Majhen bel križ …

… kot svoj največji strah nosim povsod. Ker sem mama.

Zadnje čase sem pogosto na pokopališču. To dejstvo je pripisati vročemu poletju, saj je uboge rastline potrebno zalivati. S psom se sprehodiva do pokopališča, kjer me pridno (beri: zvezan za slivo na drugi strani žive meje pokopališča) počaka, da zalijem.

Drugo dejstvo pa je, da se pokopališč ne bojim; nikoli se jih nisem. Spomnim se, kako me je prijateljica vedno čudno gledala, ko smo se otroci potikali po kraju gor in dol in ko nas je pot zanesla tam mimo, so se otroci pokopališča vedno na široko izognili. Vedno sem ji rekla: “Česa te je strah? Mrtvi še nikoli niso nikomur nič hudega naredili! Če že koga, se je bati živih ljudi, mrtvih pač ne!” Smejala sem se, njej pa vse skupaj ni bilo tako zabavno.

Že kot otrok sem, sploh pa to delam zdaj, hodila na pokopališče najraje šele v temi. Takrat je najlepše. Takrat je mir. Tišina. In šele takrat se misli tako umirijo, da se mogoče lahko snidejo s tistimi, ki naj bi počivali tam. Spokojnost pokopališča me umirja. Lučke, prekrasen razgled in tak mir, poseben mir.

Zato se celo z neke vrste veseljem sprehodim do grobov, čeprav ne premišljujem le o tam pokopanih ljudeh … pravzaprav razmišljam celo več o tistih, ki me zdaj obdajajo, kot pa o tistih, ki so me nekoč.

Kontemplacija je nekaj, za kar si po mojem mnenju vzamemo premalo časa, pa bi bilo dobro, da bi si ga več. Vsaj nekaj minut vsak dan.

Moje obiskovanje pokopališča tako spremlja spokojnost, navdušenje nad rdečim slikarskim platnom neba, nad kresničkami ali ježi, ki drobijo po najinih poteh, ko se s psom vračava domov.

Velikokrat sem svojemu ne-možu rekla, da bi moral malo večkrat na pokopališče. Iz tega se vedno smeji, ker ne razume, da lahko na obisk pokopališča pogledamo tudi drugače, kot gleda on. Da ga lahko vzamemo recimo kot neko posebno meditacijo, kot premislek – pa ne o preteklosti, ampak sedanjosti. Tudi prihodnosti. Malo razmišljanja, ki na stvari posveti z neko drugo lučjo, ni nikoli odveč. Zato se s pokopališča po navadi vračam v miru in neke vrste sreči.


Dokler nisem tistega večera zagledala nje. Mlade ženske, ki je prišla na grob svoje hčerke. In moje srce je otrpnilo. Zamrznilo.

Spominjam se, kako smo kot otroci drugače, kot vse ostale, gledali majhne grobove. Bolj so nas zanimali. Z belimi rožami. Belo svečko. Z belim križem. Kako začudeno smo se spraševali, le kdo počiva tu. In računali, koliko let je bil star, ko je umrl. Brez zavedanja, kako tanka je ta črta. Med nami, divjaki. In lesenim, belim križem.

Tista pot domov tisti večer je bila drugačna. Za zeleno mejo pokopališča, kjer vedno privežem psa, sem ga takrat hitro odvezala in skorajda zbežala. Solze so tekle kar same. Jokala sem iz obupa. Od olajšanja. Od groze. Iz hvaležnosti.

Jokala sem, ker sem mama. Kot ona. Ker smo pravzaprav čisto vse mame povezane z nekimi nevidnimi nitmi. Prepletene s popkovnicami, ki so kadarkoli rasle v nas. Povezane v vseh bolečinah, ki jih, če si mama, pač nosiš, ne da bi se o tem sploh veliko izpraševala.

Jokala sem od obupa. Da se kaj takega lahko zgodi.

Od olajšanja. Da se ne dogaja meni.

Od groze. Ker ne morem pomagati. In ker ne more pomagati prav nihče.

Od hvaležnosti, da bom svoje tri, ko bom prišla domov, pokrila in jim zaželela lahko noč.

Jokala sem, ker sem pomislila: “Na kaj misli, ko hodi na njen grob? Kaj ji hodi po glavi? A mogoče razmišlja, ali deklico zebe, ali ni premalo pokrita?”

Jokala sem, ker bi dala desno roko, da bi lahko deklico obudila nazaj. Vsaka, ki je mama, bi dala roko, samo da bi otrok – kateri koli že, ni nujno, da je njen – živel.

Jokala sem od nemoči. In od sreče. Ki jo jaz imam. Oni dve pa ne.

Moj največji strah v življenju ni, da bi umrla jaz. Ampak, da bi, dokler sem živa, umrl kateri od mojih otrok. Ta strah se je resda rodil šele, ko sem postala mama, a sem o tem razmišljala že prej … Koliko stvari lahko gre narobe in kako hudo narobe lahko gre. A … o tem razmišljajo vse mame. Pa gredo v materinstvo. Kljub temu.

Od takrat se vedno ustavim pri tistih belih rožah. Jo v mislih pokrijem. Deklico. Pobožam jo. Ji povem, kako zelo mi je žal. In ji zapojem uspavanko.

In mislim, da prav to prav vsak večer naredi tudi njena mama.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: