To je kratka zgodba

O neki ljubezni

Gledal si me. Kot da se poznava. Kot da nisva tujca, ki sta se srečala šele pred nekaj trenutki. Tvoj pogled je bil … domač. Nič perverznega, nič ostrega. Le toplina. S pogledom sem te pobožala nazaj.

In to je bil začetek. Še danes točno vem, kakšen občutek se je takrat usidral sredi mojega telesa; kaj sem okušala in slišala. Bilo je nežno sladkega okusa … kot melona. In bilo je, kot da je nekdo po steni polil zlato barvo. Bilo je … kot dom.

Nihče ne ve; nihče, razen naju. Še danes včasih gledam v oči ljudi. Poizkušam tam najti sled. So kdaj videli najino dvojino? So jo občutili? Ali vsaj slutili? Iščem sledi najinih trenutkov; povsod, tudi v njegovih očeh. So kdaj videle pravo ljubezen? Je kdaj občutil to energijo? Uničujočo kot cunami in nežno kot prva pomlad. Je bil kdaj moj vzdih z njim podoben vzdihu s teboj?

Nihče ne ve. Včasih me ima, da bi stopila ven in zakričala … naj vsi slišijo. Kako zveni prava ljubezen.

Izgubljam se; včasih. In včasih se najdem v črno črni temi.

Se spomniš, ko sem ti rekla: “Izgubila se bom. Izgubila se bom sredi tega sveta … če me boš zapustil.”

Pogledal si me s tistimi sinjimi očmi. In tvoj nasmeh je bil nagajiv: “Nikoli …” Konec stavka so prekrili moji poljubi.

Tako še danes ne vem, kaj si pravzaprav hotel reči. “Nikoli te ne bom zapustil.” Ali mogoče: “Nikoli se ne boš izgubila.”

Vedno, ko pogledam na uro, se spomnim. Tvoje besede so se vžgale v moj spomin: “Poglej … koliko je ura? Povej … da še ne greš. Da je še čas. Da je še čas za … naju. Znova.”

Vedno slišim to. In vedno, ko pogledam uro, je čas za … znova. Za nov začetek.

Že davno sem izbrisala tvoja sporočila. A na prsih še čutim sled tvojih poljubov … tvoje roke so še vedno na mojih bokih … tvoja slina v vseh mojih porah … tvoj pogled … na meni .. ves ta čas …

Moje roke so te izpustile. A moje srce … še vedno ni pripravljeno.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: