Jeb..š morje!

Edini pravi dopust zame je na domači terasi in vrtu. Brez pakiranja, brez gneče in stresa, vzameš pa si ga lahko tudi le za uro ali dve.

Odprla sem omaro in začela iskati po škatli s kopalkami. Našla sem jih nekje čisto pri dnu, tiste kopalke za “posebne priložnosti”.

Saj veste, vsi imamo oblačila, ki jih iz omar privlečemo zelo redko; nekajkrat letno, mogoče niti ne. Jaz sem se odločila, da tega ne bom več počela, saj se tako dogaja, da sem non stop v enih in istih spodnjih hlačah, izmenjaje oblačim le dva najbolj navadna modrca, saj “Ne, ta modrc je preveč čipkast, ta pa prenizek”, kakšne od oblek ali kril ne oblečem tudi po dve leti … Tako ne gre več, sem se odločila in oblekla tiste kopalke z bleščicami. Namazala sem se z zaščitno kremo proti soncu, nato pa še z negovalno kremo z bleščicami. “Nek se vidi razkoš!” naj se torej vidi razkošje, je – kar se bleščic tiče – namreč moj moto.

Otroci so zunaj čofotali in kričali v bazenu. Nobeden še opazil ni, da sem na teraso, v senco lipe, prinesla likalno mizo. Na stol poleg nje sem znosila goro cunj, ki so se nabrale v tednu dni, mogoče več. Prinesla sem si tudi kavo in limonado. Limonado za k likanju, kavo za h knjigam. Pa seveda knjige, ki sem jih odložila na ležalnik v senci. Na youtubu sem poiskala Eleni Karaindrou in njena glasba, ki me vedno tako ohladi in osveži, je začela igrati.

Zdaj so me opazili: “Mama, kam pa greš?”

“Nikamor. Likala bom.”

Navajeni so že, da če oblečem kopalke, to ne pomeni, da grem v bazen. To pomeni samo, da mi je vroče in da bom nekaj delala; zelo verjetno zunaj.

Ko sem tako nekaj časa likala, uživala ob glasbi in razgledu ter malo na sončku in malo v senčki, sem kar precej znižala tisto goro iz blaga. Nato sem likalnik zamenjala za knjgo in kavo.

Vmes sem si spočila pogled v dolini in prav pri vsakem pogledu me je prešinilo, kakšna srečnica sem.

Ne samo zaradi razgleda. Ampak, ker lahko svojo glavo na dopust preklopim kadarkoli.

Kar sem je v bistvu ugotovila že pred leti, ko sem se popolnoma izčrpana od nekega dopusta končno ulegla v svojo posteljo in se prvo noč pošteno naspala.

Brez komarjev, brez zvokov s ceste in iz turističnih lokalov. Zakaj vse te muke, potem pa je ali prevroče ali slabo vreme?! Na cesti je itak vedno gneča, da o plažah niti ne govorimo. Spiš slabo, ker je vroče ali pa glasno. Ješ slabo, ker ne znajo kuhati, ker se ti ne da kuhati ali pa kaj podobnega. Spakiraš vse mogoče, potem pa uporabiš eno tretjino oblačil … brez veze.

Meni tega ni treba, sem si rekla že pred leti in nehala čakati na tisti “poseben” teden dni, ki je pogosto res poseben, a ne v pozitivnem smislu. Od takrat imam dopust, ko se jaz tako odločim. In to doma. 

Zjutraj, po tem, ko so otroci prikapljali pred televizor, so pojedli zajtrk. Nikomur se nikamor ni mudilo. Ker se je treba čim več kopati, če smo že plačali, a ne? Nihče ni težil, ker ni interneta ali ker ne razume programa. Nihče ni gnjavil, da to maslo (ali kruh) ni dobro, ker ni táko, kot doma. Potem so šli ven. Nisem jih utrujala, saj pri nas ni veliko prometa, cesto, ki jo morajo prečkati, da pridejo do igrišča, pa poznajo. Nihče jih ne bo ukradel (če pa jih bo, pa jih bo čez 15 minut pripeljal domov, ker se tako grdo derejo – to je meni vedno govoril oče 😂 ). Nato so se odločili, da gredo v bazen. Pripravila sem kosilo, ki so mi ga pomagali skuhati, in pri katerem se nisem jezila, saj smo imeli poln vrt zelenjave, pa dobre lonce, ne pa nekih že davno odsluženih piskrov, ki sodijo le še na smetišče. Dovolj je krožnikov in celo pribora! Ah, razkošje lastnega doma … Ko so vmes tulili iz bazena, da jih zebe, sem jih poslala v banjo, da so se ogreli s toplo vodo. Ta je topla celo sredi dneva in je je dovolj, ne samo en liter zvečer ob sedmih. Ko so tulili, da so žejni, sem jih opomnila, da imam tudi jaz počitnice in naj si vsak svoj sok natoči sam, kot po navadi. Jabolka, maline in robide so si nabirali, kakor so bili lačni, skratka – za to smo se borili, za samostojnost otrok in našo svobodo, a ne, dragi starši? 😉

Jaz sem sproti pospravljala po hiši, dajala prat posodo in cunje, skrbi za živali pa mi ni bilo potrebno obešati na prijateljico ali sosedo. Obe sta sicer zelo prijetni in ustrežljivi in imata radi naše živali skoraj tako, kot če bi bile njune, a … jaz se vedno, ko se kam ganemo za več dni, grozno počutim. Ker tega, da nekdo skrbi za deset ali enajst repov, takih in drugačnih, se res ne da poplačati. Z nobeno čokolado in tudi z denarjem ne. Tu si lahko samo hvaležen, da imaš take sosede in prijatelje.

Ali pa – kar mi je še ljubše – če ti ni treba nikamor iti. 😉

Ja, priznam … odkar smo se končno spravili iz dvosobnega stanovanja, ki je zaradi nas pokalo po šivih, sem postala zapečkarica. In to grozno grozna zapečkarica. In se nerada kam spravim … sploh, ker imam partnerja, s katerim je strašno “prijetno” potovati (To je – da ne bo pomote – seveda zapisano v narekovajih 😆) in otroke, ki so se, ko smo se lani peljali na morje, po nekaj urah vožnje v avtomobilu že pljuvali med seboj.

Tu je seveda svoj kar velik pisker pristavil Matjaž, ki je v pet ur dolgi vožnji ustavil natanko enkrat za natančno pet minut. Da smo šli lulat v naravo na nekem počivališču, kjer seveda nismo mi edini imeli te ideje o stanju in lulanju in je bilo povsod okrog polno človeških … saj veste. Gneča na cesti je bila taka, da na počivališčih sploh ni bilo prostih parkirišč, stranišča so bila … ne bi zdaj o tem, narava pa prav tako.

In ko po takih izkušnjah tako gledam otroke doma, ko lahko čisto vsak čisto vsak trenutek naredi točno tisto, kar se pravkar spomni – sem srečna. Res. To je sreča, dragi moji, ne dopust na Bahamih ali Kanarskih! Ko te volja do vsega mine, preden sploh prideš tja …

Tako da je pravi dopust zame vedno samo – doma. In v tem prepričanju živim že nekaj let, to ni koronska pogruntavščina. Saj smo, dokler smo bili še “blokovski” in smo imeli vedno vsaj po dva otroka v plenicah, tudi takrat kar dve leti za mesec dni živeli v vikend hiši prijateljev na Goričkem. Tam je bil odzadaj velik vrt, ogromno igral, mir, prijatelji so nas prišli obiskat – raj, vam povem. Ne bi lezla nikamor z malimi otroki, pa da mi pištolo v glavo pomeriš …

Ja, smo šli na morje, ko sta bili deklici stari tri ter leto in pol. In ko smo prišli na plažo, je najstarejša hčerka po desetih minutah vedno vprašala: “Mama, kdaj bomo šli v Radence?” Tam je bila voda namreč malo toplejša. Tamalo pa sem, ko smo šli na bolj oddaljeno plažo in smo se pred kosilom vračali domov, morala vedno – noseča – nositi v breg in mi je tako na rami zaspala. Lepi spomini? Na nek način res mogoče.

A to so le moji spomini, hčerki se tega sploh ne spomnita. Poleg tega pa nisem nek hud nostalgik, še najmanj pa navezana na preteklost, ko pa je zdaj, ta trenutek, pravzaprav – priznajmo – bolje.

Res pa je, da je za mojo trditev – da je torej edini pravi dopust doma – skorajda potrebno imeti hišo. Tudi kredit ni odveč, saj ti potem kaj veliko denarja za bandanje naokrog niti ne ostane. 🤪 In pa še nekaj; velik odločevalski moment so otroci. Dokler so čisto majhni, je to super izvedljivo. Ko so pa večji, pa večinoma več ne. Ker si pač želijo v svet; kdo si pa ni, ko je bil mulc.

Tako se tudi jaz seveda vedno znova znajdem sredi vrtinca odštevanja “Samo še tri krat gremo spat!”. A – resnici na ljubo – najbolj zaradi otrok. Veselim se z njimi in veselim se zaradi njih, najbolj pa se (čeprav po tihem) veselim časa, ko mi ne bo več treba se veseliti zaradi dopusta drugih, ampak bom najbolj srečna kar zato, ker bom cel, ampak res čisto cel dopust preživela – doma.

Opustošila bom eno ali dve knjižnici in to bo moja karta za potovanja tako skozi prostor kot skozi čas. S psi in mačkami pa se bomo pretegovali na terasi ali pa notri, v hladu hiše.

Do takrat pa … potrpim. Saj vseeno ni tako hudo, če malo kam greš, kje drugje ješ in prespiš. Ker se ob vračanju zgodi zanimiv fenomen: vedno ti na prav poseben način zapoje srce. Tako, kot je meni kot otroku, ko smo se z vlakom peljali iz kolonije v Punatu in sem na ptujskem železniškem mostu zagledala ptujski grad.

“Doma smo, doma smo!” smo vpili od veselja in meni je – čisto malo – šlo na jok. Čeprav še nismo bili, doma namreč, vsaj čisto ne.

In – to je ta fenomen – vedno znova, ko kam greš, spoznaš: povsod je lepo, doma pa je – tako je, saj sem rekla (pa očitno ne samo jaz 😁 ) – najlepše.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

One thought on “Jeb..š morje!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: