Kliči “m” za mama oziroma za multipraktik

Ali pa kliči “m” za – Hitchcock je že vedel, zakaj – mesarsko klanje.

Roditeljica. Dojilja. Prva učiteljica. Prva prijateljica. Prva sprehajalka, kuharica in čistilka. Prva zdravnica, psihologinja; tista, ki je vedno pri roki, ko se želi otrok igrati. Prva bralka in pevka. Malo kasneje glavna taksistka. Nato glavna banka. In še zavarovalnica. Vedno prva, ki nastavi ramo za jokanje ali hrbet za udrihanje. Mama. To je vsaka, ki je mama. To in še kaj. Vsaka. Naj ima enega ali sedem otrok. Naj bodo njeni biološko, ali pa tudi ne. 

Pravijo, da se s prvim otrokom pravzaprav, poleg dojenčka, rodi še nekdo. Mama. To je čisto res. Tudi mame se rodimo šele, ko rodimo. Zanimivo pa je, da potem nikoli več, ampak res, nikoli, nismo iste. 

Vedno trdim tudi, da mame, od tistega trenutka, ko postanemo mame, nikoli več prav ne spimo. Ne tako trdno in ne tako dolgo, ne tako kakovostno. Ne vem, ali je moje prepričanje posledica tega, da sem rodila tri otroke v obdobju petih let in dejansko – tudi, če bi vsi spali, kot to pravijo teorije, čeprav je praksa popolnoma druga pesem in moji pač niso spali – zaradi nočnega hranjenja in previjanja nisem spala niti eno celo noč skupaj pet let; zaradi kasnejših nočnih cirkusov vseh mojih cirkusantov pa še dodatnih pet let.

Nato, sem vedno rekla, ko to mine, pa ne spiš, ker začnejo ptiči počasi zletati iz gnezda, čeprav še nimajo vozniških izpitov, in jih ti vozakaš tja in nazaj domov. Ponoči seveda. Nato pa si – to sicer drži že zdaj, pa še nisem nočni taksist – itak že star in ker stari ljudje rabijo manj spanca – pa smo tu! – spet ne spiš več.

Pa še nekaj je. Ko si enkrat mama, te prizadene vse, kar se tiče ali otrok ali živali, še sto krat bolj, kot prej. Jaz sem se v prvih nekaj primerih, ki so se mi zgodili po tem, ko sem postala mama, in sem naletela na fotografije lačnih otrok, ali lačnih ljudi ali brezdomnih ali bolnih ali … jaz sem se samo gledala – pa kaj je s tabo? Sem se spraševala. Ker so solze tekle same od sebe. Veliko, veliko bolj me prizadenejo človeške stiske, kot pred mojim nastopom te pomembne življenjske vloge. Sicer že prej nisem bila ravno »hlod«, torej nečuteča kot navaden ploh, ampak odslej sem pa sploh čisti detektor za čustva. Tudi lepa, ne le žalostna.

In imam – to moram poudariti – veliko srečo, zelo veliko. Sem mama. Trem otrokom. Zdravim, pametnim in lepim otrokom. Tem sem biološka mama (čeprav ne vem, po kom so tisto tazadnjo lastnost dobili … po mojem po poštarjih, ki so v tistih letih dostavljali v naš blok. 😉 Za njih sem, ker sem njihova mama, še kaj. Ne, nisem prijateljica. Daleč od tega pravzaprav. Za najstarejšo, najstnico, sem glavni gnjavator, ki jo vedno piha v tazadnjo, ko se ji ne da učiti. Ali brati. In ne da se ji – skoraj nikoli. Tasrednji, ki rada je slaščice, sem glavna pekarica. Mala sladkosnednica bo do svojega desetega leta po mojem znala speči vse, saj mi želi pri peki vedno pomagati. Najmlajšemu sem glavna čistilka, saj – doma ima dober moški vzgled – za njim večno pobiram nogavice in spodnje hlače. Zdaj sem mu obljubila, da bom vse, kar poberem za njim, vrgla v koš in to ne v koš za pranje. Ni ga preveč ganilo. Razmišljam, da bi mu zagrozila, da bom gate – neoprane – po pošti pošiljala v šolo, tovarišici in ta jih bo pred celim razredom najprej pokazala, nato pa dala njemu, da jih odnese domov. A pri tem odličnem načrtu me je – začasno – ustavil virus. Nič hudega, nikoli ni prepozno za uresničitev dobrih načrtov.

A nisem mama le trem otrokom. Ne pozabimo na mojega življenjskega partnerja. On sicer še ima biološko mamo, a pogosto se obnaša, kot da sem jaz ta, ki je kriva, da mora zdaj on plaziti naokrog po tem bednem svetu. Itak, da sem njegova glavna perica, pa čistilka, zaradi kuhanja me ni vzel, to priznam; peči pa mu ne smem, ker mora potem revež samo jesti.

»Kupil« pa me je v osnovi zaradi ene stvari; no, zaradi dveh. Ki pa sta se od tistih časov, ko me je vzel, kar precej pomanjšali. Nikoli ne izpustim priložnosti, da mu na glas povem, da je k temu največ pripomogel prav on in njegovi trije otroci, ki sem jih dojila. (Pssst … ne zdaj o tistih poštarjih … 😀 ) On pa nikoli ne pozabi povedati, da je tkivo iz njemu priljubljenega mesta očitno odšlo malo višje, saj, da veliko preveč – govorim. Kar seveda ne drži. Je pa res, da je on prej – ker moški lahko delajo le eno stvar – medtem, ko sem govorila, gledal malo nižje, ne v moja usta. In ni seveda nič slišal. Zdaj pa sliši, ko nima več kaj videti.

Ne pozabimo, da sem tudi živalska mama. Res. Kar vprašajte moje otroke. Dvema domačima mačkoma in enemu občinskemu. Enemu psu. Trem morskim prašičkom. In vodnim želvam ter ribama. Kadar grem mimo psa, ne da bi se ga dotaknila, tasrednja hčerka vedno teče k njemu: »Ja, Piti, saj te ima rada, mamica te ima rada! Mama, pobožaj ga no, glej, kako te gleda!« In, ko ga počoham, mu vedno reče: »Vidiš! Vidiš, kako te ima rada, Piti! Ona je tvoja mamica tudi!« Skratka – ta je sto procentno moja, ta ni poštarjeva. 😉 Garantirano.

Da je biti multipraktik naporno, je itak jasno. Nazadnje nam je bilo to – no, sicer ne morem reči, da kristalno jasno, bilo je tudi daleč od jasnega, kajti v dnevni sobi se je kadilo, da sem se ustrašila, da bom morala ravno sredi navala virusa klicati gasilce, ki bi mi zagotovo najprej izmerili temperaturo, preden bi vstopili in začeli gasiti. Tačas pa bi itak že vse zgorelo.

Ampak, hočem reči, nazadnje je bilo to jasno, ko sem dala kuhat kostanje, ki smo jih imeli še od jeseni v zamrzovalniku in šla z otroki v višje nadstropje. Jaz sem delala za službo, ob vsem tem pa sem igrala še učiteljico in jim razdeljevala naloge, ki so jim jih poslale njihove prave učiteljice. Seveda sem pozabila na kostanje … Po kakšni uri in pol je šel sin dol pit in ko me je poklical z vprašanjem: »Mama! Zakaj se v dnevni sobi kadi?« sem v trenutku vedela: kostanji! Pisker je bil črn. Kostanji pa – pečeni. In so spominjali na premog.

Materinstvo pa ima v bistvu toliko plati, kolikor je mam in otrok in še kakšno zraven. Jaz sem trenutno v eni res akutni fazi hude alergije na besedo, ki jo zadnje dneve slišim še večkrat, kot ponavadi. In se recimo sploh ne morem strinjati z mnenjem, da je beseda »mama« najlepša beseda na svetu. Trenutno mi ne zveni več tako blagozvočno.

Ker me zadnje čase, ko jo slišim, sploh, če so ure v dnevu že proti večeru, prime, da bi se vrgla čez balkon; dobro, da smo jih ob obnovi hiše vse odrezali. Namreč; med korona zapori, ko smo bili samo doma in si ti itak multipraktik, potem pa si moral biti še glavni gnjavator, ko je bilo treba otroke poditi stran od televizorja in računalnika in telefona ter malo bližje k zvezkom in knjigam, in ko si že zjutraj, ko te je vsak iz svoje sobe klical, ker česa ni razumel, našel in še sto drugih drobnarij; in ko si tako že zjutraj neštetokrat slišal: »Mama! Kje je to? Mama! Tega ne razumem! Mama! Kaj naj počnem?« In ko besedo na »m« slišiš že tisočkrat … prisežem, da bi se najraje skrila v eno malo luknjo, in ne prišla ven štirinajst dni. Ma kaki štirinajst! Dva meseca! Saj bi vsi preživeli; tu sploh ni debate. Skrila pa bi se prav iz tega razloga – namreč, da bi vsi preživeli.

Ker, saj veste, kako komot – in to je blaga beseda – so pripadniki nasprotnega spola? A da ne?! Celo vic kroži o tem, a v mojem primeru ni bil vic, pri meni se je zgodilo čisto zares.

Sedela sva v stanovanju za kuhinjsko mizo. Otroci so bili vsi trije v kopalnici; tamali je imel kaki dve leti, ne več, mislim, da je komaj sedel in še to v tistem posebnem stolčku za banjo, drugače ga še nisem puščala brez nadzora v vodi. Skratka, otroci v kopalnici, v banji. Midva v jedilnici. Ker sem ga malo pred tem prosila, naj jih gre on pogledat, ker je meni danes res že vsega, kar se tiče otrok, čez glavo, poslušam njemu zelo pogost in ljub napev: »Ni jim treba streči od spredaj in od zadaj, ne delaj debilov iz njih, bodo že sami …« in tako naprej, in naprej.

Nakar se iz kopalnice zasliši glas najstarejše: »Mama?« Jaz se ne ganem. Protestno sedim in listam časopis.  Na živce mi gre, da je gospod spet zelo pameten in poln nasvetov, česa naj jaz ne počenjam, medtem, ko on nikoli ne upošteva ne mojih ne otroških prošenj, kaj ali kje naj pomaga.

Hčerka pokliče drugič: »Mama?« Jaz še vedno nič. Mislim si: življenjsko nujno ni, saj ni slišati zvokov utapljanja, davljenja ali česa podobnega.

Nato se iz kopalnice naenkrat zasliši: »Ati?« On umakne pogled z računalnika, v katerega je gledal prej – in seveda hkrati s kotičkom oči spremljal tudi, kaj bom jaz naredila – in se začne dvigovati, da bi vstal, ko iz kopalnice prileti: »Ati? … Kje je mama?«

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: