Sam

Človek je pravzaprav vedno sam. Sam se rodi, sam živi in sam umre.

Razlagal je o tem, kako je imel v življenju dva blagoslova – prvi, da je bil ob njem, ko je umiral in umrl njegov oče; drugi, da je bil v njeni bližini, ko mu je umrla mama. Solze so se mi kar same prelile čez lica … tople in slane so mi, medtem, ko sem ga poslušala, kapljale v naročje.

Ne zato, ker so njemu umrli starši, seveda ne. Zato, ker sem se v tem istem trenutku, ko sem ga poslušala, spomnila čisto prvega stavka, ki ga je izrekla moja mama, ko sem ji prišla povedat, da je umrl njen mož, moj oče. Rekla je: »Joj, ne. Tako sam je umrl.«

Kar naenkrat mi ni bilo nič več jasno. Živela sem – in še živim – namreč po načelu, da je človek pravzaprav vedno sam. Tako me je učila tudi mama. Nikoli ne bom pozabila; prijateljica, ena meni najbližjih, bili sva kot rit in hlače, je odšla študirat na Dunaj. Jaz sem ostala v Sloveniji. Takrat je bil zame konec sveta; popolnoma po nepotrebnem, seveda. A mlada, kot sem bila, nisem imela izkušnje, da bi vedela, da so lahko – če želiš in za to tudi kaj narediš, seveda – prijateljstva večna. Če v njih vlagaš, če se za njih trudiš. In če to isto dela tudi nasprotna stran. Še danes sva si z Ireno zelo blizu; kilometri z bližino nimajo veliko opraviti. Takrat pa … podiralo se mi je. Mama me je videla in mi je rekla: »Navadi se na dejstvo, da je človek pravzaprav vedno sam. Sam se rodiš – sicer skozi porodni kanal, če seveda ni izjem – a sam moraš zadihati. Sam zaživiš, pravzaprav moraš skoraj vse sam v življenju narediti; vse moraš sam nositi in prenesti. In na koncu sam tudi umreš.«

Mami sem neizmerno hvaležna za ta stavek, ki mi je pomagal dojeti dejstvo, zaradi katerega mi je bilo v življenju gotovo velikokrat lažje, kot če tega ne bi vedela. Da moraš namreč čisto vse sam. Sam se moraš naučiti. Sam moraš narediti izpite; ali pasti na njih. Se pobrati in iti naprej. Sam. Nihče drug ne more v življenju popolnoma nič narediti namesto tebe. Nič.

Drži, marsikdaj ti lahko marsikaj ali marsikdo pomaga, te vodi, a – delo je na tebi. Kakršno koli. Zato nisem nikoli čakala. Da bo nekdo drug nekaj namesto mene. Ampak sem pljunila v roke in – naredila.

Mogoče si kdaj kdo misli, da mu bo ali da mu je uspelo ta zakon prelisičiti, a se moti. Ker te za drugim vogalom čaka – ta nenapisan zakon namreč – in »but« po glavi. Tista lekcija, za katero si mislil, da si ji pobegnil in da je izpit zate položil nekdo drug. Ne, ne. Je treba kar vse lekcije iz učnega načrta, ki ga ima življenje spisanega za nas, vzeti. In to moramo narediti – tako je – sami.

To samost sicer poizkušamo – to je treba priznati in to, kljub temu, da se zavedam, da je to pravzaprav nemogoče, delam ves čas tudi sama – na neizmerno število načinov preseči. Vse življenje. Preveč pijemo, alkohol seveda – da ne bi bili nismo sami. Preveč jemo, da bi zapolnili neko praznino tam notri. Preveč ljubimo, ker mislimo, da potem ne bomo več sami. Kakšna iluzija …

A tako smo vzgojeni, v taki družbi rastemo. Učijo nas namreč, da nismo celi, če nisva dva. Dvojina. Kako opevana je slovenščina zaradi nje. Jezik zaljubljenih, saj lahko rečeš »midva«. Kako zgrešeno …

Pa ne mislim na dvojino; dvojina kot slovnično število je super, želim si le, da bi jo znalo pravilno uporabljati več ljudi. Zgrešeno pa se mi zdi, da nas učijo, da nekje zunaj iščemo »svojo drugo polovico«. Tega namreč ni. Vsak človek je celovita celota. In šele, ko se počutiš cel, lahko nekoga ceniš, ljubiš, spoštuješ. Šele, ko ne čakaš, da bo nekdo drug nekaj naredil, rekel, to narediš ali rečeš ti. Tako mislim.

Zakaj potem solze? Ob spominu na očetovo smrt? Ker boli. Danes. Tudi danes in še vedno danes. Takrat – verjetno ni bilo časa ali pa verjetno še ni bil pravi čas – me to ni tako hudo bolelo. Danes mi je slabše. Ob misli na očetovo smrt. In lahko rečem, da sem včasih mislila, da drži, da čas celi rane; danes pa nisem več tako prepričana v to. Slabše mi je v smislu, da sem takrat, ob mamini misli o tem, da je oče umrl čisto sam, pomislila: »Seveda, saj drugače tako ne more biti.« Kar je v enem smislu res, a v drugem pa ne drži. Seveda vsak umre sam in prav nihče ne gre z nikomer na drugo stran. A … saj veste, smrt je vedno problem za tiste, ki ostajajo, bolj kot za tiste, ki odhajajo. In tisti, ki ostajajo, lahko tistemu, ki bo naslednji trenutek moral oditi – popolnoma in nepreklicno sam – stojimo ob strani.

S tem bomo sicer najbolj pomagali sebi. To je pa tudi edina oseba, ki ji v resnici lahko kadarkoli pomagaš – ti, sam.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: