Na s…u svet stoji

Ali – zakaj se mi zdi, da je najlepše živeti tak, kot si; brez plastičnih dodatkov.

Ljudje smo radovedneži od las na glavi do mezinčkov na nogah; tako je, pa če se vam zdi prav, ali ne. In prej se z neko stvarjo sprjazniš, lažje jo kontroliraš, reguliraš, spreminjaš ali upravljaš; če želiš seveda. Tudi del mene je voajerski, to brez težave priznam; posebej me zanimajo ljudje v eni od najbolj primarnih situacij. Med seksom seveda.

To sicer ne pomeni, da hodim zvečer naokrog in gledam ljudem skozi ključavnice (je pa zanimivo kdaj vreči pogled skozi kako okno, ki osvetljeno – kljub zavesam – prepušča podobe navzven). A – brez strahu – nimam kakih bolezenskih spolnih ali drugih nagnjenj. Sem čisto povprečno radovedna babnica, ki pač prizna, da jo nekatere stvari zanimajo bolj – seks recimo – druge, kot je čiščenje ali kuhanje, pa malo manj. 

Že od nekdaj sem rada opazovala; najbolj ljudi. Ko smo še kot vozačice srednješolke čakale na avtobus, sva s prijateljico sedli na klop pod divjim kostanjem sredi Ptuja in … film je tekel mimo. Nič nisva govorili, samo opazovali sva. Ljudje so hiteli nekam, pihajali iz trgovin, bifejev in mudilo se jim je. Domov, v službo, kdo ve, kam. Mali, veliki, suhi in debeli, vsi pa zanimivi. To je bil moj priljubljen način, da mi je mineval čas. Nič slabega, nič hudo mislečega, nič umazanega, le opazovati življenje, ki se vali mimo.

Zdaj imam manj časa in manj priložnosti za to, a mi še vedno kdaj uspeva. In tisto, kar me zanima, udejanjam s svojimi možgani; sem torej malo atipičen voajer – namreč, ne zalezujem ljudi in ne kukam jim v postelje, ampak si jih predstavljam. Torej: predstavljam si jih, kako so videti med svojimi najbolj intimnimi trenutki. Posebej veliko veselje mi je to početi z ženskami (ja, ženska hudoba je neizmerna, a ne 😉 ), ki imajo zelo očitne nenaravne (torej plastične ali umetne) pritikline. Od glave do pet, da ne bo pomote. Prav zanimivo se mi je v glavi poigravati z vprašanji, kaj v postelji dajo od sebe, kako to zgleda in ali se sploh upajo spraviti zraven tiste, ki imajo na sebi karkoli umetnega. Kajti dandanes je izjemno popularno imeti na sebi vsaj umetne trepalnice, podaljšane nohte, lasne vložke, nedrčke, ki dvignejo, kakor se le da, da o implantatih v prsih in na zadnji plati sploh ne govorim. 

Kaj naredijo, ko ostanejo same s sabo in svojim partnerjem za zagrnjenim oknom spalnice? A dajo trepalnice dol? Ali umijejo samo šminko? Upajo s temi nohti – da se jim ne bi odlepili – sploh pobožati partnerja? Ali seksajo v push up modrčkih? Kajti, če ga slečejo … dvomim, da je gospod tako zadovoljem z odpakiranim, kot je bil z zavitim darilom. Se sploh kdaj resnično predajo? Ali se večno skrivajo? Skratka – zanimivo za umret. Moški so mi – kar se opazovanja tiče – popolnoma nezanimivi. Edino, ko vidim kakega obilnejšega, se vprašam, le kako mu uspeva … po misionarsko prav gotovo ne …

Sama sem, da ne bom izpadla totalna pras…, ki opazuje druge, o sebi pa nič ne pove, čista fenica naravnega. Moji nohti so bili zelo dolgi in zelo trdni zelo dolgo; zdaj se ves čas lomijo. Kaj hočemo, tri nosečnosti, pomivanje posode in vrt naredijo svoje. A ko mi uspe, da imam dolge, jim imam; konec koncev so naravni. Z velikostjo prsi sem imela probleme, a v drugo smer, kot večina … zdele so se mi – prevelike. A to je trajalo, dokler sem imela več kilogramov in me je to obremenjevalo zato, ker so skozi vrata vedno najprej vstopili moji joški, šele nato jaz. Nimam niti enega tatuja; v študentskih letih sem si ga sicer želela, pa ni bilo denarja, zdaj sem na nek način hvaležna za to. Čeprav še razmišljam o tetoviranju. Zadnjič sem na bazenu opazovala japonsko pokrajino na hrbtu nekega zelo plečatega možaka … in tista pokrajina v roza barvah se je nevarno raztegovala, kakor se je gospod premikal. Takrat mi je padlo na pamet, da bi si vtetovirala kak haiku ali podobno kratkega. Kaj pa jaz vem, nekam, kjer ne bi vsi že takoj videli, kakšna sem – na notranjo stran bedre recimo. Nekaj takega kot “en sex na dan, odžene zdravnika stran”. Ne, to je predolgo … Kaj pa “Na s…u svet stoji”? Ta se zdi boljša.

In jaz? Kako imam najraje? V postelji in drugje? Naravno. 😉 Ne bojiš se, kje bo kaj odpadlo ali bo videti smešno … Bistvo seksa je tako ali tako v predajanju. In – če ne predaš samega sebe, takega kot si … s kom potem človek nasproti tebe spoh seksa?!

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: