; in vse njegove obletnice v življenju polnoletnega človeka. Vikend. Tak piknik, ona zabava, kar tako. Poroka, seveda. Rojstvo prvega, drugega otroka. Smrt. Alkohol je ‘must have’. Torej ‘moraš imeti’.

Okej, različne količine, a – biti mora na mizi. Sama sem – kljub temu, da sem kot otrok alkoholika v svojih otroških letih zaradi tega kar trpela – sicer do alkohola razvila nek recimo temu kar zdrav odnos in mislim, da je, kot vedno, tudi pri tem pomembno vprašanje mere. Prave mere. In pa namena – ali piješ na žalost, na veselje? Zaradi dolgčasa? Tudi to, zakaj piješ, namreč ni nepomembno.

Me pa skrbi, kam bi pa mi – kot tako imenovana “mokra družba”, ki zaradi tega plačuje kar visoke davke zaradi zdravja ljudi, da o številu neprijetnih dogodkov zaradi alkohola v prometu sploh ne govorimo – sploh radi prišli? Kajti v šoli o tem otrok absolutno ne učijo – ničesar. V osnovni šoli, ko se začnejo pogovarjati o zdravem življenju, o alkoholu ne povedo niti črke ‘a’. Kaj kmalu – tam nekje v tretjem, četrtem, potem spet v petem razredu osnovne šole, se namreč učijo o “zdravem načinu življenja”. In otroke učijo, da se morajo veliko gibati, skrbeti za higieno in to in ono ter – izogibati sladkim pijačam, cigaretam in drogam. Ne pojasnijo jim sicer, kaj pomeni beseda droga, neke vrste napredek pa je, da se učijo, da so sladke pijače nezdrave. A o tem, kar otroci skoraj vsake slovenske družine gledajo doma v najožji družini, ali pa vsaj v razširjeni – ničesar.

Torej, tudi moj oče je prekomerno pil. Tako je zrasel, s tem je rasel. Tudi njegova mama je namreč bila alkoholik. In alkohol je bil tu zato, da si lažje delal, da si lažje vstal, da si lažje pretrpel to ali ono, da si lažje zaspal – skratka – vedno. Stalnica. Moja mama – o kateri sicer, ker je klasičen karakter učiteljice, kar je delala tudi poklicno in kar je vedno najbolj zaznamovalo vse njene odnose, tudi najinega, nimam vedno dobrih besed – je v primeru očeta ravnala zelo pogumno. Prepoznala je problem. Poiskala je pomoč. In pripravila ga je do tega, da je pristal v program odvajanja; šel se je zdravit. Tega časa – bila sem nekje tretji, mogoče četrti razred osnovne šole – se spominjam kot enega najsrečnejših časov moje izvorne družine. Oče je bil na zdravljenju na Pohorju. V manjši zgradbi, više nad tisto ogromno graščino, Pohorskim dvorom. In z mamo sva hodili k njemu na obiske. Z avtobusom. Kot včeraj se spomnim njunega objema, ko sva prišli na prvi obisk; zima je bila, tik pred novim letom. Objela sta se, mislim, da je bil to tudi prvi njun objem, ki sem ga jaz sploh videla. Prej je bilo v hiši kar nekaj časa kreganje, treskanje z vrati in tihi tedni. Kar je bilo vedno pogostejše. Potem pa … bila sem presrečna.

Oče je bil … drugačen. Bil je – tu. Bil je z mano. Gledal me je, hočem reči – videl me je. Ne, kot prej. Prej sem bila zanj pogosto nevidna. Ni me bilo. Ni me opazil. Pogosto je pozabil name. Zdaj pa so bile njegove modre oči nekako spet … bolj modre. Svetlejše. Na Pohorju smo hodili v gozd, tam so imeli urejeno gozdno pot. Zima je bila, sneg; čista pravljica.

Nekaj let. Potem je naredil recidiv. Spet je začel piti. Staro okolje, v katerega se vrne človek … isti ljudje, isti problemi. Kdo je ugotovil? Jaz seveda. Ne mama. Jaz. Kako ne bi? Spet je bil drugačen. Kot otrok sem namreč – še prej, preden je šel na zdravljenje – razvila izjemno sposobnost. Znala sem samo z opazovanjem (!) približno, a precej natančno, oceniti, koliko je spil. Potrebovala sem le nekaj minut, pogosto samo par sekund. Način, na katerega je stopil skozi vrata v dnevno sobo; obesil plašč ali jakno … način, na katerega je pozdravil. Takoj sem vedela. Danes je spet pil; veliko. Ali pa – danes pa malo manj. Sploh, ko sem ga pogledala v obraz. Alkohol naredi nekaj posebnega našemu obrazu. Mišice popustijo. Človek ima drugačen izraz, popolnoma drugačen. In če sem ga takoj videla v obraz, sem vedela še natančneje; po mojem, da bi znala pravilno povedati število kozarcev, ki jih je popil. Sploh, če sem ga imela možnost pogledati v oči. Modra barva njegovih oči … alkohol jo je spremenil. Bile so … zamegljene.

Tako sem jaz ugotovila, da spet pije. In trpela. Kako sem trpela … takrat sem si želela, da bi umrla. Jaz. Ali on. Lažje bi mi bilo. Nekega dne sem zbrala pogum in povedala mami. Nekaj časa je potrebovala, da je sama sebi priznala, da imam prav. Moje trpljenje je bilo neizmerno. Na srečo sem bila takrat že najstnica. In sem bila veliko manj doma. A, ko sem bila, je bil to pekel. Sploh, ker sem očeta zavračala. In zato trpela še bolj. Ker sem sovražila človeka, ki sem ga hkrati ljubila najbolj na svetu. A kljub vsemu, nikoli mu pravzaprav nisem zamerila.

Ker danes vem. Da je bil enostavno predober. Ta svet je bil prekrut in pretrd zanj. Bežal je, bežal je pred nečim. Ne vem, pred čim. V bistvu mi ni nikoli povedal. A bežal je v vsaj začasno pozabo, v vsaj začasno moč. Bežal, a nikoli pobegnil.

Jaz pa sem in ostajam otrok alkoholika. Otrok odvisnika. Tudi sama sem, zdaj vidim, vse življenje od nečesa odvisna. Ena mojih prvih odvisnosti je bila televizija. Iz te sem potegnila celo nekaj dobrega – odlično sem se naučila angleškega jezika. Nikoli se namreč nisem angleško učila v šoli, a jo ne le razumem in govorim, tudi pišem in berem. Potem sem bila odvisna od hrane. Bila mi je … tolažba. Obramba. Kilogrami, ki sem jih imela preveč, so bili kot balon okrog mene. Varnost. Kar se tiče mene in alkohola pa sem ga in ga še vedno pijem; občasno tudi v prevelikih količinah, a me moje telo zelo hitro opomni, da ne more več. A moj karakter odvisnice, kakor se kar pogosto imenujem, nima miru. Tako je ena mojih še vedno aktualnih odvisnosti – odvisnost od odnosov. Če nisem v odnosu, kot da me ni. Kot da ne obstajam.

Zdaj vem, da bežim. Kam? Zakaj? Pred kom? Bežim. Pred sabo. Da mi ne bi bilo treba. Pogledati vase, se srečati, se zares spoznati. Soočiti s seboj. Z drobno deklico tam notri, ki si želi le eno. Da bi jo nekdo imel rad. Da bi jo sprejel tako, kot je. Da bi ji rekel, da je dobra, pridna, lepa. Da bi jo objel, stisnil in pobožal. Da bi končno občutila. Da je vredna.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: