Srce ve.

Ponedeljek, 18. februar 2019

Večina ljudi sovraži ponedeljke. Tudi jaz sem jih, včasih; potem pa sem jih kar nekaj časa oboževala. Ker sem po napornih vikendih – kar pogosto polnih službenih terenov ali pa samo pisanja, pa treh otrok in vsega manj lepega kar sodi k temu (prerekanja o tem, kdo je kaj rekel, kdo je komu kaj vzel, kdo je koga brcnil in kdo je v koga dihal ter smrdi, ob tem pa igranja z moje strani res osovražene vloge policista, odvetnika ali pa kar – kar je moja najljubša vloga – »bad guya«, ki enostavno popiz…, tako da vsi trije mulci naenkrat utihnejo in dajo končno že mir), da o potem tudi z vsem tem povezanim direndajem posledičnem prerekanju s partnerjem sploh ne pišem – in na vse to, in še kaj zraven, je ponedeljek – balzam. Vam povem. Za ušesa.

Da o tem, da je to balzam za celo telo – kajti lahko si privoščim celo 20 minutno sedenje pri miru, ne da bi me kdorkoli klical, karkoli želel od mene, ali me kako drugače gnjavil. A tokratni ponedeljek je malo drugačen. Služba, ki pa je – kar zadnje čase zelo pogosto prakticiram, saj je vedno kateri od treh otrok ali pa celo jaz sama bolan – v kombinaciji z otroki. Danes namreč praznuje časopis, za katerega pišem; 70 let izhajanja. Dogodek v nakupovalnem središču, na katerega odpeljem tudi svoje potomce. Prešpricam redakcijo tam ob pol devetih, saj se mulci takrat šele vsi zaspani posedajo za mizo. A jih hitro spakiram (»Vita in Živa v Murski Soboti vas že čakata, dajmo, dajmo!«) je dovolj hiter poriv, da jih imam ob desetih že v Murski Soboti. Pri prijateljicah – Alenka je moja, njihovi dve pa Vita in Živa – jih pustim, šibam v službo, kjer se z urednico dogovoriva, kaj in kako naslednja dva dni, saj imam preostanek tedna dopust. Šolske počitnice pač.

Ob pol dvanajstih se narišem s svojimi tremi in še prijateljičinima dvema na gledališki predstavi, s katero naša časopisna hiša začenja praznovanje. S fotografinjo Natašo imava pisarno kar v nakupovalnem središču; vse skupaj – tako tekst v moji režiji kot fotke v njeni – leti direktno na naš splet. Družim se z našimi bralci, s sodelavci, z mimoidočimi …  Otroci pa – nekje med kolesom sreče, predstavo, pico, ki jim jo kupim, ker so taaaako lačni – in trgovino za živali, ki si jo hodijo ogledovat. Okoli dveh popoldan jih odvlečem nazaj k Alenki in delo dokončam v pisarni.

Zvečer pa v avto vzamem svoje tri in šibamo proti Vitomarcem. Kliče Vida, Nika in Zala, sošolki ene od mojih hčera, bi se družili z mojimi. Vesela sem, tudi otroci, a zmenimo se za torek.

Zvečer je pri nas klasika. Pozabimo na brcanje, kričanje in moje popizdevanje. Ko so vsi trije končno ne več žejni in ne več lačni (kar so, ko rečem, da gremo spat, obvezno – lačni, žejni, vse, samo, da ni treba iti spat …), stuširani in z opranimi zobmi – gremo brat. Največkrat pri Tisi, saj Tara in Tin težita, če kdo drug (razen mene) leži na njuni postelji. Jaz berem na glas. Trenutno Butalce, ki so otrokom nerazumljivi, zato me sprašujejo in jaz jim razlagam; nato še pesmice. Dve zbirki imamo trenutno sposojeni iz soboške knjižnice; ene so Mačje pesmi, druga je Barka zvezd, Bine Štampe Žmavc. Mačke jim berem, ker jih želijo, Bino jim berem, ker jaz želim.

»Kaj srce ve« je naslov ene od pesmi. »Morda srce ve, kar je skrito očem. Kako zraste pesem v duši ljudem. / Kako zvezde s strehe neba nikoli ne padejo z vrha na tla./ Kako ptica ve, kje je doma, ko se vrača iz dalje sveta./ Kako drevo ve, kdaj je pomlad in kdo je iznašel besedo rad.«

Tisi je pesem všeč, stisne se k meni.

Torek, 19. februar 2019

Danes je še moj delovni dan, a dežuram popoldan. Za spletno stran. Za časopis sem večino – le še en članek sem dolžna urednici – oddala že včeraj. A dopoldan ni počitka zame. Zjutraj sicer poležimo; vsi, razen Matjaž odide v službo. Tin pride prvi. Prosi, ali mu lahko prižgem televizijo. Jaz grem nazaj v posteljo, še malo, še malo, si mislim.

V postelji dve mački od treh; Tigrica, ki je bila celo noč zunaj in za katero molim, da mi ni prinesla kakšnega klopa, ki jo obožujejo – nazadnje sem sredi hodnika našla enega, ki ga je izgubila! Ogabno … bil je napit kot fižol in ko mi je Tara prinesla wc papir, da sem ga pobrala – z roko ga ne bi prijela niti mrtva! – in mi je rekla, naj ga stisnem, sem ob tej misli kar zamižala … Vrgla sem ga s papirjem vred v biološke odpadke in vsebino vrečke takoj odnesla dol, v kontejner. V moji postelji poleg Tigrice tudi naša stara mačja gospa Pika. Obe pikirata na mojo in Matjaževo posteljo takoj, ko se zjutraj odprejo vrata in imata seveda polne želodčke. In mačji princesi lahko v moji postelji ostaneta – do večera! Grozljivka, v bistvu. Le zakaj nisem mačka?!

Jaz pa – po tem, ko Tara napiše tekst za angleško predstavitev živali, izbrala je pa morske prašičke, v avto nabašem Taro in Tiso in – v Drbetince k Vidi, kjer Nika in Zala že čakata s kotalkami in rolerji. Midva s Tinom pa na Ptuj – šolski sistematski pregled v prvem razredu. Najprej se upira, ko sliši, da bo cepljen. A obljubim mu, da bova šla v trgovino po sladkarije, ki jih bo nesel in dal deklicam, ko se jim bo pridružil. Na Ptuju hitro opraviva, nato se tudi Tin pridruži dekletom. Imam čas, da – med dežurstvom za splet – napišem tisti tekst, ki sem ga še dolžna.

Popoldan vse skupaj – moje tri in svoji dve – k nam pripelje Vida. Prespat. Jutri pa – prave počitnice!

Berem jim, pred spanjem. Spet ista pesem, Kaj srce ve. Krasna je. »Kako drobno seme zrase v drevo in kje ima zemlja skrito oko./ Zakaj kamen ne zaječi, ko gredo čezenj stopinje ljudi.«

Sreda, 20. februar 2019

Ko se v sredo zjutraj – tam okrog pol desetih – izkopljem iz postelje, stopim iz spalnice in na kavču jih sedi pet. Gledajo risanke.

Če ni to življenje krasno, pomislim, in jih pokličem na zajtrk.

Zunaj je sonček in dekleta ter fant se oblečejo; žoga, kotalke in rolerji. Ko se vrnejo, pridejo k meni: »Mama, pogrni mizo s tistim prtom za ustvarjanje.« Vklopijo vroče lepilo in … življenje je lepo!

»Zakaj mak le en dan cveti in se osuje rdeč kakor kri./ Kako lokvanj, v mulju pripet, nad vodo odpira čudežen cvet./ Kako čas v resnici stoji, a ure minevajo v srcih ljudi./ Zakaj zvezde žive milijon let, ko pesmi že davno zmanjka besed.« (Barka zvezd, Bina Štampe Žmavc)

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: