Kdo je kriv? Nihče; včasih.

Življenje ni črno-belo. Ima tisoč barv in še več odtenkov hkrati.

“Sam je kriv, kaj je pa toliko kadil!”

“Ni čudno, da je tako debela, preveč pojé, to je očitno …”

“Mulc je nevzgojen, drugače ne more biti, njegovih staršev praktično nikoli ni doma!”

Kako enostavno je reči: “sama si je kriva” ali “to je bilo pričakovano”, ali celo “takim se to vedno dogaja” … “Otroci so taki, če se z njimi nihče ne ukvarja.” … Kako prekleto enostavno je nekaj takega povedati.

Ljudje smo namreč – kljub temu, da se imamo za izjemno inteligentna bitja – neizmerno butasti.

In možganov – ne, da uporabljamo le nekaj odstotkov njihovih potencialnih zmogljivosti – včasih se mi zdi, da je še teh par odstotkov uporabe … preveč.

Kako to mislim?

Preveč razmišljamo, preveč kalkuliramo, iščemo razlage in utemeljitve, formule … 

Poizkušamo si razložiti, zakaj je nekdo bolan, debel, siromašen, osamljen in vedno ičemo razloge, vzroke in racionalne razlage. Vedno. Ampak res – vedno.

Kar je popolnoma in za polulati – smešno! Kajti včasih za kaj ni posebnega vzroka ali razloga. Včasih formule ne držijo.

(Pa ne govorim o matematičnih … tiste pustimo ob strani, ker … ne samo, da nisem oboževalka matematike in matematičnih formul, ampak nekako o tem niti v sanjah ne bi pisala. 😀)

Govorim o formulah vzrokov in posledic.

Oziroma to lahko, kot večina ljudi, preoblikujemo v vprašanja: “zakaj se je to zgodilo”, “kdo je kriv” ali “kaj je krivo”?

Vprašanja, za katere porabimo v naših življenjih vse preveč časa. In to – zaman.

Sicer gre za ena najpopularnejših vprašanj pri racionalnih bitjih, zagotovo … pri meni pa so ta vprašanja ena najbolj osovraženih.

Zakaj?
Ne, da ne želim vedeti. Ne, da ne želim analizirati – kadar gre za neke stvari, ki so analize potrebne.

Le … življenje me je naučilo, da … je njegova ključna beseda, skupni imenovalec, njegova esenca vedno samo ena: protislovje. Paradoks.

(“Kaj? Kaj zdaj tale piše neke neumnosti?!” … Vas kar vidim, kako vam zdaj te vrste stavki tečejo skozi možgane … 😁 )

Ampak – to sto odstotno drži. Bistvo, tisto, kar je v življenju ključno in tisto, kar bi se morali – če želimo kakovostno preživeti ta kratek čas, ki nam je dan – naučiti in sprejeti čim prej, je:

življenje je eno samo protislovje

Ena sama kontradikcija. En sam velik, debel paradoks.

Je hkrati črno in belo; je sivo in zeleno in rumeno in … Nikoli ni le ena barva; nasprotno – najlepše je prav, ko se mešajo nasprotne, komplementarne barve.

Življenje je lepo in hkrati grdo. Je čudovito in je neizmerno kruto. Življenje dá in hkrati, ko dá, vzame. Vzame sicer nekaj drugega, kot da, a vseeno vzame.

Življenje je veselo. In je za razjokati žalostno.

Je polno in hkrati prazno.

In to ne po obdobjih in ločeno; torej en čas veselo, pa spet žalostno, ampak – vse skupaj. Vse skupaj je neločljivo pomešano.

Je zajebano. In je lepo. Zajebano lepo.

In vse to gre skupaj.

Spomnim se, kako mi je nekoč ena od mojih intervjuvank pripovedovala, kako je bila srečna, pravkar je bila rodila hčerko. Veselje je nagrizla žalost; hkrati ji je namreč začel umirati oče. “Vse skupaj je bilo pomešano … sladko in grenko …” je pripovedovala in solze so ji tekle. Tudi meni. Ker sem točno vedela, o čem govori.

V trenutku, ko močno čustvujemo – in če si to dovolimo veliko časa v življenju, je veliko časa tako, da namreč poleg velike sreče občutimo tudi veliko žalost. Poleg velike bolečine velik blagoslov. Poleg žalosti zaradi izgube mogoče občutek osvoboditve.

Vse to, pomešano.

In eno drugega ne izključuje. Niti slučajno.

Zato imam nemalo težav z osebki, ki so “overthinkerji” – torej ljudje, ki imajo po mojem mnenju ne le preveč časa premišljevati, ampak svoje možgane tudi napačno uporabljajo 🙃 (in da, uganili ste, taki ljudje najpogosteje niso ženske, 😆 ker me – sicer verjamem, da obstajajo tudi izjeme – sploh, če smo mame, tega časa nimamo …) 

No, skratka, osebam, ki imajo težnjo po preveč premišljevanja in analiziranja, je težko dopovedati, da se včasih nekaj pač zlomi. In da ni nihče posebej kriv za to.

Da se nekaj izrabi. 

Da umre. 

Da nekdo zboli in je za to seveda nekaj “krivo” – mogoče kak virus, pa še to ne vedno – ne pa ta človek sam. To, da ni dovolj zdravo jedel. To, da ni športal. To da ni … Ni posebnega krivca.

Ne vedno. Ni vedno nekdo kriv. Ne vedno.

Včasih se kaj pač zgodi.

Težko razumeti, ne?

Da nekdo zboli, pa po vseh pravilih ne bi smel. Ker je zdravo živel, ker je dober človek in ker je na prav vse gledal pozitivno.

Da nekdo umre. Čeprav je bil premlad za smrt.

Težko je razumeti, da je nekdo odšel. Čeprav si z njim delal najlepše, kakor si znal in sta se skupaj imela fino.

Težko je razumeti.

A to ne spremeni dejstva.

Tako pač je.

Táko je življenje. 

In nihče ni za to posebej kriv.

Ni formule, ki bi razložila.

Kot je ni formule, ki bi razložila, zakaj se oba hkrati, žalost in veselje, sprehajata z roko v roki po tej tanki niti, ki ji rečemo življenje.

Ampak tako je. Življenje pogosto združuje nezdružljivo; je polno paradoksov.

In prej ta paradoks sprejmemo, prej se sprijaznimo, da je lahko nekaj hkrati žalostno in veselo, dobro in slabo in da ni vedno vse črno-belo, prej smo lahko mirnejši. Tudi sredi gneče.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: