Hitreje, višje, močneje? My ass*

Nič nimam proti olimpijskemu duhu, ampak tole načelo vnašati v življenje, je pa za pop…

Lezli smo po gozdni skalnati poti navzgor in iskali, kje se da priti do vode. Slišati jo je bilo zelo blizu, urno je brzela, hladna in sveža … v tisti vročini sem si še jaz, totalna zmrznjenka, zaželela namočiti vanjo vsaj noge. Končno smo prišli do bistrega potoka  in otroci so seveda takoj stekli ter vanj potunkali roke. Najprej roke; prvi se je že začel sezuvati, ko je njihov oče rekel: “Ne, ne, gori je lepše, gremo še malo naprej!” Dobro, pa gremo še malo naprej pogledat … Pot je tekla, sicer ne tako hitro kot potoček, a vendarle, navkreber, pa čez mostiček, na drugi strani pa se je dalo odpočiti – saj se smo od začetka poti že kar nahodili – na malo večjih skalah, v senci. Točno tu se je tudi meni zdel primeren kraj, da otroci uresničijo svojo željo po čofotanju, jaz pa po senčki in počitku. Partnerju predlog ni bil všeč: “Gremo, tam gori je lepše!” “Lepše?!” sem se vprašala. Kako je lahko en del potoka lepši od drugega?!? In – saj nisem na jeb.. lepotnem tekmovanju! Na srečo ga otroci niso slišali. Že so sezuli obutev in – hop, notri, veselo smejanje in kričanje ob le nekaj stopinjah vode je dajalo temu, da sem jaz sedela na suhi skali, še poseben čar. Le nekdo ni bil zadovoljen. Hotel je naprej, po “več” in “lepše”.

Ko sem priča čemu takemu v življenju, mi – to se sicer ne vidi, ampak je prisotno – raznese možgane. Res. Najraje bi pobesnela, kričala na njega in ga prijela ter tresla tako dolgo, da bi nehal nakladati o “več” in “lepše” in “boljše”. Kakšne neumnosti … In na to – jaz ga imenujem tudi olimpijsko načelo, čeprav, da ne bo pomote, nimam nič proti športu, tekmovanjih in podobnih olimpijskih forah – sem alergična že od otroštva. Moja mama, namreč, je imela v glavi podobne zadeve kot moj partner (vzorci pa to, saj veste :/ ) in mi je vedno, ko sem iz šole prinesla kako oceno, rekla kaj podobnega kot: “Minus pet? Zakaj pa ni pet?” Ali pa: “Tega nisi rešila? Lahko bi bila boljša!” Najbolj pa mi je šlo na živce, ko me je silila tekmovati. Kjerkoli, šport, slovenščina, matematika, mala šola ali karkoli je že bilo. Jaz pa sem bila od nekdaj netekmovalen otrok, ker mi nikoli ni šlo v glavo, kako lahko tekmuješ z drugim?! Saj je on vendar drugačen! Ne morem se primerjati z nekom, ki ni jaz. Lahko se primerjaš samo sam s sabo! Jaz, kot sem bila včeraj in jaz, kot sem danes. Pa da vidimo, če sem danes kaj hitrejši, recimo. A to je bilo tako šolskemu sistemu kot družbi takrat – španska vas. No, ja, številnim je ta ideja španska vas še danes.

A – gremo nazaj k zgodbi. Skratka – nisem prepričana, da v življenju vedno obstaja stopnjevanje. Torej – veliko, več, največ. Dobro, bolje, najbolje. V jeziku ja, a v življenju? Včasih to niti ne gre, včasih pa to niti ni dobro. Natančneje, če mene vprašate, sem prepričana, da je to celo pravi recept za – večno nezadovoljnost.

Čofotali so tako otroci po tisti mrzlici, jaz pa sem se iz sence že počasi premikala na sončne dele skal, kajti hlad je bil tapravi. Partner? Bil je nekje levo ali desno, na potkah iskanja “bolje”, “več” in “lepše”. Mi smo uživali, ljudje so hodili mimo, ali pa so se ustavili in prav tako počili, namočili noge, prigriznili. Nakar se od nekod spet prikaže partner: “Gremo, tam zgoraj je lepše!” Bila sem tik pred eksplozijo – klub hladu – ampak sem vseeno rekla otrokom: “No, pa gremo počasi naprej; saj ne, da je tam lepše, malo smo se že spočili, pa gremo do konca krožne poti, gotovo bo kje še kak tak lep prostor.”

Kajti to se mi zdi bistveno v življenju. Da ne greš naprej, ker hočeš boljše, več in lepše, ampak, ker je življenje enostavno – premikanje. Na ne le gor, tudi dol. Torej dvigovanje, pa tudi spuščanje. Tudi to je izjemno pomembno v življenju, spustiti. Trenutek, ki je mimo. Počiješ, se navžiješ, greš. Spustiš. To je to. Ne zato, ker hočeš bolje, ampak zato, ker te ni strah premika, tudi če ne bo bolje.

Predstavljajte si samo, kako bi pod pritiskom tega olimpijskega duha – torej po več in bolje – izgledali naši človeški odnosi in naša življenja? Imam prijatelje, hočem jih več. Zakaj, človek božji?! A niso ti dobri? Celo najboljši? Ne moreš imeti sto prijateljev, sploh ne pravih. Zaslužim miljione, hočem več. Pa kaj boš z njimi?!? Za dobro življenje je denar bistven, seveda, a ne neskončne količine, ki jih ljudje niti porabiti ne morejo. Zakaj?!? Saj ne bodo ničesar nesli na drugo stran, je vedno pripomnil moj oče. Imam moža, razumeva se, seks štima, ustvarila sva družino, otroci so zdravi; imava krasno hišo. Kam naj zdaj prilepim “več”, “hočem bolje” in podobne neumnosti? Duhovni razvoj, ja, na tem se da vedo delati. Okej, seks, ja, ampak (šalo na stran) ne moreš od odnosa, ko je ta dober – seveda, če je slab, to ne velja, potem so izboljšave nujne – vedno hoteti nekaj “več”. Kaj več? Česa več?? Nabrcala bi ga v r…, če bi mi vsak dan sral s tem …

In najverjetneje zato toliko partnerjev gre narazen tudi, če je vse dobro. Ker hočejo več. Česa? Mladosti? Seksa? Vznemirjenja? Ker se v tistem trenutku ne zavedajo, da s čisto vsako osebo pridemo do podobne točke. Point of no return. Torej – ne le do točke, ko ne gre več nazaj, ampak tudi do točke, na kateri se moraš zavedati, da tudi “bolje, več in močneje” ne bo več šlo. Ker pač ne bo. Ali pa le še kak milimeter, mogoče. Ko moraš vedeti, da bo šlo samo še – dol, torej pod zemljo (to je šala, malo pa tudi ne). In si rečeš – to je življenje, točno to.

Ko pač vsakdan naredi svoje. Ko domačnost pomeni več kot vznemirjenje. Ko prehojena pot pomeni več od novega začetka, četudi je videti mamljiv … Konec koncev lahko vsak dan pretvoriš v nov začetek – z istim partnerjem. To je pravi izziv! Ne vsak mesec z drugim, vsak dan z istim … 😀 Premikanje, skratka – a ne le gor, tudi dol!

Sin se je nejevoljno obuval, všeč mu je bilo tukaj: “Mama, zakaj gremo naprej? Tako lepo je tukaj!” “Vem, vem. Glej, saj smo že kar nekaj časa tukaj; konec poti je še malo naprej, greva pogledat, mogoče je kje še taka podobna plitvina, v kateri se boš lahko namočil. Če pa ne, pa se bomo vračali tukaj nazaj, dobro?” To itak ni življenje, je samo ena ku… gozdna pot ob vodi. Samo upam, da v življenju ne boš tak, kot tvoj oče, sem še pomislila, kajti – to je recept. Odličen recept – a ne za srečo, ampak za nezadovoljstvo. Ko ni dobro to, kar dobiš, to, kar ti je podarjeno, ampak hočeš nekaj drugega. In s tem – sam sebe – odlično prikrajšaš še za tisto malo sreče, ki jo dejansko lahko v obliki majhnih trenutkov najdemo na svetu. Ker v iskanju “boljšega” ne vidiš tistega lepega gozda, te lepe, prav posebej primerno zaobljene skale in te kristalno čiste vode. In če ne vidiš tega, ti tudi pet metrov naprej ali pa pet let naprej ne bo všeč …

– – –

*My ass pomeni “moja rit” in je dobesedni prevod fraze, ki jo uporabljam vedno, ko sem rahlo razkurjena na nekoga – največkrat pa sama nase -, v smislu, da stavek, ki je pred “my ass” v mojem svetu ne drži in jaz vanj absolutno ne verjamem.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: