O vreči, ki ni samoumevna

Ali, kako nas lahko misel na to, da lahko kdaj kaj izgubimo, tudi osreči.

Stopila sem ven. V trenutku me je preplavilo. Tisti tako dobro znani … kako naj ga poimenujem? Občutek? Vonj? Doživetje? Tisto sladko … rahlo trpko … podobno bolečini in sreči hkrati … Tam notri sedi in hoče ven.

Na trenutke se zdi, kot da je nekaj notri, sredi mojega prsnega koša. To občutim tako, da se mi zdi, da mi bo razgnalo prsi … A je prijetno, omamljujoče občutje … težko neopisljivo … jaz ga sicer povezujem s pomladjo ali jesenjo, a je ta moja povezava zgolj naključna. Dejstvo, da je moja asociacija na sladko-trpko-boleče-osrečujoče občutje vezana na letni čas, je posledica tega, da se ga največkrat zavem prav jeseni. Ali pa spomladi, ko nekaj znotraj mojih prsi brsti in jih hoče razgnati. In to se mi začenja dozdevati prav, ko mimo moje glave zaveje prvi jesenski veter. Zadiši po rjavem in rumenkastem, po vlažnem gozdu, po toplem ognjišču.

Takrat se zdi, da se bo moje srce odprlo še bolj in vase vzelo še več bolečine, še več ljubezni, še več življenja. Po mojem o tem govorijo pesniki, ko pišejo o hrepenenju.

In jaz sem zahrepenela. Po radosti.

Zato je bil naslednja moja misel on. In najino srečanje, ki sem si ga zaželela v trenutku hrepenenja. Predstavljala sem si, živo sem si predstavljala, kako pride, odpre vrata, se nasmehne. Objamem ga in vrne mi objem. Me poljubi. Močno, srčno, toplo. Pogledam ga v oči in tam je, vidim jo – radost tudi v njem. Radost da je, da sem, da smo. Radost kot tista pristna in čisto tiha sreča, ki sedi znotraj nas in ne reče nič. Le tam je in čaka. Čaka, da jo slišimo, da jo občutimo, da jo opazimo. Na kak prav posebej lep predpomladni, a še hladen februarski ali mogoče že marčevski dopoldan. Ali na kak večer sredi oktobra, ko se stisneva pod odejo. Tam je. In to je dovolj.

A bilo je drugače. Moja predstava ni bila dovolj živa, da bi se udejanila … čeprav sem lahko v svojih mislih čutila moč njegovih rok, toplino njegovega poljuba … A bile so le sanje.

Prišel je, kot vsak dan, zdolgočaseno. Odložil torbo in ne da bi dvignil glavo, se je preobul. Nato je odprl hladilnik.

Kot bi me nekdo polil z vedrom ledeno mrzle vode. Bil je, seveda, tak, kot vsak dan, zakaj bi bilo danes drugače?! Kako sem lahko sploh upala, da bo drugače. Zdolgočasen, kot na kak drug navaden dan. Naveličan. Prazen. Izpraznjen. Na zahodu nič novega, ali kako je že naslov tistega starega ameriškega filma.

Zavzdihnila sem. Natočila sem si kozarec mrzle vode in počasi odšla po stopnicah navzgor.

Na mizi sem bila malo prej odložila knjigo. Odprla se je nekje na tretjini.

Drobno popisane strani so me potegnile. Pogosto in rada berem knjige naključno. Torej tam, kjer se pač tisti trenutek odprejo. Najprej sicer preberem celo knjigo, a ko si je zaželim še več, pa ne grem več »od začetka proti koncu«, ampak mogoče od konca pa nazaj ali pa – kjer se pač že odpre.

Berem. O nekem bogatašu, ki je posedoval vse bogastvo sveta, želel pa je mir in radost; že dolgo ju ni občutil. Tako dolgo, da je skorajda že pozabil, da sploh obstajata. Nekoč mu nekdo predlaga, kje naj poišče nasvet, kako doseči radost, kje najti mir. Hitro zajaše konja in odjezdi; ne pozabi pa vzeti vreče, ki jo do roba napolni z diamanti in drugimi dragocenostmi. To želi za plačilo dati človeku, ki ga išče in od katerega si obeta pomoč pri rešitvi svoje uganke, kje najti radost.

Bogataš prispe v neko vas in sreča človeka, ki naj bi mu bil sposoben pomagati, ter ga prosi za pomoč. Človek mu odgovori: »Če ti lahko pomagam? Seveda! Takoj ti lahko dam radost.« Bogataš navdušen razjaše konja, modri mož pa ga vpraša, kaj nosi v vreči, da jo tako stiska k sebi. »Diamante. Dam ti jo, če mi ti daš radost.« Mož pa mu – namesto odgovora – izpuli vrečo iz rok in začne teči. Beži, beži, bogataš pa za njim. Čez nekaj časa se mož z vrečo naveliča teka. Ustavi se in ko ga bogataš dohiti, mu vrne dragocenosti v vreči. Človek vpraša bogataša: »Kako se počutiš zdaj? A občutiš radost?« In bogataš mu odgovori: »Pa res! Radost je spet z menoj!« Nato bogataš vpraša: »Kako si to naredil?« in človek mu odgovori: »Kar imamo, se nam zdi samoumevno. Potrebujemo le eno priložnost in občutek, da smo to izgubili, pa se v trenutku zavemo, kaj smo izgubili ter koliko nam to pomeni. Vi niste pridobili popolnoma nič! Že prej ste imeli to isto vrečo, pa vendar niste bili radostni. Zdaj isto vrečo spet stiskate k sebi in celo vsi od zunaj lahko vidijo vašo radost.«

Nasmehnila sem se sama v sebi. Občutek v sredini mojega prsnega koša je še vedno silil na plano, le da se mi zdaj ni zdelo, da mi bo prsni koš eksplodiral. Stopila sem k oknu, ga odprla in pogledala v nebo. Postalo je hladneje, sonce se je ponovno skrilo za oblake. Globoko sem vdihnila. Jesen. Svežina. Radost. Prekrasno življenje. Vse tu, na dosegu mojega srca! In naenkrat sem občutila droben, komaj zaznaven tok radosti. Kot tok energije, ki je postajala iz trenutka v trenutek močnejša. Dišala je po zeleno-rumenem. In bila je vedno bolj prisotna. Nasmehnila sem se: »Pozdravljena, prijateljica! Long time no see, dolgo se nisva videli!«

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: