Zahvalnica norósti

Hvala meni, da znam biti v tem strašno resnem svetu včasih še vsaj malo nora.

“I did it!” “Naredila sem!” bi najraje zakričala, ko mi je končno – po … koliko letih?? Čakajte, čakajte, to je pa že dvomestno število, za to potrebujem pa že čas, da izračunam. 🤣 No, saj to sploh ni pomembno … Skratka, po več desetletjih, mi je uspelo uresničiti mladostno željo še iz mojih študentskih let 🙈 (zdaj pa naj računa, komur se da).

Preluknjala sem si nos.

Po novem imam v desni nosnici moder biserček. In komaj čakam, da ga bom lahko začela menjavati! Vsak dan, ampak res vsak dan si želim imeti drugega. Druge barve, druge oblike; mogoče rinčico. Menjavala ga bom kot uhane, zakaj pa ne?

Ja, ja, že slišim … tudi moja hčerka je to prvo vprašala. Če sem čisto iskrena, je tudi meni to od trenutka, ko sem si zaželela pirsing v nosu, a si ga še nisem vstavila, hodilo po glavi.

“Kako si pa čistiš nos?” Hja, tako kot do zdaj in tako kot vsi – pihnem. In vrtam notri. Kako si pa vsi čistimo nosove? Vrtamo, a ne? 😆 Z uhanom v nosu, ali brez, velike razlike ni.

Občutek po pirsingu je bil … neopisljiv. Kadar je želja tako velika in tako dolgo odlagana, pozabljana in tolikokrat potlačena … potem je uresničitev … Nora! Počutila sem se, kot da letim!!!

Bolečina? Niti za trenutek nisem ne pred tem, ko sva s prijateljico sklenili zavezo, da se greva obe in skupaj preluknjat, ne vmes, ko sva čakali na termin, pomislila na bolečino.

Saj poznate moj stavek, ki ga povem vedno, ko me nekdo opozori, da bo pa tole bolelo? Nazadnje sem ga povedala svojemu zobarju, ko mi je hotel dati protibolečinsko injekcijo pred vrtanjem in je bil začuden, zakaj da je nočem: “Trikrat sem rodila. Meni eno vrtanje v zob ne pride do živega. Ni variante, da bi to tako bolelo, da se ne bi dalo zdržati.”

Kaj so rekli doma? Otrokom se je, ko sem jim povedala, kaj nameravam, zdelo zabavno; mož je, ker sem ga napeljala, da naj ugiba, kaj si bom dala preluknjati, trikrat brcnil v temo, potem moje izbire lokacije luknjanja ni komentiral.

Ko sem pa prišla že domov z biserčkom v nosu, pa itak nihče ni opazil. Ena hčerka mi je, ko je končno videla pirsing, povedala, da si želi preluknjati jezik, česar nisem komentirala (nekako se mi ta trenutek ni zdelo primerno karkoli reči 😂), druga me je, kot že rečeno, vprašala, kako si bom pa zdaj brisala nos; sin je bil pametno tiho. Mož je rekel le: “To je tako majhno, da se sploh ne vidi!”

Tako da zdaj razmišljam, da bi si preluknjala še ustnico. Ampak – pššt – naj bo presenečenje. Bom videla, ali bo sploh kdo opazil …

Sem pa nekaj dni pozneje, ko smo se oglasili pri prijateljih, na kolegovo vprašanje: “Vida, kaj pa zdaj temu sledi?” Gladko odgovorila: “Tatu. S prijateljicami smo že zmenjene; vse že vem – kaj in kje si bom dala tetovirati.”

Na to informacijo je moj življenjski sopotnik najprej zavil z očmi, se nasmejal in nato izustil – sicer malo v smehu, v bistvu pa precej zares – : “A bi ti končno odrasla in bi se malo zresnila?”

Jaz pa sem odgovorila le: “Zadnjih dvajset let sem bila odrasla in – dovolj imam ‘odraslosti’ ter ‘resnosti’!”

“Odraslo vedenje”? Brrrr, kar strese me ob misli na to. Upam, da ne bom nikoli tako stara, da se bom začela “odraslo vesti” …

Pri tem seveda – da ne bo pomote – ne govorim o odgovornem vedenju do sebe in drugih. Ki je, če mene vprašate, nujni sestavni del prav vseh odraslih; no, vsaj tistih, ki smo kdaj res odrasli.

Pri “odraslem vedenju” jaz namreč čutim priokus naveličanosti, zdolgočasenosti, narejene resnosti … Bljak, skratka. In – če bom kdaj taka, prosim … But! S prvo trdo stvarjo po glavi!

To sem tako že zmenjena z več prijateljicami … če bom kdaj postala dolgočasna, resna in vseh neumnosti naveličana baba, imajo nalogo, da me takoj opozorijo, naj neham. Prekinem “glumatanje”, slečem težek plašč resnobnosti, umijem umazanijo vsakdanjosti in odložim težka bremena preteklosti. In spet … malo znorim. Ne zelo, samo majčkeno. 🙃

Tako imam zdaj torej v načrtu – da, tudi norosti je potrebno skrbno načrtovati – tatu. Krasen bo!!! Neverjetno se ga že veselim. In – a o tem psssst! – seveda ne bo le eden. Saj veste, kako pravijo. Eden ni nobeden … To velja tako za tatuje kot za norósti. 😉

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: