Šolska in prava šola

Zgledi vlečejo; nakladamo lahko karkoli nam pade na pamet, a otroci bodo posnemali to, kar počnemo.

Ena od mojih hčerk si je zaželela novo torbo. No, potem si jo je, ko je to slišal, umislil še najmlajši, a, ko je videl in slišal, da je ne bo dobila niti sestra, ki bo isto torbo nosila četrto oziroma tretje leto, on pa jo ima šele drugo leto, je obupal. Je pa zaradi te želje kar precej trpela njegova sestrica. Najin pogovor je potekal zvečer, pred spanjem, v času, ko najprej berejo oni, nato jim kaj preberem še jaz. Tokrat branja ni bilo. Je bil pa očitno čas za – šolo. Pa ne tisto v klopeh in pred tablo. Za pravo šolo.

Hčerka je jokala; na vprašanje, kaj je narobe, je povedala izvor njenega stresa: ne bo dobila nove torbe. Rekla sem ji: »Poglej, imaš dve torbi; ena je tvoja, druga je od sestre in – res, da nobena ni čisto ,čisto nova, a – obe sta še v redu. Celi, čisti in uporabni. Lahko vzameš tisto, ki je nisi nosila lani. Zelo je lepa, poleg tega ji pa absolutno nič ne manjka.«

Ona, v joku: »Ampak mama, vsi bodo imeli nove torbe.«

»Dvomim, veš; tega ne verjamem. Pa – četudi to drži, to s tvojo torbo nima zveze. Poleg tega – a ima nova torba vpliv na to, kako se boš učila?«
Odkimala je.

»Drugi otroci imajo druge in predvsem drugačne starše. Ti starši drugače gledajo na stvari. Imajo drugačno količino denarja in imajo tudi drugačno količino otrok. Vi ste trije. In že samo za nujne potrebščine smo dali veliko preveč denarja. Ne, da bomo zdaj kupovali še nekaj, česar ne rabimo. Pa tudi, če bi mi kaj denarja še ostalo, torbe ne bomo kupili iz preprostega razloga: ker je ne potrebuješ.«

Spet jok. Trgalo se mi je srce. A, šola – ki je v času mojega odraščanja mojim staršem ni bilo potrebno izvajati, saj takrat nismo živeli na višku potrošniške dobe, ampak smo nekaj uporabljali, dokler se ni popolnoma porabilo, uporabilo in celo že raztrgalo – in nauk o tem, da ni prav, da non stop kupujemo, da kupujemo tudi, če ne potrebujemo, je bil neizogiben. Čeprav z visoko ceno. Solza in stresa na otroški strani, pa tudi stresa na moji. A udarec po denarnici je bil tako močan, da mi ni niti na kraj pameti padlo, da bi ji kupila še novo torbo.

Spet ona: »Mama …  vsi se mi bodo smejali.«

Spet dvom na moji strani. In žalost. In jeza. Z mislijo na to, zakaj pri vragu smo ustvarili družbo, kjer se devetletni otroci ukvarjajo s tem, kaj bo imel, ne, kako se bo imel. S tem, da ni nepomembno povedati, da ta misel pri moji hčerki ne izvira iz družine, saj vse – ampak dobesedno vse, še jagodo z vrta in košček čokolade – morajo deliti. Ker je tako prav. Poleg tega so že sto krat izkusili, da ne dobijo vsega, kar si želijo in pa da, če nekaj poseduješ oziroma imaš, nisi nič bolj srečen. A – čas, v katerem je trenutno naša družba, naredi svoje, vedno. Še pri odraslem človeku, kaj šele pri otroku.

»Če se ti bo kdo res smejal, mu povej, da te veseli, da si ga nasmejala.«

»Mama …«

»Glej, navadi se – okolica ne bo vedno prijazna do tebe. Nasprotno, največkrat ne bo. Zato pa – svoje sreče ne veži na druge. Ti si srečna. Da imaš posteljo, sobo, hišo, mene, atija, sestro in brata … psa, mačke … sebe. To je najpomembnejše.« 

Visoka filozofija, vem. A … govorjenje o tem, da nekateri otroci tam nekje niti v šolo ne gredo, ker nimajo niti enega zvezka, ne hlač in ne čevljev, da bi se oblekli, je še manj učinkovito. 

Zato pa – zgledi vlečejo. Kajti nakladamo lahko karkoli nam pade na pamet, a otroci bodo posnemali to, kar počnemo. In hčerka ve, da ne kupujemo, če ne potrebujemo. 

Jok se ustavi. Prihodnje jutro pride k njej njena starejša sestra, ki je očitno slišala pogovor, in ji predlaga, da lahko tisti dve torbi, ki jih ima, menjuje. Enkrat eno, drugi teden drugo, pa bo še njej bolj zanimivo. Vesela sem bila, res. Ker se v šoli naučijo. Pisati, računati, pa še kakšno malenkost česa. Ob tem, podatkovnem znanju ter ob domači podpori staršev ali prijateljev pa jih lahko šola, predvsem pa “šola” – gre za tisti del šole, ki se meni osebno zdi celo pomembnejši, torej šola, ki jo v šoli dobijo izven šolskih ur – nauči še kaj. Malo bolj pomembnega.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: