Seks. S seboj.

Ko se imaš rad. Tudi telesno.

Dolg dan je bil za mano. Nekje okrog polnoči – pol ure gor ali dol – sem stopila pod tuš. Topla voda se je razlila po mojem telesu. Toplota pa se je razlila tudi po moji notranjosti. Kar stala sem tam … stala … voda pa je tekla. Prijalo je. Kar nisem mogla nehati. Uživati v toploti, miru, samosti in šumenju vode. Moja roka je kar sama zašla med moje noge. Toplota … mehkoba … jaz … In moji prsti … v meni.

Zadnja leta imajo vsi – pa naj bodo terapevti, neterapevti, zdravniki ali zdravilci, navadni ali malo bolj posebni ljudje – polna usta tega, da mora človek imeti rad najprej sebe. Se ceniti. »Ker se cenim«, je odličen primer, vzet iz najmnožičnejšega medija. Gotovo se še spomnite nadležne reklame o tem, da je potrebno dati nekaj ne le vase, ampak tudi nase. Kar nam ves čas pripovedujejo, zdaj s te, zdaj z one strani. To se je posebej razširilo zdaj, mogoče zadnjih deset let. Prej, kaj pa vem, ali naj ven privlečem pridevnika “postsocialističnih” in – takrat pa sploh – “socialističnih” časih, je namreč na splošno veljalo malo drugače. Če si preveč cenil sam sebe, če si to tudi pokazal, če si poskrbel, da je bilo dobro tudi tebi, ne le vsem okoli tebe, si bil … egoist? Egocentrik? Sicer ta pojem pomeni čisto nekaj drugega, a – včasih dejansko ni bilo govora o tem, da mora človek poskrbeti zase; sploh ne najprej.


Meni je bilo recimo popolnoma novo odkritje, ko so nas na letalu, ko sem šele kot študentka prvič sedla nanj, podučili, da moraš dati masko s kisikom najprej sebi, potem šele otroku, če recimo sedi poleg tebe. Ker so me do takrat peglali, da je lepo, če deliš, daš, a da je potrebno poskrbeti pa predvsem in najprej za – druge, tiste okrog tebe. Ta filozofija je sicer blizu predvsem ženskam, moški so nemalo presenečeni, ko jih kdo opomni, da niso center sveta. Da se okrog njih ne vrti sonce, razen mogoče, če so si ga malo preveč ruknili. In da bi bilo fino, če najprej recimo poskrbijo za to in ono, na koncu pa – ajde – zase. Moškim se ob tem ponavadi odkrije povsem nov svet, a … ne bojte se – tokrat ne bom o tej temi.
Tokrat bom o tem, da so me učili drugače, da je treba torej poskrbeti najprej za druge in da jaz tako pravzaprav dejansko živim. “To mi je v krvi”, bi zapel Zdravko. Ko vstanem, ko pridem domov ali pa po nakupovanju v trgovini – vedno isto – najprej nahranim vse živo, kar je okoli mene. V trgovini kupim vse, kar je treba in še tisto, česar ni treba – za druge. Zase pa nič. Tudi moje hranjenje – če sploh – pride na vrsto zadnje. Navada je pa železna srajca, saj veste. Le pri nečem se ne držim železne srajce. In sicer pri eni posebni obliki ljubezni do sebe – pri telesni. Če smo še natančnejši, pri spolno-telesni. Pri samozadovoljevanju. In prav zadnjič sem pomislila – le kako pa, da pa o tem pa nihče kaj na veliko ne govori? Kako imeti sam sebe rad, v fizičnem, ne le v duhovnem smislu mislim. Samozadovoljevanje. Že beseda je slišati nekako … egoistično. Na njej si skorajda polomiš jezik. Saj, mogoče pa je prav zato pa o tej temi pa – večinoma – tišina. Pa hec na stran. Dejstvo je, da je seks tabu. Seks s seboj pa še toliko večji. Sploh, če to počenjajo ženske.

Dobro, priznam, jaz nisem hodila v cerkev. In nisem z materinim mlekom spila prepovedi in groženj, da se mi bo roka posušila, če se bom prijemala »tam« in da me bo ne vem kdo kaznoval z ne vem čim. Sem pa vseeno zrasla sredi katoliške družbe, to je dejstvo. In mimo časa in prostora, v katerem živimo in iz katerega smo izšli, ne moremo. Vedno v nas odseva tudi prostor in čas, v katerem smo zrasli.

Resda so bila v mojem življenju tudi obdobja, ko sem na ljubezen s samo seboj čisto pozabila. Je pa dejstvo, da mislim, da je ta oblika ljubezni do sebe primarna. In da, dragi moški – tudi ženske, čeprav seveda ne morem trditi, da vse, lahko pa rečem, da nekatere – tudi to delamo. Ko mi manjka “tisto nekaj”, čeprav ne vem, točno kaj, ali pa ko lahko natančno določim, kaj mi manjka, poskrbim, da mi ne manjka več. Čisto enostavno. In – če se pošalim – tudi čisto pri roki.

Samozadovoljevanja namreč ne vidim kot nek »dodatek«; kot nekaj, kar delam, ker bi mi nekje drugje pač manjkalo. Sploh ne. To je samo moje. Nekaj, kar je med mano in – mano. In nima zveze z nikomer drugim, samo z menoj.

Konec koncev vsak sam najbolje ve, kdaj, kaj in kako mu paše. In šele, ko ti sam veš, kako in kaj, lahko uživaš tudi z drugim. Ker – če te že on ali ona ne prime prav, mu znaš ti vsaj povedati ali pokazati, kako. In težko je opisati občutke, ko zna človek uživati tudi sam. Sam s seboj. Sploh, če zna uživati tudi pri tem, ko se sam igra; mislim, sam s sabo. Ko nima zavor, strahu, da ga bo sram pred nekom; ko nima nad sabo giljotine prepovedi, greha in kazni.

Ne spomnim se točno, kdaj sem prvič ugotovila, da mi samozadovoljevanje ne povzroča frustracije, ampak samo veselje. Res ne vem. Ker sem – kot vsi otroci – rada odkrivala in sem tudi hitro odkrila svoje telo. Ga sicer potem kar nekaj časa na nek način zanemarjala in puščala ob strani, a … hitro ugotovila, da je telo tista hiša, tista osnova, ki je del nas. In mi del njega. Mislim celo, da človek, ki upošteva in posluša svoje telo, tako ostane … kako bi se izrazila? »Normalen« seveda ni prava beseda. Bolj mislim »normalen« v tem smislu, da se mu ne zmeša v naši realnosti, kjer je vsepovsod polno omejitev, prepovedi, grehov in kazni. Ter čistunov, ki čepijo v vsakem grmu in so polni nasvetov in pridig. Kajti – tako jaz vidim ta svet – le, če si v stiku s samim seboj, če si vse, kar se ti dogaja, priznaš, če se zaradi tega ne grizeš, če znaš sam sebe ne le poslušati, ampak tudi slišati in konec koncev uslišati. Če pri tem seveda nikomur ne škoduješ, ampak delaš le dobro in če se znaš začutiti, šele potem lahko rečeš: »Evo, rada – ali rad – se imam.« Ker se imaš potem pa res in to celega. Ker se sprejmeš. Ker si priznaš. In se imaš rad. Točno takega, kot si. Ne le bel, tudi črn. »Angel sem. In hudič sem.« sem nekoč prebrala v nekem tekstu. To je malce pretirano, a – v osnovi drži. Celota smo in predznak – torej plus ali minus – ni nekaj, kar je dano po naravi, to je nekaj, kar določamo sami. Kaj je prav in kaj ne. A preveč pogosto pozabljamo, da je naša primarna narava pravzaprav živalska. Spolna. Spolna energija nas dela žive, ohranja pri življenju in je vir mnogih radosti.

Zato – najprej – dragi moški! Mogoče je prav, da končno še od kakšne ženske slišite, da to počenjamo tudi ženske. In nas zato ni niti najmanj sram.

Drage ženske, vam pa – niste edine, ki to delate. In – prav nič ne delate narobe. Uporabljajte prste in domišljijo, zato nam jih je nekdo nekoč nekje dal. Tudi zato. Niti najmanj pa zato, da se bomo frustrirale, česa se ne sme in kake packe smo, če smo to počele. To – po mojem – ni nikoli bil in ni namen življenja. Življenje je najbolje in najlepše užiti táko, kot je. Ne belo. Ne črno. Celo.

Objavil vidakividi

Najbolje me opiše beseda srce, najbližje mi je besedna zveza imeti rad. Ljubim živali in naravo. Pa ljudi, ki jih pretapljam v besede. Največ mene najdete v kolumnah mojega bloga "Vida, ki vidi". Da, tudi to sem jaz. A to so le koščki mene in mojega srca. Sem predvsem avtorica; pišem vse, kar kdorkoli potrebuje: besedila za spletne strani, tekste za družbena omrežja, bloge, besedila za brošure, letake, promocijske materiale, pišem intervjuje, članke, reportaže, besedila za oglase ... Potrebujete nekoga, ki vam besedilo le prebere (in mogoče le majčkeno popravi?) Tukaj sem! :D

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: