Če nisi malo nor, je težje

Včasih bi kak dan kar zradirala. A tudi za take dni sem tu in tam hvaležna.

Sivina in vlaga sta se vlekli kot sluzast smrkelj. Spet; tudi tisti dan.

Vsega sem imela poln k… Ampak res vsega. Ne vremena, vreme je, kakršno je, na to ne moremo vplivati (na srečo!). Na živce sem si šla, da me je vse tako … podrlo. Razkačilo. Razžalostilo. Raz … karkoli že, skratka – nič finega se ni vrtelo na moji plošči počutja.

In moje misli so šle v smer samoizpraševanja … kdaj sem se nazadnje nasmejala?! Kdaj sem se nazadnje res fino imela?? Kdaj sem nazadnje v nečem uživala? Res uživala?
Brskala in iskala sem po možganskih vjugah, pa nekje tam po globinah svoje notranjosti in ugotovila … da – ali sem dementna, ali sem pa res čisto v k….

Sranje. Ko ugotoviš, da niti za trohico veselja nisi proizvedel v zadnjih dnevih (tednih?!?).

In? Kaj zdaj?

Pripela sem psa in vmes preklela povodec, ker se je fecljal, pa vezalke, ker se niso takoj želele zavezati, pa dež, ker seveda ni nehal padati. In sva šla malo na zrak. Da se nadiham. Prezračim. Odhodim. Hoja pomaga.

Hojo bi morali predpisovati na recept. Res! A ne bi bilo to fino?

“A pod stresom ste? Vsak dan vsaj eno uro zmerno hitre hoje v zelenem okolju. Ne, po mestu ne velja. Ne, po trgovinah tudi ne! Peljite se malo ven iz mesta, če pa ste na podeželju doma, toliko bolje, obujte udobne športne čevlje in pol ure kasneje boste že bolje.”

Bi recimo rekel zdravnik. In to napisal na recept. Za tiste, ki jih poleg stresa muči anksioznost, – dodatnih 30 minut. Po možnosti sprehoda po gozdu; ta posebej blagodejno vpliva na človekovo psiho. Drevesa začutijo, kaj te muči in tiste črve, ki vrtajo po možganih, zvabijo ven, jih pocukajo iz glave in – človek se domov vrne … lažji. Lepši. Manj obremenjen. Bližje s samim seboj? Da. To bo prava beseda: spet bližje sebi.

Kar je največja bolezen trenutno, vsaj kakor jo jaz opažam – da se oddaljimo. Od vsega, kar je vredno, od vseh, ki so res pomembni in konec koncev tudi od samega sebe. In ko ni stika … je vse kot tisti sivi, sluzasti šmrkelj.

Skratka – hoja, zelenilo narave, gozd, lahko kolo, lahko pes na povodcu, četudi dežuje, samo, da se prevetrimo, da z vsakim dodatnim korakom pustimo tam zadaj vse, kar nas teži.

Da, definitivno bi morali hojo predpisovati na recept.

Tudi pomagala je; tudi meni.

Sicer premočena, a prijetno zadihana, sva s psom stopila spet v toplino hiše (in kljub sprehodu in njegovi blagodejnosti sem še enkrat – “ziher je ziher” 😉 – preklela april, ki traja že tri mesece). In takrat sem ugotovila, da sem hvaležna.

Za … ah, za sto stvari več, kot pa prej, ko sem videla samo sebe in moje “probleme”.

Hvaležnost, ki me je dohitela nekje med sprehodom, jaz pa sem jo prijazno povabila, da naju pospremi do doma, je namreč tisto, na kar prepogosto in prerada pozabljam.

Priznam, tudi jaz sem lena. In ne pišem dnevnika hvaležnosti (a – ko bom velika, ga bom, obljubim! Častna! 😉), čeprav je zadeva zelo močna. Kajti – ne rečeš hvala tisoč drobnim stvarem le v svoji glavi. Zapišeš jih. Kar ima močnejšo energijo. Zato jih lahko prebereš. Kar ima spet zelo močno energijo. In lahko polistaš nazaj in si rečeš: “Orka malora, saj res! To sem zapisala prejšnji mesec, a še kako drži! Kako dobro, da imam roke! In da lahko sama diham. Gledam. Govorim, mislim. Koliko stvari, ki jih imam za samoumevne, pa niso!”

In je dan takoj svetlejši, četudi je že večer. Za kar sem pa vedno hvaležna. Da mi je uspelo “pregurati” še en težek, obremenjujoč dan, dan, ki je le za zradirati, in ob tem ostati še relativno prisebna. S poudarkom na “relativno”. Kajti – včasih, če nisi vsaj malo nor, se ne da zdržati. In tudi za to sem hvaležna. Za norost; predvsem za norost. Hvala ti, da si tako pogosto v moji družbi. Brez tebe bi bilo življenje pa res čisto brez barve.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: