Al’ prav se piše »monogamija« al’ »monotonija«

In kaj potem, če si kdaj zaželite še koga drugega, ne le partnerja?

Vozim. Eden od mojih terenov. Veliko se vozim. In rada, pravzaprav. Ker imam, ko se vozim, čas zase. Za samo moje misli …

Natančno se spominjam njegovih rok. Vedno pri moških najprej pogledam roke. Imel je nežne, malo daljše prste, lepe, ozke in kratke nohte. Od nekdaj sem si želela, da bi me prijel. In ko se mi je nek večer, znašla sva se sama, približal od zadaj … ko sem začutila njegovo sapo na mojem vratu … srh … po celem telesu. In te njegove roke … popolnoma nič drugega mu ni bilo treba narediti, samo prijel me je … bila sem kot maslo v njegovih rokah … Ti njegovi prsti … brez posebnega problema me je zadovoljil samo s prsti. Njemu se pravzaprav ne bi bilo treba niti sleči.

Vozim. In razmišljam o točno teh rokah. Ne razmišljam o tem, koga prijemajo zdaj. To ni moja stvar. Takrat so prijemale mene in zdaj me, med vožnjo, primejo spet. Postane mi kar vroče. Predstavljam si, kako se dotaknejo moje noge … malo počakajo … ker ne reagiram, gredo više, od kolena gor … višje … vedno višje …

Tudi tako si krajšam čas, ko je dolgčas. Naveličala sem se že poslušati zlajnane zvoke radijskih postaj. Moji možgani lahko producirajo veliko bolj zanimive zadeve. Naredijo nov kolaž iz starih spominov.

Spomnila sem se tako – po koncu še enih mojih sanjarij – na en prav lušten zapis, ki vsake toliko zaokroži po socialnih medijih in ki ga sicer zdaj že nekaj časa nisem zasledila. V njem naj bi bile zbrane »cvetke«, ki so jih v svojih spisih napisali šolski otroci. Eden najbolj smešnih mi je sicer tisti: »Imeli smo koline in ati je šel za štalo ter tam zaklal pujsa skupaj z dedkom.« Kar je smešno za po…, ampak zdaj ne želim pisati o tem ali – bog ne daj! – koga napeljevati k takim ali podobnim dejanjem. 🤣 V tej zbirki cvetk je namreč zapisana tudi ena prav posebna, ki je posebna zato, ker je pravzaprav resnična. Otrok – očitno v četrtem razredu, saj se tam učijo o družinah in odnosih v njih – je zapisal: »V naši družbi se lahko moški poroči z le eno žensko. Temu se reče monotonija.«

Kaj naj rečem … bingo! Jaz bi mu dala pet, brez premisleka. Ne samo zato, ker se je očitno učil, saj imata besedi zelo podoben zven. Petico si zasluži tudi, ker je – zadel. Dejstvo je namreč, da ljudje po naravi nismo monogamna bitja, torej bitja, ki bi se zaljubila le v eno osebo. Okove monogamije je na nas nataknila družba. Iz samo enega razloga; zaradi ekonomije.

A da ne odidem čisto v drugo smer. Sama namreč spadam med tiste, ki jim monotonija v življenju ni blizu, oziroma jo poizkušajo razbiti in razgibati. Kako? Tukaj pa pride prav še ena lastnost, ki pa ni družbeno, ampak čisto naravno dana in beseda se prav tako končuje na -ija. Gre za domišljijo.

Koliko tistih med nami, ki smo v partnerstvih, se upa s parterjem pogovarjati o tem, ali mu celo priznati, da se kdaj zgodi, da misli uidejo k drugemu ali drugi?

  • K nekomu, s katerim smo že bili?
  • K nekomu, s katerim smo si želeli biti, pa je ostalo le pri želji?
  • K nekomu, ki smo ga danes mogoče le bežno pogledali, pa je v nas – popolnoma nevede – zbudil sanjarije?

Ne poznam je, take junakinje ali junaka. Tudi sama se o tem s partnerjem ne pogovarjam; ne vem, kako bi to sprejel. Ne vem niti, kako bi mu to sploh povedala. Kajti ego, ki ga kot svoj najtežji križ nosimo vsi, bi težko prenesel. Tudi moj ego bi trpel, zelo. Zato partnerja o tem ne sprašujem.

Edina debata, ki je med nama s sedanjim partnerjem kdaj tekla na to temo je bila že davno nazaj, ko sem slučajno opazila, da imajo njegove oči nekam smešno svetel lesk. Hitro se mi je posvetilo, zakaj; gledal je drugo žensko. Nisem delala panike, rekla sem samo: »Ti si mlad, zdrav moški in jasno kot beli dan mi je, da ti je kdaj katera všeč.« Samo gledal me je; v pričakovanju, kam bom zdaj peljala pogovor in v katero smer bo »vsekalo«. Jaz pa: »V tem ne vidim nič napačnega; dokler seveda ostane pri gledanju. In dokler imam jaz kaj od tega.« Nasmejala sem se, kajti zdelo se mi je, da je že začel razmišljati, kaj bo rekel v svoj bran. Videl je, da ga ne bom napadala, a je bil vseeno – ziher je ziher, a ne? – tiho. In to je bilo tudi edinkrat, da sva o tej temi govorila.

Jaz v tem, da svoj občutek ujetosti v monotonijo razbijemo, ne vidim nič groznega; dokler ostane pri sanjarijah. Dejstvo je namreč, da človek, če je kolikor toliko v stiku sam s seboj, hitro, že po nekaj partnerjih, ugotovi več stvari. Mogoče to, da v človeka, s katerim trenutno deli posteljo, srce in ekonomijo, ni bil najbolj zaljubljen v svojem življenju. Da je bil – mogoče – v koga kdaj prej bolj. Morda se je trenutna ljubezen razvila iz prijateljstva ali celo iz nesimpatije. Poznam namreč pare, ki so poročeni, se pa na začetku niso mogli niti videti. Morda smo bili nekoč na smrt zaljubljeni v koga drugega, pa se enostavno ni izšlo. Lahko, da pridemo do spoznanja, da je bil nekdo drug, nekje daleč v času nazaj naši duši bližje, a se enostavno nista ujela pri kaki stvari; najverjetneje pri kakšni neumni malenkosti.

Je pa mogoče tudi, da kdaj – tudi po tem, ko se z nekom že tako zvežemo, da se več ne moremo razvezati, kot reče moja Joža -, srečamo osebo, ki v nas prižiga ognjemete. In spoznamo – kar je sicer posebej žalostna in boleča resnica, ki si jo lahko prizna človek – da človek z ognjemeti ni ta, s katerim preživljamo svoje življenje.

Mogoče si uspemo prav tako priznati, da ga tudi nikoli ne bomo. Ta trenutek, ko spoznaš, da oseba, ki ti je (bila) pisana na kožo, ni ista oseba, s katero si, je trenutek, ki te vrže. Na dno. Popolnoma. A, ko se pobereš, ugotoviš, da si v orbiti, ki se ji reče odraslost. Sprejmeš. In greš naprej. Če imaš kaj pameti, ne pozabiš na domišljijo; kajti z njo je lepše, predvsem pa – nikoli dolgčas.

Tako si jaz pomagam pri takih in drugačnih izpadih in pri napadih monotonije. Z domišljijo. Konec koncev s tem nikogar ne prizadenem.  Je pa res, da mi je pa eden najljubših vicev na to temo tale: neka mama je dala hčerki, ko je bila ta v letih, godna za zaljubljanje, štiri nasvete. Rekla ji je, da je pomembno, da ji moški, ki ga bo izbrala, pomaga z delom v hiši in da ima službo. Pomembno je tudi, je rekla mama, da jo moški nasmeje. Pomembno je najti moškega, pravi, na katerega se lahko zanese in mu zaupa, da ji ne bo lagal. Prav tako pomembno pa je, je dejala mama, da te ima moški rad in da te razvaja.

»Pa še nekaj,« je rekla prav na koncu: »Zelo pomembno je, da se ti štirje moški med seboj ne poznajo.«

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

3 razmišljanja o “Al’ prav se piše »monogamija« al’ »monotonija«

  1. Ta zapis je pa v meni zbudil občutke… Ker sem se dolgo ubadala s tem, do kdaj vztrajati v zvezi z nekom, ki ne prižiga ognjemetov, po (skoraj) vseh ostalih ‘merilih’ je pa super fajn… A veš, ko se sprašuješ, ali obstaja nekaj več, ali pač samo ti kompliciraš in imaš neke utvare iz zgodbic, filmov ipd… Dvakrat sem šla čez to…in se nazadnje odločila, v obeh primerih, da želim tisto nekaj več, kar se ne da opisat…Da te ima rad na način, kot si želiš, da te ima… Da te objame in prime točno tako kot želiš, in čutiš, kot si si predstavljal, da se bo čutilo…Z vsakim razmerjem sem zrasla in ni mi žal…Je pa res, da se nisem nikoli tako zvezala, da bi se bilo nemogoče razvezati 😉 Otrok nisem imela in je bilo čustveno zagotovo lažje…Zdaj, ko imam točno tisto kar sem želela, mi pa misli seveda kdaj uidejo drugam… 🙂 Z zavedanjem, da so samo to in nič drugega…

    Liked by 1 person

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: