Prizori iz nezakonskega življenja

Prosto po Bergmanu.

Prva slika

“Odselil se bom.”

Zaprlo ji je sapo. Vedela je, da jima že nekaj časa ravno “ne cvetejo rože”, kot se zelo nazorno reče, a tega ni pričakovala.

“Kaj je narobe? Zakaj?!” jo je zanimalo.

Gledal jo je. Samo gledal jo je.

V tisti sekundi, v tistem delčku večnosti, se je v njeni glavi odvil cel film.

Njun smeh. Poljub in dotik. Pa otrok. Pa spet porod. Pa vse tiste dolge nočne ure in neskončno število trenutkov. Sobote. Nedelje. Ne nujno posebno srečne. Trenutki pač, brez predznaka. Morje, dopust, vlak, avtodom, vrtiljak, slabost, sneg, hišica, ki jo je naredil za otroke. Kosilo za rojstni dan, torta, kozarec, ki je razletel, ko ga je v jezi vrgel na tla. Ko je pometla steklovino razbitega kozarca, je opazila, da je na talni oblogi ostala sled. Neizbrisljiva brazgotina v lesu. Pa še nekje. Brazgotina na njenem srcu.

Tisoče slik je letelo z neba. V njeno glavo. Film neke ljubezni, ki je neznano kje in neznano kdaj, ugasnila. Odšla.

Tisti trenutek je pomislila samo: “Kaj naj rečem otrokoma? Le kaj naj jima naj rečem?!”

Kar zvrtelo se ji je. Čeprav z otrokoma nikoli ni znal navezati stika, takega pristnega, ne le formalnega “Kako je bilo v vrtcu ali šoli”, je bil vendar njun oče. Nikoli prej ni odšla, čeprav je imela kar nekajkrat željo in idejo, da vse skupaj zaključi; a tam, kjer je, jo je vedno zadržala misel: “Nimam te pravice; da jima odvzamem očeta. Če ga že jaz nisem imela, naj ga imata vsaj onadva.”

Zdaj je on vzel pravico v svoje roke. Sam. Še zdaj ni vedela, zakaj. Pomislila je na ženske. “Neee. On ni tak. Nemogoče, ni to.”

Še vedno jo je gledal. Brez jeze. Brez kakršnega koli čustva. Naj ji pove? Ali naj bo tiho, kot pravzaprav že ves čas?

– – – – –

Druga slika

“Niti pod razno.” Bil je odločen. Ne želi si več otrok. “Ker ve, ženske, ne razumete, da moški nimamo dojke, iz katere bi teklo mleko. In če že rodite ve, potem mi ga ne porivajte v roke, dokler sem jaz za otroka neuporaben in ne morem z njim početi skoraj ničesar. Poleg tega ne razumete še nečesa – ko jaz pridem domov iz službe, sem utrujen, izmozgan in imam samo eno željo. In to ni igra ali ukvarjanje z otrokom. Enostavno nimam energije, tako da – ni šans. In poleg tega mislim, da je en otrok popolnoma dovolj, da gre moja kri, moj priimek in še kaj mojega, naprej. Vse ostalo je že odveč.”

Pomislila je: “Zakaj že? Zakaj mi je bil všeč? Takrat, na tistem lepem kraju? Ker je bil tako … nor. In tako drugačen.”
Tisti trenutek ji je postalo žal, da se ni nikoli zaljubljala v “povprečneže”. V enostavne tipe. V take, za katere lahko takoj rečeš, da jih je enostavno prebrati; da veš, kje si. Ne. Ona je hotela nekoga drugačnega. In kar je želela, je tudi dobila. A sreča in zadovoljstvo, tisti občutek, da nekomu pripadaš, je šel nekam drugam; njih se je izognil v velikem ovinku.

– – – – –

Tretja slika

“Samo to sem si želela. Da bi me kdaj vprašal, kako sem. Kam bi rada šla. Ni treba misliti resno; samo, da bi vprašal.”

On je bil druga zgodba. Introvert? Tako jim pravijo? Saj ni pomembno; ni mogel. Ni mogel povedati, da jo ceni. Da ceni vse to, kar je naredlia, vse to, vsa ta leta. Vsak dan posebej, vse dni. Ni jih bilo tako malo, konec koncev. Bila je tu. A enostavno ni zmogel. Ni je gledal, ni je slišal in ni je upošteval. Tudi, če je kaj rekla. Sčasoma se je privadila in … otopela. Sploh rekla ni več nič. Ves čas se ji je pa po glavi motalo: “To je to? To je vse?! Nemogoče …. Nemogoče! Še mora biti nekje nekaj. Nejkaj prijetnejšega. Nekaj lepšega, bolj mehkega in toplega …”

Vedno si je želela, da bi jo kdo zaprosil. Da bi jo prosil, naj se poroči z njim. “Butasto, vem,” je rekla prijateljici: “a to si želim. Da bi rekla: ‘V dobrem in slabem, vedno samo – ti’.” A še bolj, kot si je želela, da bi nekdo rekel to njej, si je želela, da bi nekomu to obljubila ona. ‘Za vedno. Jaz in ti’.”

Povedala mu je. Malo je obrnila na šalo, a bilo je prekleto zares. Ni je poslušal. Sploh je ni poslušal, kaj šele, da bi jo slišal in upošteval. “Poroka? Lepo te prosim! Čista izguba denarja.”

Ni dojel, nikoli. Da se je njej poroka zdela kot neka skupna zgodba. Nekaj več, kar bi ju povezovalo, saj – roko na srce – tako ali tako nista imela veliko skupnega.

– – – – –

Je imela prav? Mae West – vsaj močno se mi zdi, da je ona avtorica stavka -, ki je rekla: “Ljudje nismo narejeni za skupno življenje. Samo obiskovati bi se morali tu in tam.”

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

2 razmišljanji o “Prizori iz nezakonskega življenja

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: