Ko najin odnos ni “cvetoče polje”, si predstavljam …

… kako sivolasa sedim na terasi.

Vidim, kako sivolasa in po nogah pokrita s tanjšo odejico – majčkeno se je že ohladilo – sredi junijskega večera sedim na terasi.

Pred mano na mizi knjige, očala za branje, ingverjev čaj in pilica za nohte (očitno tudi med svojim sanjarjenjem ne morem brez pilice 😜 , oziroma, očitno si tudi svojih starih let ne predstavljam brez tega zame nujnega pripomočka.) Gledam v Pesniško dolino, pot sonca se bo za ta dan kmalu končala za Pohorjem. Vidim psa, ki leži pod lipo in tu in tam dvigne glavo – le da preveri, ali sem še tukaj, ali mora steči za mano, da slučajno kam ne pobegnem. Zagledam mačka, ki spi na sosednjem stolu … zadovoljno se pretegne in jaz ga pobožam.

Gledam – kje si ti? Si z menoj?

Potem te opazim; sediš za mizo s kamiličnim čajem. In telefonom v roki (očitno tudi v mojih fantazijah in tudi na stara leta ne moreš brez “informacij”).

Ko gre najin odnos v fazo, ko sva, kot bi bila vsak na svoji strani reke, si predstavljam sebe staro. Siva in drobna … z veliko smejalnimi gubicami … moje roke spominjajo na staro, posušeno rogovilo … z nohti, ki pa niso nič več vijolični ali zeleni ali črni. Še vedno so dolgi in lepo oblikovani, a brez laka za nohte. Moje noge so utrujene, gibam se počasi in včasih težko vstanem. Predstavljam si me in slika je popolnoma jasna. Potem se ozrem naokrog. Kje si ti? Še tukaj?

Zagledam te, greš proti meni, počasi. Sedeš malo stran od mene. Pobožam te po roki.

Ko je najin odnos kot bojno polje, si predstavljam sebe … tam čez tri desetletja. Kako zapnem psa – tokrat je manjši, ne več kak medo, saj ga stara in oslabela ne morem obvladati – obujem pohodne čevlje in se odpravim na sprehod.

Iščem te s pogledom … greš z mano tudi ti? Pogledam proti vratom in vidim, da jih zaklepaš. Obut in oblečen za sprehod. Pes od veselja zalaja.

Ko je najin odnos (spet) pred razpadom, si predstavljam samo sebe tukaj in zdaj … a čez nekaj deset let. Stojim na vrtu in plevem čebulo. Sonce je toplo in dan kot nalašč za brkljanje po vrtu. S terase prihajajo zvoki glasbe – tam si. Ni mi te treba iskati s pogledom … slišim te. (Le ti vedno sredi najlepših zvokov – narave in vetra – najdeš “boljšo” glasbo.)

Prideš do mene in poveš, da boš skočil le v trgovino in da boš takoj nazaj … zmanjkalo ti je sestavin za kosilo, ki ga pripravljaš.

Ko mi je v najinem odnosu težko, si predstavljam … kako bo. Sediva, jaz siva, ti brez las, pod lipo. Jesenski večer; drevo se je poslovilo od že skoraj vseh listov. Natočiš vsakemu kozarec vina in smejeva se … dva starčka … v obujanju spominov …

Pogovarjava se, kako je bilo, ko so bili otroci še majhni … Kako smešno je govorila Tisa, vse besede je začenjala z “a” … Kako je Tara od nekdaj oboževala mačke in jih reševala ter posvajala. In kako je Tin v šoli nerad pel, čeprav je doma ves čas nekaj mrmral in pel … Kako smo se selili … peljala sem otroke, želve, ribe in mačko, pa do stropa nabutan avto. Ti pa kombi s hladilnikom in hiško za punčke … Vsi prijatelji z avtomobili za nama … “Ali pa – tisto leto, se spomniš, ko nam je na dopustu odpovedal avto?” Najin smeh se kotali proti sončnemu zahodu. “A se spominjaš, kako smo tekli, ko se je usula ploha? Takrat, kako ne, ko smo šli na tisti pohod …”

V spominjanju na vse. Dobro in slabo. Težko in lepo. Raznoliki in pisani spomini.

Ko se mi zdi, da v najinem odnosu ne morem več naprej … si me predstavljam staro. Majhna in zgrbljena sedim na kavču, zunaj zima. Pokrita sem s toplo odejo in z daljincem v roki pravkar listam med programi ter iščem novo kriminalko. Na nogah mi spi en maček, drugi ob mojem boku. Ozrem se naokrog. Sem sama? Ali lahko koga prosim, da mi skuha čaj? Pogledam proti kuhinji; tam si, pravkar ti nekaj vre na štedilniku in pokličem te, ali lahko pristaviš še vodo za moj čaj.

Kadar je v najinem odnosu za pop… si predstavljam, kako bo čez nekaj let. Tukaj si. Ob meni. Ti. Nihče drug. In … nisem sama.

Kadar gre najin odnos (spet) “nizbrdo”, si sicer predstavljam tudi, da te utapljam v žlici vode 😆 … ampak o tem raje … kdaj drugič. 😃

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: