Neznosna lahkost blebetanja

Kako lahko je nekaj reči in kako je malo težje to živeti.

Sama sebe sem nekaj dni nazaj ujela na prav nesramno debeli laži.

Nekomu – ne vem več, komu, se mu pa, če bere te vrstice, iskreno opravičujem, sem rekla, da sem zelo kreativna. In da me veseli ustvarjati ves čas kaj novega. 

Ne le z besedami, kar bi mi naj bilo dobesedno že “v krvi” ali “pod kožo”, ampak tudi nasploh pri kakšnem klasičnem ustvarjanju z ustvarjalnimi materiali, tudi v kuhinji, ali recimo pri reševanju nekih problemov.

Potem pa so mi, ko sem imela pet minut miru in tišine, na plano priplavale te misli.

“Sem ustvarjalna.”

“Odprta sem za novosti.”

“Ljubim spremembe.”

“Rada spoznavam vedno nove in nove ljudi.”

“Nimam problemov s prilagajanjem.”

Ste se kdaj slišali reči kaj takega? Ali pa za vas velja kaj bolj v stilu:

“Ne maram klepeta z neznanci.”

“Nikoli nisem rad dopustoval na vsako leto novi destinaciji.”

“Niso mi všeč glasne ženske.”

Pravzaprav je vseeno, katera od trditev je vaša. Čisto vseeno. Ker so vse te izjave popolnoma enakovredne: vredne so nič. Njihova vrednost je nič. So namreč le besede.

Dejanja, ki jih na podlagi teh – ali kakih drugih besed – izvajamo, so namreč povsem nekaj drugega.

Kajti v tistih nekaj minutah tišine me je tam nekje, od zadaj, čisto v zadnjem kotu možganov, začela žuliti misel.

“Pa kaj ti to nakladaš?!? A sploh veš, kaj to pomeni?”

Priplezala je na plano in ni bilo šanse, da se je znebim. Vsaj tako hitro ne.

Nepredirno in ostro me je gledala. Naravnost v oči. In morala sem si priznati. Da ima prav.


Kreativna? Jaz? No, ja. Povprečno. Nič posebnega. Nič, ob čemer bi človeku kar zaprlo sapo in bi rekel: “Uau! Tega pa se ne bi sam nikoli spomnil.”

Odprta za novo? Niti ne. Če bi bilo to res, me ne bi vedno znova tako s tira vrgli novi aparati. Najrazličnejši.

“Zakaj ne delajo več takega, kot je moj stari?!! In to se mi dogaja vedno – ko se na nekaj navadim, potem menjajo!” (Vse kletvice so – iz spoštovanja do lepega slovenskega jezika – v slovenščini jih namreč nimamo veliko, vsaj zelo sočnih ne – iz zapisa izpuščene. V realnem življenju pa so ob tem ali podobnih dogodkih še kako realne …)


Rada spoznavam nove ljudi?

Ah … dajte mi no že mir. Moj krog prijateljev in znancev je po mojem mnenju dovolj velik; pravzaprav že preveč. Za prijatelje, ki jih že imam, si jemljem premalo časa. Čemu bi potem rada spoznavala nove?! Tako je – to enostavno ne drži. 

In prav zato – čeprav tega seveda ne bom nikomur priznala – znotraj mojih možganov vedno, ko se nakazuje, da bom spet spoznala koga novega, divjajo dialogi, o katerih vam raje ne bom razlagala (in imajo veliko povezave s tujimi neprimernimi besedami, že omenjenimi v prejšnjem odstavku, ki niso primerne za ta zapis.)

Podobno velja za vse nas.

Trdite, da vam niso všeč glasne ženske? Koliko greva stavit, da bi vam ena malo preveč glasna postala takoj všeč – kljub preveč decibelom – če bi ugotovili, da vam je naklonjena in da si lahko mogoče od nje nocoj obetate nekaj več?

Lahko je namreč nekaj reči. To je najenostavneje.

Je pa vprašanje, ali to tudi drži. Ker, če nekaj rečeš, to ne boli, a ne, da ne?

Pogosto nekaj govorimo o sebi, ker vemo, da je ta lastnost, ki si jo pripisujemo, zaželena. Zato jaz vedno rečem, da sem kreativna. Ker je to nekaj, kar je za pisce besedil zaželeno. A hkrati to še ne pomeni, da to dejansko sem. Koliko ljudi recimo trdi, da nimajo nič proti priseljencem. A za nič na svetu ne bi bili njihovi sosedje.

Najlažje je nekaj reči. Ali to tudi drži? E, to, to pa je že druga pesem.

Zato sem jaz zadnje čase najraje – tiho.

Ker sem ugotovila, da za stvari, ki jih govorimo – ali celo vemo, da niso resnične, ali mogoče niti ne vemo, da ne držijo za nas, pa jih vseeno govorimo. Zakaj?

Ker mislimo, da bomo od tega kaj imeli.
Dobiček.

Dober vtis.

Denar.

Ugled.

Karkoli.

A vse skupaj je larifari.

Kajti – edino, kar šteje so – dejanja.

Tisti, ki so dobri, se tega zavedajo in to dobro vnovčijo, ne razglašajo pa tega na veliko naokrog.

Tisti, ki radi pomagajo, dajo nekomu denar ali materialne stvari in so – tiho. Ne objavijo tega nikjer.

Popolnoma nikjer. Si lahko mislite? Ja. Tudi to obstaja.

Tisti, ki so ustvarjalni, ustvarjajo. Ne govorijo o tem.

Tisti, ki imajo radi spremembe, jih ustvarjajo.

Tisti, ki imajo radi otroke, so z njimi, ne pa nekje drugje.

Tisti, ki ljubijo resnico, je ne bodo na glas kričali, ampak jo bodo tiho živeli. 

Enostavno – živeli in nič drugega.

Saj poznate tistega, a ne? “Dobro blago se samo hvali.”

Drži. A ne z besedami. Z dejanji.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: