Črepinje srca

Do kod vztrajati? Vprašanje brez odgovora.

V besu je vedno zgrabil prvo, kar mu je prišlo v roke; kozarec, pladenj za pečico, sesalec, krožnik … Nekoč je zgrabil skodelico, ki jo je držala v roki in je v njej še bilo nekaj kave. Kavo si je vedno natakala v velike skodelice, za čaj, da si je lahko nalila veliko mleka in da je – ob vmesnem sobotnem brkljanju po hiši  – lahko kavo počasi srkala celo uro. Tistikrat ni videl na mizi nič primernejšega, pa je zgrabil kar skodelico v njeni roki. Zamižala je, kot tudi otroci, ki so se skrivali za njenim hrbtom, ko je skodelica priletela na tla in se razletela na tisoč koščkov … kava in kavna usedlina sta popackali tudi steno. Ko je kasneje brisala tla, je opazila, da je košček skodelice poškodoval talno oblogo. V enem od delov parketa je zijala – brazgotina.

Tokrat ni skočila; že kar nekaj časa, pravzaprav, ko je izgubil razsodnost in postal nasilen, se ni branila. Dokler se je, je tudi ona metala – metlo, smetišnico, kuhinjsko krpo, knjigo, a – potem je bilo še slabše. Potem je znorel; na drug način kot ona, ki je kričala nanj na ves glas. Hitro je ugotovila, da bo bolje, da se takrat umakne, potegne vase; bolje za otroke, na nek način. Zase ji je bilo vseeno, ni se ga bala. Bala pa se je, da bi »drek« preveč letel tudi po otrocih; otroci so ga dobili tako ali tako, tudi, če jih ni bilo zraven. Zato je vedno – če so bili slučajno otroci zraven – rekla: »Gremo!« In so se umaknili. Otroci so jokali, seveda, in tolažila jih je: »Ne, ne bojte se, ne bova se ločila. Čeprav, veš, to včasih ni narobe. Včasih je rešitev v tem, da se človeka, če se ne znata zmeniti, razideta. Ker je nasilje nedopustno; ne le v družini, vsepovsod.« Poizkušala jim je razložiti, da to ni prav, kar počenja oče, a da naj se ne bojijo ločitve, saj ne gre za to, da se ne bi imela rada. Govorila jim je, da se je potrebno pogovarjati in da mora tudi pogovor biti znosen – za vse strani. Brez letečih pladnjev.

In otrokom ni lagala – dejstvo je, da ga je imela rada; pravzaprav bolj kot sebe. Če to ne bi držalo, ne bi že odšla. Tudi on jo je imel rad; imel pa je eno ogromno napako – pod stresom se ni nikakor znal obvladati. Oziroma mu je to le redko uspelo; včasih mu je, a – ne vedno.

Naučila se je tudi, da tisti dan ali tisti večer, dokler je rana prepira sveža, nima smisla, da se poizkušata pogovoriti. Najbolje je bilo vedno, ko sta bila sama in ko je videla, da se je ohladil. Takrat je vedela, da jo bo slišal; res slišal. A … vprašanje, ali jo bo sposoben prihodnjič, ko bo spet zavrelo, upoštevati in izraziti svoje težave z besedami in to s primernimi besedami, ne pa z metanjem in žaljenjem.

Po tistem prepiru mu je, ko ji je na njeno pripombo, da je poškodoval parket, odgovoril: »To je brez veze; pokličem delavce, da zamenjajo, to stane 20 evrov!«. Takrat mu je rekla, ne čisto mirno in ne brez solz v očeh: »Nikoli in z nobenim denarjem ne boš mogel meni kupiti novega srca! Nisi razbil le skodelice, vsakič znova, ko lomiš stvari, razbiješ tudi moje srce. Lahko zamenjaš parket, ti ga kar zamenjaj. A brazgotina na mojem srcu bo ostala. Vedno.«

Vedela sta, oba. Srca, ko ga enkrat razbije nasilje, ne moremo zlepiti. Tudi če ga zakrpamo, brazgotine ostanejo.

Poznala sem ju, dobro, in nisem vedela za to njegovo naravo, dokler mi ni nekoč povedala. Ko je zbolel. Šele, ko se je zgodba obrnila, je zmogla govoriti o tem: »Zdaj je bolje, bolezen ga je prestrašila in umirila. Saj ne, da se zdaj ne jezi več, se, a še zdaleč ne tako, kot prej. Tudi jaz se hitreje potegnem nazaj, mogoče je tudi to …« Gledala sem jo, v oči. Globoke. A vedno malo žalostne. Ni je bilo sram, zakaj bi jo bilo? Ker je vztrajala? Dandanes je to tako ali tako nekaj nepojmljivega, vztrajati v zvezi, ko pride do kakršnih koli problemov. V instant družbi so tisti, ki so vztrajni itak kot dinozavri – sploh jih ni. Sploh pa, zakaj bi bilo sram njo; njun voz je edino ona poizkušala potegniti iz blata. Uspelo ji je. Ženska, pač. Vztrajna. In taka, ki preveč ljubi. Ki ljubi druge bolj, kot sebe.

Ob takih zgodbah se vedno vprašam: zakaj? Zakaj vztrajati? Predvsem pa – do kod? Vztrajati že, seveda. Čeprav je kak dan za popiz… in bi partnerja utopil ne le v žlici, ampak v kapljici vode, se splača »iti prek«. Kako? Eni imajo princip »skozi eno uho notri, skozi drugo ven«. Drugi niti skozi eno notri ne spustijo, gredo kar prostodušno naprej. Kar je najpametneje. Tretji pravijo: »Ti daj partnerju vse prav, naredi pa potem po svoje.« Tudi dobra varianta.

Jaz, odkar sem vsaj malo odrasla, rečem: »Praviš, da je ena plus ena sedem? Drži, prav imaš.« Ker se mi zdi veliko pomembneje, kot kregati se, kateri od naju bo imel prav, da se imava dobro. In da se ne raniva. Ker – srčne brazgotine so najgloblje. Tega ne pozdravi nihče in jih ne zalepi niti še en otrok, ne ljubimec, ne nov avto ali hiša … nič in nihče.

Do kod torej vztrajati? Vprašanje – kot bi rekli – za milijon dolarjev. In vprašanje brez odgovora. Vsaj brez pametnega odgovora …

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: