Nevidne

Med mlinskima kamnoma službe in družine ter tretjim – zahtevami družbe. Ženske.

“Hej! Saj še ni ‘ženski mesec’,” kar slišim misli v vaših glavah: “Februar je, ne marec! Kaj že bluziš z neko žensko temo?!”

Jok! Ne bo držalo. No, resda je februar in ni marec. A – vsak mesec je ženski mesec. In vsak mesec je pravi za takšno temo kot je recimo ta, da se ženski dosežki še vedno premalo izpostavljajo.

Vam gredo take in podobne teme že vnaprej na živce? Ni problema. Tudi meni. Z razlogom.

Berem tako intervju z eno od žensk, ki jih resnično občudujem. Ne le to – globoko cenim. Filozofinjo, sociologinjo, pravnico in publicistko Renato Salecl, doktorico filozofske znanosti. Prilepimo ji lahko tudi etiketo mame, kajti ima sina, pa soproge, sicer bivše, in etiketo lepe ženske. Uživam v branju njenih tekstov, pa naj bodo kolumne ali kratke zgodbe. Skratka, berem tako ta intervju z njo in v njem teče beseda med drugim tudi o položaju ženske.

Torej, pravi Saleclova, da ima občutek, da se spremembe – v smislu žensk na nekih bolj odločilnih in močnejših ter višjih položajih – dogajajo. Da so sicer počasne, a da so tu. V realnosti. V medijih še ne, ti še vedno slikajo podobo sveta, kot bi bila večinsko moška in ne obratno.

Čez dan ali dva – živ dokaz. Reklamni spot za … kaj že? Slovenijo? Ki je – očitno – dežela moških. Kaj naj rečem? Da spada agencija, ki ga je sproducirala, med idiotske, ker bi lahko na agenciji vedeli osnovno premiso: da bo večina ljudi raje gledala ženske kot moške, četudi so “lepi”. In bi bilo bolje, da bi, če so že hoteli Slovenijo prikazati kot državo enega samega spola, izbrali ženske. Bi bil spot bolj gledan. Saj to so želeli, a ne?

Zdaj pa – čisto zares. Ta spot so res sproducirali omejenci. (In to ni zaman napisano v samostalniku moškega spola). Ker to sploh ni smešno, da v oglasu, ki naj bi spodbujal podjetništvo in tuje naložbe v Sloveniji, agencija posname skoraj tri minutni spot, v katerem nastopijo natanko tri (3 !!!) ženske.

Ena je prodajalka ‘paradajza’ (dobesedno, ne gre za prodajalko svojega telesa … to bi še nekako razumela …), druga je mama, tretja pa je … Sem že pozabila. Tako obrobno vlogo ima.

Ob tem je posebej ne žalostno, ampak za pop… grozljivo, da je spot naročila in plačala (verjetno kar z našim denarjem, a ne, če gre za javno agencijo) slovenska javna agencija, katere imena ne bom omenjala, kajti nikakor si ne zaslužijo reklame. Niti negativne, saj se zavedam, da je ta včasih celo boljša kot pozitivna. In zdaj si z vidika ciljev, ki jih imajo, torej, da naj bi oglas zbudil veliko pozornosti, najverjetneje celo manejo roke. Ker vsaj med ženskami je zbudil pozornost; sicer negativno, a vseeno. Čeprav so totalno brcnili mimo. In Slovenijo predstavili kot idilično deželo. Napaka ena. V kateri očitno živijo samo moški. Napaka, večja od prve.

Kajti nisem samo jaz tista, ki ji gre že vse življenje gre na jetra ena stvar. Ne to, da so moški glavni. To, če smo že čisto iskreni, namreč sploh ni res. Nasprotno! Ženske smo glavne. To je osnovno dejstvo. 

Od rojevanja in vzgoje – torej je reprodukcija vrste skorajda popolnoma in večinoma v naših rokah. Vsa čast moškim izjemam, ki sicer ne morejo roditi, a se potrudijo vzgajati in ukvarjati z mulci. 

V naših rokah je tudi vzdrževanje kolikor toliko zdravih razmer kar se tiče čistoče doma, prehrane in podobnih banalnih vsakdanjosti.

Da seveda ne pozabimo na področja, v katerem so ženske, če le dobijo možnost, briljantne – podjetništvo, gospodarstvo, inovacije, ustvarjanje tako ali drugačno. Vzgoja, pedagogika, umetnost, ni da ni, no.

A – tega skoraj nihče ne vidi. Pravzaprav noče videti.

Priznajmo si. Moški so šibkejši spol. Psihično labilnejši, večinsko bolj nagnjeni k degenerativnim boleznim, hitreje umirajo. Da o tem, da so taki, ki se znajo odločiti (intuicija je ženskega spola!), redki kot Jeti, sploh ne izgubljamo prostora: le govorijo o njih, videl jih pa ni še nihče …

Zato penim že vse svoje odraslo življenje. Ker nas meljejo. Pričakovanja družbe. Predstave o tem, kako naj bi bilo. Kakšne naj bi bile. Na zunaj in v vseh drugih smislih.

Eden od mlinskih kamnov, med katerima smo ženske, je služba. Kjer je seveda potrebno pokazati ne le kakovost, ampak tudi količino. In poleg tega v službi prebiti vedno več časa; v kapitalizmu je vsak lenuh. Tisti, ki je len, in tisti, ki ni. Ziher je ziher, si misli kapitalist in vrže vse v en koš: »Vsak lahko še malo ‘stisne’«, pa je druga njegova misel. Itak bo cvenk padal v njegov žep, delavcem že ne.

Drugi kamen, ki nas melje, je družina. Tam ni treba nič kazati, tam je treba delati popolnoma vse, kar je pač treba. Ženske smo tiste, ki se nas tiče vse, kar se nikogar drugega. Kajti stavek ‘tega ne bo naredil popolnoma nihče drug, če ne bom jaz’ je stavek, ki je ženskega spola. Moških se absolutno ne dotakne. Moški reče – ali samo misli – le ‘To se mene ne tiče’ ali pa ‘Jaz pa že ne bom tekal naokrog’ in se tega tudi drži. Simpl ko pasulj. 

In potem je tu še tretje bojno polje – družbena pričakovanja in zahteve. Tudi glede zunanjosti. Pričakovanja, ki jih ženske – zahteve o videzu sicer vedno bolj veljajo tudi za moške – ponotranjimo tako zelo, da se niti ne zavedamo, kaj je zapoved ‘od zunaj’ in kaj je nam lastna želja. Popoln videz. Sreča. Uspeh. Sranje. Sem vam rekla.

In potem so tu genialci iz javne agencije, ki ga po mojem serjejo že s tem, ko govorijo, da je slovensko gospodarsko okolje zeleno. Ah, oprostite moji napaki, oni rečejo ‘green’, kar se jim mogoče zdi čisto fensi šmensi, samo res pa ni, a ne? A gremo nazaj k zgodbi o tem, zakaj se meni dvigne moj zelo in večno nizki pritisk, ko gledam in poslušam take in podobne neumnosti.

Ker je večina stvari, ki jih naredimo ženske – nevidnih. Oziroma jih želijo kot take narediti. No, kar »me« bom rekla, nihče drug. Pa ne bom rekla moški, ker za to pa v večini niso oni odgovorni. Ženske smo tiste, ki na volitvah večinsko volimo moške in še zdaleč ne žensk. O tem, zakaj, morda drugič, ko bo govora o zeleno zeleni zavisti – glej no, glej, zelena! Očitno slovenska barva in tudi barva slovenskih žensk … 

Skratka, živce in jetra in želodec in ne vem kateri organ še, mi skrajno najeda dejstvo, da se pa ženske gospodarstvenice, znanstvenice, inženirke, inovatorke, igralke, pisateljice, slikarke, glasbenice in kar je še mogočih poklicev, ki nekoč niso bili »ženski«, danes pa hvala bogu so, ne upoštevajo. Ne v knjigah. Ne v medijih. Ne med ljudmi. V šolah se ne učijo o njih. Ne pridejo v anale; kar naj bi imelo zveze z zgodovino, a mene zven besede spominja na popolnoma nekaj drugega. Na to, kje ženske več čas smo … In smo za tak položaj – sploh zadnja desetletja – v večini popolnoma same odgovorne.

Absurd pa je seveda, da pa je realnost popolnoma drugačna, kot jo slikajo mediji, knjige in učbeniki. Svet je ženski. In to vedno bolj. Čeprav je pravzaprav ves čas bil. Kot sem rekla, ženska je močnejši spol. Vedno bila in vedno bo. Kajti – nas nikoli nihče nič ne vpraša, ko je potrebno kaj narediti. »Bo šlo?« ni vprašanje, ki bi ga ženska kdajkoli odgovorila z »ne«. Ker nam te opcije niso vgradili.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: