Sam. A je to bolezen?

Zakaj se ljudje bojimo biti sami?

Dobro jo poznam. Je daleč od tega, da bi imela kakršne koli probleme v stikih z drugimi; nasprotno – je izjemno socialna, čuteča in sposobna vživljanja ne le v čoveška bitja, ampak tudi v živali. Rada gre med vrstnice in vrstnike.

Se pa vidi, da uživa tudi v tem, da je sama – čeprav ne čisto sama. V družbi z mačkom recimo rada sama na bližnjem travniku lovi kobilice. Ali – sama – opazuje ptiče. Ne mara gneče, glasnosti in nakupovalnih centrov, kar se mi zdi – čisto iskreno – nekaj najbolj zdravega na svetu.

Zato me je zadnjič zadelo. Njen bližnji ji je namreč, sicer je ne pozna prav dobro, a vseeno, ob tem, ko je izrazila svojo voljo, da nekam ne bi šla, postavil diagnozo avtizma: “Avtistka je; sigurno – poglej, kolikokrat želi biti sama.”

Zadelo me je kot strela. Strašno spoznanje. Da si dandanes človek sploh ne bi smel želeti biti sam. Grozljivka; tokrat v živo, ne na teveju.

Je sposobost biti sam in želja po samoti dandanes pomanjkljivost? Bolezen, ki jo je potrebno zdraviti? 

Mogoče bi razumela, ker imam pa jaz eno drugo bolezen – preveč razumevanja za vse; a tega enostavno nisem mogla prežvečiti. Tudi zato, ker sem tudi jaz izjemno rada sama; zadnje desetletje je sicer to le pobožna želja, a vseeno.

Sama doma, sama s sabo na kavi, sama v avtomobilu, na sprehodu. In to ne le po gozdu, tudi po mestnih ulicah. Vedno se šalim, da tako vsaj vem, da sem v dobri družbi. Da se tako vsaj ne morem kregati z nikomer (čeprav to, mimogrede, sploh ne drži; do največjih sporov lahko prideš tudi sam s sabo …).

Ko bi le ljudje vedeli, kaj vse lahko počenjaš, ko si sam! In koliko prednosti ima to. Ena je pisana na kožo današnjega sveta – lahko delaš točno to in samo to, kar si želiš ti. Kar pomeni, da si – vsaj v tistem trenutku – center sveta. To pa si dandanes ne le želi, ampak tako tudi živi velika večina. Na žalost ne le samskih, ampak tudi družinskih ljudi. Predvsem moški, pa tudi ženske, seveda, imajo to težnjo, po centru. 

A to ni edino, zakaj je biti sam res fino, da si torej dejansko center svojega sveta; argumentov “za” je več, ogromno pravzaprav. Za živeti sam.

Recimo – ne noriš od tega, na kak način je stisnjena zobna pasta. Ni ti potrebno non stop razlagati, kje si danes bil. Nož, ki si ga odložil na pultu, tam dejansko tudi ostane. Enako velja za hišne copate. Aja, seveda – in za televizijski pilot. Kar je, priznajte, ogromen argument “za”. Fuzbalske tekme, formule ena in podobne neumnosti so – po tem scenariju – le še grd spomin. Zame. 😛

Oziroma, če bi jaz živela sama, bi bil cel televizor samo še grd spomin … Glede na to, da sem skoraj deset let preživela brez tega “okna v svet” – ki pa ga ljudje uporabljajo popolnoma drugače, sploh ne kot okno v svet – bi brez njega z lahkoto preživela preostanek svojega življenja.

Se pa seveda “živeti v družini” in “rad biti sam” ne izključuje. Prav takrat, ko se ti v glavi – ker so otroci eno uro gledali recimo backa Jona – ves čas vrti glasba iz risanke, je lepo biti vsaj za 10 minut sam. Odklopiti. Počiti. Prav takrat, ko trčijo tvoj in njihov svet, da včasih vse treska, se je, ko se vse konča, krasno usesti. In se pogovoriti. Tudi – in predvsem – sam s seboj; se mogoče tudi zahvaliti, da sploh še kdo hoče “treskati” s teboj.

A naša družba je totalno naperjena proti samosti. Bog ne daj, da ste za trenutek sami! Zato – če se vam to že hoče zgoditi – takoj na plano z vsemi mogočimi ekrani. Televizijskim, računalniškim, tablico ali telefonom, s pomočjo katerega boste lahko “povezani” z drugimi. Samo ne sami s seboj.

Kajti, če boste sami, boste mogoče srečali tistega, ki se ga vsi najbolj bojimo – samega sebe. In ta vam bo kar takoj in direktno v oči povedal vse svoje želje, strahove, dvome. Soočil vas bo z dejstvom, da se boji, da ga prav nihče nima rad. Resnično rad, točno takega kot je, z vsemi njegovimi “bubami” v glavi. Soočil vas bo s tem, da ga je strah. Se starati, postarati, umreti.

Kako je, ko si mrtev? Je podobno kot, ko si – sam? Mogoče zato le redko kdo upa biti res sam. Ker bo srečal tudi tisto, česar ne želi. In bo soočen z dilemo – kaj s tem narediti. Kaj zdaj? Pogledati vase in si reči, okej, tak sem, gremo naprej, prav vsak dan se je potrebno truditi. Ali odpreti telefon in zbežati drugam. Stran, čim dje stran od sebe.

Vsak dan smo soočeni z izbirami. Vsak dan se moramo odločiti – ali bomo šli po poti “to je lažje” ali bomo šli po poti “to je težje, a bolje”. Vsak. Jeb… . Dan. Vsi.

Bomo pripravljeni srečati samega sebe, kar je težje. Ali bomo ša naprej “srečevali” vse druge ter pravzaprav bežali od sebe. Kar je gotovo lažje. Obrniti se stran, zapreti oči, se delati, da ne slišiš in iti naprej.

Kako se odločamo? Vsak zase ve. Ne zanima me vaša izbira.

Zase pa vem, da se vsaka, ampak res vsaka izbira, pozna. Na zdravju, na počutju, v mojem okolju. In – kar pa nima zveze s tem, da trenutno nisem sama, kajti, tako bi izbirala tudi, če bi bila popolnoma sama – dejstvo je, da princip “lažje je” ne osrečuje, ne izpolnjuje in – na dolge proge – ne prinaša prav ničesar. Ničesar. Preverjeno. “Težje, a bolje” je to, zaradi česar smo tu.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: