Vsi moji avtobusi

Sedla sem v časovno kapsulo, ki me je odnesla tri desetletja nazaj.

Stopila sem iz cone udobja in se odločila, da bom šla po opravkih – brez avtomobila. Tako je, prav ste prebrali; tudi brez avtomobila se da danes narediti marsikaj. Sicer je podobno obisku adrenalinskega ali zabaviščnega parka, a – hej, eni imamo to radi 😉

Tukaj mogoče ne bo odveč kratka informacija o tem, kako zanimivo je opazovati, kako ljudje različno gledamo na lastno prevozno sredstvo, torej osebni avtomobil, na kar majčkeno vpliva podatek o tem, kje pač živimo. Poznam ljudi iz malih mest, ki bi brez avtomobila shirali, saj ne znajo peš niti v trgovino, čeprav je ta stran le nekaj metrov. Imam prijatelje v ogromnih svetovnih mestih, kjer avtomobila nimajo – in si ga niti v sanjah ne bi omislili – saj je ovira, ne pa prednost. In tukaj smo tudi mi, nešto između, torej nekaj vmes, ki živimo na podeželju in prav tako mislimo, da se brez avtomobiila ne da nič. Sama sem na svoji koži ondan preverila, da to še zdaleč ne drži.

Skorajda kot po spletu nakjučij sem se odločila, da bom – za spremembo – po opravkih stopila v mesto moje mladosti, na Ptuj. Živim namreč v njegovi bližini, v manjši slovenski občini – ki pa ima nekaj posebnega (no, poleg tega, da jaz živim tukaj … šala 😀 ) – najdaljše ime med slovenskimi občinami. Skratka, poizkušala sem nekaj, kar ne bi tu in tam škodilo nikomur – poizkušala sem priti na Ptuj brez lastnega prevoza.

In ugotovila, da je zjutraj oditi od hiše pred otroki izjemno osvobajajoče. Da je jutranji čvek s prijateljico še vedno tako zabaven, kot je bil; kar me sicer ni posebej presenetilo, saj sebe in njo dobro poznam in obe sva taki, da sva tiho samo, kadar sva sami, ali pa še takrat ne. Bolj me je presenetilo, da še obstajajo nekatere avtobusne linije, kot so obstajale takrat, kot sem jaz vsakodnevno hodila na Ptuj – torej več desetletij nazaj – najprej v zadnjo triado osnovne, nato pa še v srednjo šolo.

In preobrazba, ki sem jo doživela, ko sem popoldan stopila na še vedno isti avtobusni peron, je bila neverjetna. Kot da stopiš v časovni stroj, majke mi! Pravzaprav še bolje.

Najprej sem prijateljico spraševala, kje se sploh kupi karta. Kajti človek, ki se tri desetletja ne vozi z busom, si misli, da se je mogoče kaj spremenilo. Da me ne bi sredi poti brcnili dol, sem seveda želela vedeti, kje dobiti vozovnico. Ker tudi ona ni imela nič več pojma, kot jaz, sem odšla na informacije in izvedela, da jih prodajajo kar šoferji. Nato mi je adrenalin dvignilo – in me spomnilo na kar nekaj primerov, ko smo kot otroci “cvikali”, ali smo na pravem busu, saj je peljal po malo drugi poti. Ali pa kar nekaj primerov, ko sem se dejansko odpeljala na nepravi cilj v smislu, da sem jaz želela priti nekam drugam, kot je pač pripeljal avtobus. Skratka, najprej me je vroče polilo, ko sem stopila na avtobus in mi je šofer povedal, da pa ne pelje v Vitomarce, ampak v Destrnik. Že sem se videla, kako pešačim preko Pesniške doline, ko me je pomiril, da pa tapravi pride takoj za njim. Seveda, jasno, sem pomislila, saj ne govorijo zaman, da so avtobusi kot moški – nikoli nobenega ne čakaj, ker bo kmalu prišel drugi. In tudi ta bo pravi, vsaj za eno vožnjo …

Dejansko sem potem sedla na pravega in … uživala. Čas je – v eni sekundi – skočil petindvajset, celo trideset let nazaj in jaz sem bila spet …. majhna, ranljiva deklica. 

Spomnila sem se … na vsa tista jutra … ko se mi še govoriti ni dalo … niti z Valerijo (saj ne, da je ona to upoštevala, pa vseeno 😉 ), na vse tiste zabavne vožnje, ko smo s sošolci odhajali domov, pa na vse dolgočasne, ko si moral na avtobus sam … Na vse ure, ki sem jih presedela na ulicah Ptuja, čakajoč na pravega … medtem pa sem opazovala, kako je življenje teklo mimo mene … vsi tisti zanimivi ljudje … delavci, otroci, babice in mame … to je bil moj najljubši opravek. Še danes sedem kdaj v kak lokal, sama, in opazujem ljudi. Neprecenljivo.

Avtobusna časovna kapsula me je peljala med vse tiste ljubezni, ki so zrasle na avtobusih, tam cvetele in ugašale … med smeh in solze, veselje in žalosti, bolečine in radosti … v moje življenje takrat. Kar občutila sem deklico, ki se po dolgem dnevu pelje domov, s pretežko torbo in polno glavo; lačno hrane, predvsem pa lačno malo miru in samote. Spomnila sem se vsega, kar me je takrat čakalo doma: mame, očeta, horde mačk in tone domačih nalog … in drugo jutro spet – avtobus … včasih že ob 6.00.

Avtobus pa ni vedel za moje misli in je šibal naprej. In nato me je kar naenkrat prešinilo. Da je avtobus kot življenje. Kar naenkrat sem se namreč zavedla še nečesa. Kako zanimiv je ta občutek, da ne vozim jaz – v smislu, da, seveda grem proti cilju, peljem se tja, kamor želim priti, a ne držim za volan, ne pritiskam ne na plin in ne na zavore … Ne gledam na ceste, s katere strani bo pripeljal kak avtomobil, kje me čaka radar ali policijska kontrola … Ne gledam hitrosti, ne, katero cesto izbrati, da bo najbolj pametno, najhitreje, naj … ne vem kaj. In ugotovila sem, da mi je to več kot fino. In da je avtobus res življenje. Pelje te na cilj, a včasih malo po ovinkih … včasih gor in včasih dol. Včasih ti je slabo, drugič uživaš, vedno pa gre proti cilju. Včasih ima avtobus življenja mogoče zate drug cilj, kot je tisti v tvoji glavi … a kdo ve, mogoče je ta, ki ga ne načrtuješ ti, boljši, lepši, prijetnejši … Nikoli ne veš. Zato se je najbolje prepustiti in uživati. Dokler traja. Potem pa, če ta res ni bil pravi, sestopiš, prestopiš, se pustiš odpeljati spet drugam. Vedno je kaka linija še na voljo 😉 .

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: