Bernarda

Pri najini zgodbi “nikoli več” ne drži; pa čeprav smrt vidimo kot konec.

Sobota je bila. Iz kislega, mokrega jutra se je razvil prekrasen skoraj poletni dan; čeprav čisto na sredini septembra.

V  živo te vidim – tako bi bilo, če bi bilo vse normalno, če bi bilo, kot bi moralo biti; v živo te vidim: doma si; najprej na vrtu, kjer postoriš, kar je treba in kar ti ni uspelo med tednom. Nato v kuhinji, kjer že diši po juhi, iz pečice po rogljičkih, na štedilniku pa brbota še v ostalih loncih. Zadiši mi po izjemno aromatični začimbi, ki si ji vedno rekla ‘maggi’, in ki – to sem prepričana – še vedno raste ob robu tvojega vrta. Čeprav že kar nekaj časa nisi stopila vanj … V živo te vidim: ponedeljek je in ti stopiš k moji pisalni mizi v službi, se nasloniš na pult in s tonom, ki, kot bi želel biti karajoč, pa ni, rečeš: »Pa kaj je zdaj? Samo boš delala?! Že celo jutro čakam kavo!« Nasmejiš se in brez Majde, ki je že sredi pisanja in priteče za nama, greva v pritličje, na kavo. Klepetamo. Smejimo se. Razlagaš o odličnem filmu, ki si ga gledala v soboto zvečer, o vikendu, ki si ga preživela na vrtu, v kuhinji, z otrokoma. Nato o tem, da si rezervirala izlet; na Dunaj greste, muzeji in galerije, pa še kaj. Klepetamo; človek bi s teboj lahko govoril ure in ure. Nikoli nam ni zmanjkalo. A – pisanje kliče. To in ono imaš danes, jutri teren, v sredo spet nekaj drugega …

A … v resnici je bilo drugače. Ni bilo tako, čeprav bi moralo biti. Dan je bil resda prelep, topel, sončen. Le da ti nisi bila doma. V bolnišnici je po sedmih mesecih tvoje telo omagalo. Vest je bila trda, a pričakovana. Ni se razvijalo v pravo smer v zadnjih mesecih; bolezen je odprla vse svoje adute in počasi, a vztrajno, zmagovala. Ti si izgubila. S tabo pa tudi mi.

Še vedno ne morem dojeti, pravzaprav, še vedno ne. Čeprav te že mesece ni bilo v službi, na kavi, doma. Danes smo te pokopali. Možgani ne dojamejo, a srce ve. Nikoli več.

Nikoli več? Te dni so se mi v glavi vrteli filmi, toliko njih, za dvajset let nazaj. Sebeborci, Hera, ti, Janez, otroka, moji otroci, služba, vsakodnevne kave, smeh, tvoja iskrivost, tvoj smeh, tvoji materinski nasveti … ne morem dojeti. Da smo danes napisali piko.

Čeprav – »nikoli več« ne drži. Vsak dan znova, pravzaprav, si z nami. Ko vidim kakšno začimbo, se spomnim nate. Knjigo – ti. Pes – spet ti. Film, razstava, Mura, Gornja Radgona, prosena kaša z jabolki, domač kruh, rogljički, gledališka predstava, pahljača, rdeča torbica, rumen avto, pisan šal, posipan z metulji, bučke in korenček s tvojega vrta … vse to, vse to in še tisoče stvari spominja nate. Na tvoje oči. Na tvojo energijo. Na tvoje kreganje. Na smeh. Nate. In čeprav »nikoli več« ne drži, saj si in boš z nami, dokler bomo mi, boli. Boli, pa čeprav vem, da tega ti ne bi želela. »Eh, kaj boš jokala,« bi rekla in zamahnila z roko: »rajši poglej naprej.« In bi me peljala na kavo.

V veliko stvareh si mi bila vzornica, a najbolj me je vedno navduševala tvoja ljubezen do ljudi. Neizmerna. Nenarejena. Globoka. Zato sem – čeprav še vedno boli in še vedno tečejo solze – globoko hvaležna. Da sem bila del tvoje zgodbe, da si bila del moje zgodbe in da sva – vsaj en majhen del – pisali tudi skupno zgodbo. Majhen, a pomemben del.

Hvaležnost je vse, kar bo – ko bo žalost odšla – tudi ostalo. Hvala ti. Že dolgo ti nisem tega rekla, a – hvala. Za ta del tvojega srca, ki je bil tudi malo moj.

Se vidiva, Bernarda. Se vidiva. V megli jutra, v zahodu sonca. In vmes. Na kavi, na vrtu, v sadovnjaku, s psom, z otroki, v miru večera, ob knjigi in kozarcu vina … se vidiva!

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: