Okruški mojega sveta

Nekoč in nekje … Kdo ve, mogoče kdaj še s kom …

Komaj sem čakala. Da sem bila vsaj malo sama z njim. A bilo je kot droga … želela sem več in več … Napisala sem mu: “Želim … želim, da bi bila malo sama s tabo. Samo malo … Da te zajašem. Da me povaljaš. Kot znaš le ti …”

Nekaj časa je trajalo … nato je priletel odgovor: “Dobiš.”

—-

Nisva in nisva mogla prekiniti. Bilo je kot … čips … ko enkrat začneš, ne moreš nehati … dokler ne raztrgaš še vrečke in jo poližeš … Pa čeprav ti je od vsega skupaj že slabo.

Problema pravzaprav ne bi bilo, če bi se dala dol enkrat in amen. A to je bilo … neizvedljivo. V trenutku, ko sva okusila eden drugega, nama je bilo kristalno jasno. To želiva ponavljati … v neskončnost.

—-

Nikoli je zelo, zelo določna beseda. Nikoli je težka beseda, nikoli več pa še težja.

In takrat sem vedela. To se nikoli več ne bo ponovilo. Bilo je enkratno. Nekatere stvari okusiš le enkrat v življenju. Kar je absurd, saj je življenje eno samo ponavljanje. A za nekatere stvari ponovljivost ne obstaja. Tudi za to, kar je bilo med nama, je veljalo podobno. 

Enkrat le … Kot vonj jasmina spomladi, ko si star petnajst let. Kar trga te narazen, ti pa ne razumeš, zakaj … Kot topla nevihta sredi razgretega poletja. Ko mokre in mehke dežne kaplje počasi polzijo po tvoji vroči koži … Kot sveže, še hladno jutro v mladi jeseni … ko se meglice počasi kadijo sem in tja in čudežno nekam izginjajo … Čarobno.

Ko to enkrat okusiš in vidiš … so ostale ponovitve le bled približek.

Točno tako sem se počutila z njim. Vedela sem, da se mu nikoli nihče ne bo mogel niti približati.

—-

Trpim.

Ker te ne morem imeti.

Vsak, kakršenkoli stik s tabo je kot sol na rano.

Najsibo le misel … pogled v daljavo, ki utrne spomin … zvok … Peče. Skeli.

Trpim.

A s tem moram živeti.

—-

Vedela sem. Že takrat, takoj na začetku. Ker … v bistvu vedno vemo. Nekje globoko v nas je vedenje. Ki ga pogosto, največkrat, gladko preslišimo. Nočemo slišati. Če slišimo, ne želimo poslušati. In jaz sem vedela. Da, kar se začne, se mora končati. To pravilo nima izjem. Že takrat sem vedela. A … vseeno … me je potegnil.

Kajti – upanje, upanje umira zadnje.

Pa čeprav veš, čeprav imaš izkušnjo, da je popolnoma vse končno, si želiš, da bi pa nekaj trajalo … vsaj nekaj. Upaš.

—-

Mogoče pa še kdaj … mogoče še s kom … nekoč. Mogoče.  Le kdo bi vedel?

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

2 razmišljanji o “Okruški mojega sveta

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: