Featured

Prva svečka Vide, ki vidi

Pred dnevi je moje malo samostojno podjetje “Vida, ki vidi” pihalo prvo svečko.

Dejstvo, da o tem nisem pisala prej, verjetno kaže, da imam polno dela … Ali pa tudi ne, ker je to dejstvo lahko tudi pokazatelj, da sem neorganizirana recimo …

Ali pa ima mogoče dan premalo ur zame? (Od nekdaj …) 🙈

Sem pa ob prvem rojstnem dnevu “Vide, ki vidi” naredila majhno retrospektivo.

Pogledi nazaj so vedno nekako … seksi, se vam ne zdi?

Začetek. Saj veste, kako pravijo – iz tega je nastal celo pregovor.

Da je menda težak prav vsak.

Tudi moj je bil. In je še, saj sem še vedno na začetku.

Čeprav je že veliko bolje in se že bolje znajdem “na trgu”, o katerem se mi prej niti sanjalo ni, saj mi kot novinarki ni bilo potrebno iskati strank.

Iskala sem le zgodbe.

Ampak – to se ni spremenilo.

To delam še vedno.

Zato sem že kmalu po svojem začetku postala tudi del še ene zgodbe, ki sem se ji pridružila. Zgodbe Zavoda Podjetni.

Namreč – če me še zdaj vprašate in tudi, če me boste vprašali čez deset let – kot samostojna podjetnica najbolj pogrešam prav to – da bi bila del neke širše, večje, dobre zgodbe.

Ki pa jih tudi – vsako posamezno – pišem s svojimi stalnimi strankami, ki sem jih začela počasi, počasi pridobivati v tem letu.

Hvaležna sem za prav vsako stranko, naj bo le občasna ali stalna!
Predvsem hvaležna, da mi dovolijo, da skupaj z njimi pišem njihovo, pa tudi našo, skupno zgodbo.

Hvaležna, da se lahko od njih neizmerno veliko učim.

In da sem za to še plačana!
Kaj bi si lahko človek želel še več?! 😎


A “Vida, ki vidi” si. Želi.

Da bi še naprej tako jasno videla zgodbe.

In jih še tako iskreno in osebno pisala.

In da bi našla prav vse napake – tudi take, tipkarske.

Pa seveda, da nikoli, nikoli, nikoli ne bi vrgla svojega peresa v koruzo.

Če me boste videli kdaj – v bližini koruze – mi prosim vzemite pero iz roke, 

me z njim dregnite in spomnite, da … je življenje tako, “čupavo in dlakavo”, a prav

zato zgodba, ki jo je vredno napisati. Do zadnje pike. ❤️

Featured

Bila sem popolna mama …

… potem pa sem dobila svoje otroke.

Povej mi svojo zgodbo, mama.

Ne, ne to, kar si danes delala ali česar še nisi uspela narediti.

Povej, ali je tudi tebe najbolj na svetu strah, da se bo kaj zgodilo tvojim otrokom?
Ne, da boš umrla ti, ampak da bodo poškodovani oni.

Povej mi o svojih bolečinah.

Povej – kdaj je tvoje srce nazadnje videlo luč?

In tvoje telo? Kdaj se je nazadnje res odpočilo?

Deli z mano svoje najgloblje želje, najslajša upanja in najlepše sanje.

Povej mi o sencah, ki padajo po tebi.

Pripoveduj mi o hrepenenju tvojega srca.

Povej mi svojo zgodbo.

Ne bom pela slavospevov mamam; si pa mnoge to zaslužijo. Že samo zato, ker se trudijo, čeprav se rezultati truda pogosto sfižijo. In se mulci vedejo kot opice. A to ne pomeni, da mama ni opravila svojega dela. Je pa res, da ga mogoče ni kdo drug …

Pustimo podrobnosti; nikoli ne iščem krivcev naokrog. A najlažje je reči – otroci so ogledalo svojih staršev. Najlažje. Ker to pač blekneš. In se potem strašno pametno počutiš.

Tudi jaz sem bila sila pametna, kako vzgajati druge otroke, dokler nisem dobila svojih. Bila sem popoln starš! Potem pa je prišel prvi otrok, nato drugi ni še tretji. In danes sem samo mama, ki sem raje tiho, ko se govori o vzgoji. Na to temo so itak najglasnejši tisti, ki nimajo svojih otrok.

Drži, otroci so ogledalo svojih staršev, drži. A hkrati odsevajo še marsikaj. Otroci so tudi ogledalo družbe, v kateri živijo. So ogledalo časa. Ogledalo prostora, v katerem rastejo. In starš, na žalost, na vse to nima odločilnega vpliva. Ja, seveda, lahko se o vsem tem z otrokom pogovarja. Lahko mu je dober zgled. A – otroci niso slepi in nori. Vlečejo pa predvsem zgledi, ki so “kul”. Ne pa zgledi tvojih “starcev”. Tudi mi smo bili taki, priznajmo …

Poleg tega je vsak otrok svet zase. Ki na drugačen način zrcali vse, kar se mu dogaja.

In od tod izhajajo strahovi nas, mam. Ker vemo, kako grd je svet. In se hkrati zavedamo, da imamo na to bore malo vpliva …

Ne, ne bom pisala o tem, kako čudovita bitja smo mame. Ker znamo biti grozne. Res. Ja, čisto resno –  mame smo grozne. Ker smo preobremenjene. Utrujene. Izčrpane. Ker je vedno še nekaj, česar nismo naredile. Ker nad nami vedno visi strah, kaj vse se lahko zgodi. Ker je premalo časa, da bi si ga vzele tudi zase, saj je potrebno danes še oprati, zložiti, počistiti, narediti … Ker je v nas toliko neznank, rešitve pa niso odvisne le od nas. Zato smo tudi grozne. Včasih.

A niti ena mama ne dela narobe, ker bi to želela. Vsaka mama se trudi po svojih najboljših močeh. Vsaka. Za to dam roko v ogenj.

Ker nas poznam. Presenetilo bi vas, koliko krat mama joče. Nekje. Sama. Pod tušem, ko se pelje z avtom, ko čisti kopalno kad … Joče iz čiste nemoči. Ker so neki idioti nekje sprožili vojno. Ker nekje drugje drugi idioti služijo s prodajo droge otrokom. Ali silijo otroke v prostitucijo. Joče iz nemoči in utrujenosti, ker daje vse od sebe, čeprav se to prav nikjer ne vidi. Joče, ker nima denarja, da bi otroku kupila čevlje, čeprav se v službi trudi. Joče. Čeprav ve, da ne bo zaradi joka nič bolje. Le počutila se bo malo lažje; kak dan. Potem pa bo pritisk nazaj.

Mame jočemo same. Ker nočemo, da nas kdo pomiluje. Ker ne potrebujemo tega. Mogoče potrebujemo samo malo več razumevanja.

Čeprav smo mame najmočnejša, najbolj žilava in najbolj vzdržljiva bitja, kar jih poznam. A bi mogoče kdaj rabile samo malo razumevanja. In malo manj pametovanja.

Pa kakšen cvet, čokolada in objem tudi ne bodo odveč. 😉 Da o dnevu brez obveznosti sploh ne govorim …

Zato, vse mame – čestitke! In pogumno naprej!

Featured

Trinajstletnica: “Kam gre ta svet?!”

Kaj reči otrokom v času, ko na več mestih na Zemlji divja vojna in ko njihovi vrstniki delajo samomore?

“Žalostna sem, ker je toliko stara deklica, kot sem jaz, prijateljica moje sošolke, naredila samomor. Žalostna sem, ker je vojna. Žalostna sem, ker ne vem – kam gre ta svet?!” je jokala.

Malo je verjetno jokala zaradi tega, malo zaradi onega, najbolj pa zaradi tega, zaradi česar jočemo prav vsi – ker se nam je nekaj nakopičilo in enostavno mora ven.

Trinajstletnica. Trinajstletnica!! Trinajstletni človek, ki je pravzaprav še otrok, se sprašuje stvari, ki so preveč še za um odraslega.

In takrat sem se tudi jaz vprašala. Kam gre ta Svet, ko se morajo o tem spraševati trinajstletniki?! Kaj smo naredili z njim?!?

Poskušala sem se spomniti sebe, pri trinajstih. Ne, da je bilo to nemogoče. Seveda se spomnim tega časa svojega življenja. Resda ne najraje, priznam. Prav tako sem preveč dramatično dojemala svet. Vse je bilo konec sveta. Smrt mačke. Če je mama nekaj rekla. Če je oče nekaj naredil. Če …

Mlad si, nimaš izkušenj, ne veš, da se svet ne bo podrl, če nekaj ne bo šlo tako, kot si si zamislil ti. Ne veš. Če imaš srečo, ti kdo to pomaga razumeti, če ne, po nekaj časa dojameš sam. Da gre svet naprej – ne glede na vse.

Ampak zagotovo se nismo ukvarjali s smrtjo tako mladih osebkov. Z vojno. Pravzaprav – če natančno pomislim – se je bila prav takrat, ko sem bila jaz stara trinajst, zgodila Černobilska nesreča.

Česa se spomnim od takrat? Da nismo smeli jesti kislice. Kar smo tako radi počeli. Da nismo smeli tekati po dežju, kar smo prav tako vedno najraje počeli. Ampak – vseeno smo se družili in igrali. Še vedno smo bili otroci. Pri trinajstih. Vse nam je bilo brez zveze v šoli – tako kot je otrokom danes – in nismo razumeli sveta odraslih. Kot ga danes otroci ne razumejo. A vseeno smo želeli zrasti in odrasti.

Čeprav ne v tak svet; svet vojn in svet, v katerem delajo samomomore že otroci.

Vem, vem, vas že slišim – teh, ki si jemljejo življenje, ni nihče naučil prenašati težav. Nihče jim ni povedal, da se vse da rešiti. Nihče jim ni pokazal, da se da napore prenesti. In iti naprej. Nihče jim ni povedal, da se ne bo svet podrl.

Ampak, veste, ne bo držalo. Mogoče pa jim je. Mogoče so jim poizkušali povedati, da svet ni tako črn. Ampak otroci niso neumni! A res ni črn? A res ni?? Kako je potem mogoče, da zdaj, ta trenutek na več lokacijah našega lepega planeta divja vojna?!?? Kako je to sploh mogoče?

Tako kar naenkrat nisem več prepričana. In ne vem, ali še drži. Da gre Svet naprej – ne glede na vse. Včasih se mi zdi, da ga bo kar razneslo. Res. Od neumnosti ljudi, ki živijo na njem. Od njihovega pohlepa. Od sovraštva. In – ko pogledam skozi ta očala – se mi zdi celo prav. Da Svet čim prej raznese. Da se vse to konča. In začne znova. Nekje drugje. Nekako drugače.

A potem se zavem, da so praktično vse težave rešljive in minljive. Zavem se, da je to prepričanje najmočneje zakoreninjeno v meni. In zato svoje otroke – in sebe – še vedno tolažim.

“Res je. Svet je lahko grd, in tudi je. Ampak – zato imamo možgane, prav zato, da naredimo drugače! Da ne sledimo čustvu gnusa in sovraštva do drugače mislečih. Da ne poslušamo glasu, da je vojna odgovor in rešitev. Ampak da rečemo – svet je tudi lep, če ga takega delamo! Če smo odgovorni – do vseh bitij, vztrajni z vsemi, dobrosrčni do prav vseh in vsakogar in pa predvsem – prijazni. Prijazni do vsega in vsakogar. Samo prijaznost je ključ. In “ne” za vsakršno nasilje. Nič drugega. In – zato imamo možgane! Da ne poslušamo glasu sovraštva, ampak glas prijaznosti.”

Ne vem, ali gospodov, ki danes vrtijo svet – ne mislim le Putina, mislim tudi vse evropske in ameriške politike, ki so prilili zadnjo kapljico olja čez rob, da je ruski psihopat in sociopat napadel – nihče ni pobožal, ko so kot majhni fantki jokali? Jim ni nihče rekel, da je vredu, če jočejo, ampak ni treba zato razbiti vsega? Jim ni nihče povedal, da si – tako kot si želi živeti recimo njegov maček ali pes – želijo to prav vsa živa bitja? Jim ni nihče pokazal druge plati – da nimajo prav, ko ubijejo nekoga, saj ima ta nekdo nekje mamo in očeta ali otroke, ki ga imajo radi? Se ne zavedajo, da je prav vsako živo bitje nekogaršnji sin, oče, hči ali mama?!? Da nasilje ni nikoli odgovor? Nikoli.

Ne razumem. Ne razumem sveta, ki kaže vojni obraz. Kako naj to potem razumejo otroci??

Ne morejo.

Fant, krt, lisica in konj, avtor Charlie Mackesy

“Glej. Včeraj je mimo in za jutri res ne veš, kaj bo. Ne kaže rožnato, ampak življenje je izjemno nepredvidljivo in se zna iz danes na jutri spremeniti. Tudi na bolje! Zato, ja, ne pozabi na včeraj, ampak – ne živi v strahu pred jutri. Ker – tu je samo danes. Danes je tu. Tvoj maček. Ne joči za tistim, ki je umrl. Seveda ga ne boš nikoli pozabila! A – ta, ki je danes tukaj, te potrebuje. Ne jutri, rabi te danes. Pobožaj ga, nahrani ga, ukvarjaj se z njim. Ker živali živijo v danes in za danes. So malo pametnejše od ljudi, veš. Danes je vse okej. Nam kaj manjka? Nič. Imamo streho. Imamo postelje. Imamo jabolka in solato. Imamo hrane na pretek! Ne joči zaradi jutri. Danes je vse okej. Za nas.”

To sem ji rekla. In – seveda nisem pozabila dodati – da naj ne pozabi. Prijaznosti. Tudi, če ti možgani rečejo drugače, jih imaš prav zato, da si še enkrat ponoviš – prijaznost do vsega in vseh. In ničelna toleranca do nasilja. Je ključ do lepšega jutri.

Fant, krt, lisica in konj, avtor Charlie Mackesy
Featured

Pomladni haikuji

Zunaj vse brsti. Jaz pa ne morem vzcveteti.

Umiram od želje.

Od želje, da si tu.

Spet v meni.

– – – – –

Umiram od želje, da prideš.

Me samo pogledaš.

In v meni se vse zmehča.

– – – – –

Zlomi me; spet.

Naj tvoja senca pade name.

– – – – –

Stojim. Na kolovozu sredi polj.

Razpotje.

Kam? V katero smer naj grem, da pridem … da prideš …

– – – – –

Utrujena.

Od čakanja.

Od hrepenenja.

Od nepotešenosti.

Od same sebe.

Od tebe.

Utrujena. Nimam več moči.

Ne morem naprej.

– – – – –

Potem … potem mi v glavo pade misel …

Kaj pa če … nikoli več?

In ledeni srh spreleti mojo hrbtenico.

– – – – –

Tvoja?

Še kdaj?

Še kdaj eno? Vsaj za trenutek …

Sanjam.

Hrepenim.

Utrujena.

Sama.

– – – – –

Pridi … pridi s pomladnim vetrom v laseh.

Pridi v mojo bližino.

Izgubila se bom v tvojem objemu.

Izginila v tebi.

Kot kaplja v morju.

Kot oblak na nebu.

Kot skrivnost. Kot večnost. V vesolju.

Končno … skupaj.

Featured

Nekega dne …

Kratek zapis tik pred valentinovim.

Nekega dne. Nekega dne bom dojela.

Da se sreča – tisti košček nekega občutja miru, dôma in osrediščenosti, ki sicer traja nekaj sekund, a ga vseeno občutiš in te spremlja še nekaj časa – vedno vrti okrog tega, kako se naučiti živeti – sam s sabo.

Da moja sreča ni bila nikoli v rokah drugega.

Nekega lepega, sončnega dne.

– – – – –

Nekega dne bom si končno priznala.

Da ni pomembno.

S kom spiš. Po kom hrepeniš. S kom se zbujaš.

S kom legaš.

Še manj, komu kupuješ darilo za dan zaljubljencev. Ali koga ljubkovalno kličeš “stari”.

Ni pomembno, za koga oblečeš tisto čipko in oprijete kavbojke. Kdo te čaka tam pri vogalu in s kom se držiš za roke.

Ni pomembno, s kom se pogovarjaš pod večer ali s kom ne govoriš, ker bi ga najraje utopila v žlici vode.

Edina pomembna stvar na tem svetu je, na koga pomisliš.

Ko zjutraj odpreš oči. Kdo je s teboj?

Ne, s kom so te videli drugi.

S kom ti vidiš sebe.

To si bom priznala. Nekega meglenega, hladnega jutra.

– – – – –

Nekega dne. Bom. Bom izpustila.

Kajti – če ne moreš narediti nič, da bi spremenil. Potem pusti; pravijo.

Ne bodi ujetnik. Ujetnik stvari, ki jih ne moreš spremeniti.

Spusti.

Izpustila bom. Bom. Neke jasne, zvezd polne noči.

– – – – –

Nekega dne bom končno spregledala.

Videti. Videti pomeni pozabiti.

Pozabiti ime stvari, ki jo gledamo.

“To see we must forget the name ot the fhing we are looking at.” (Claude Monet)

Nekega dne …

– – – – –

Nekega svežega pomladnega dne bom postala drevo.

Prizemljena.

Povezana z zemljo, iz katere izviram in v kateri rastem.

Odvrgla bom vse stare liste ter obrnila nov list.

In upognila bom svoje veje, še preden se zlomijo.

Užila bom svojo divjo, naravno lepoto.

In bom rasla naprej.

Nekega svežega pomladnega dne.

Featured

Dotikanja

Samo dotaknemo se; včasih. In gremo spet vsak svojo pot.

Fascinirala me je. Osemdeset let stara ženska, legenda ene od zvrsti plesa v Pomurju. Ki je, ko so jo vprašali, kaj je tisto, kar jo še vedno, po več desetletjih plesanja, spet in ponovno vleče plesat, rekla: »Ples je pravzaprav dotik. In tudi pri mojih letih se človek še rad vsaj kdaj pa kdaj koga dotakne.« Fasciniralo me je, kar je povedala; čeprav to vem.

Dotik potrebujemo. Kot zrak, kot vodo. Za preživetje.

Da je dotik, predvsem fizičen, nekaj neprecenljivo vrednega, vemo vsi. Brez tega, da bi nas to učili; to je nekaj primarnega, nagonskega. Mama in otrok se najprej in predvsem dotikata. Ljudje, ki so si blizu, se veliko dotikajo. Ljubimca se dotikata. Masaža, ki je predvsem fizični dotik, je kot zdravilo. Roke so torej čudežne; roke vsakega od nas, ne le tistih, ki pravijo, da imajo ali pa imajo res dodatne sposobnosti v smislu energij in prenosa teh na druge.

Tudi sama sem bila večkrat priča, kako pozitivno deluje dotik. Spomnim se mame, kako je, ko je prišla obiskat očeta, ki je bil že nepokreten, najprej začela masirati njegove noge. Spoznal jo je; spoznal jo je, čeprav dementen in čeprav nas, drugih, ni prepoznaval. Nazadnje mi je o moči dotika pripovedovala prijateljica; zgodbo neke gospe na zaprtem oddelku. Ki je, poleg življenja, zavračala tudi hrano. Obiskal jo je sorodnik in ji ni le govoril, naj jé, ampak je vzel njene roke in se z njo začel pogovarjati preko dotika. Takrat, ko se je je nekdo dobesedno dotaknil, je začela jesti.

Ljudje potrebujemo dotik. Za življenje. Eni bolj, drugi manj. A meni se zdi to nekaj, kar je primarno, brez tega me enostavno ni. Sem namreč izrazit človek dotikanj. Ko gre kdo z roko po mojem hrbtu, po rokah ali nogah … zdi se mi, kot da piše. Piše in riše nevidne črke na mojo kožo. Sebe. Svojo zgodbo. Mogoče mojo ali najino, ni pomembno. Zgodba je zgodba. Dotikam se vsega, česar se le lahko. Včasih vidim koga, ki dela podobno. Z blazinicami svojih prstov bere zgodbe, posejane naokrog. Vedno sem se zaljubljala v roke. V roke, v dlani in prste. Moških in žensk. Pri moškem najprej pogledam oči. Nato takoj roke. Kakšen je dotik teh rok? Bodo kdaj pisale po meni?

Obožujem mačke, ker tudi one obožujejo dotike. Objemam se s svojimi prijateljicami in prijatelji vedno, ko se srečamo. Pri seksu zame ni najpomembnejši del vrhunec, ampak dotik. Dotik mi je več vreden od orgazma. Dobro, tudi tega se ne branim, ampak – dotik. To. Ko nimam nikogar, ki bi ga objela in se ga dotaknila, objemam drevesa. Neverjeten, mogočen, neopisljiv občutek.

Sama sicer hrepenim ne le po fizičnem, ampak tudi po drugem dotikanju. Dotiki dveh duš so nekaj, za kar se splača. Živeti, se truditi, prebijati skozi manj lepše dele življenja. Vedno, ko srečam – ali ponovno srečam – kakšno od duš, ki so blizu moji, kar zacvetim. Dotiki duš … Takrat se zazdi, da je razlaga o ponovnih rojstvih resnična. Od kod sicer ta … domačnost? Ta občutek, da ga ali jo poznaš? Da imata toliko skupnega, da si imata ogromno za povedati, da se poznata že sto let … Za to sem hvaležna.

In za to, da imam še to potrebo; da je nisem potlačila, zatrla. Potrebo po dotikanju. Vmes sem si sicer želela, da bi bilo drugače. Dozdevalo se mi je, da bi bilo lepše, bolje, da se me ne bi vse tako dotaknilo. Svoj čas sem si želela, da bi imela en gumb. En tak poseben gumb, ki bi ga le malo obrnila in bi ne čutila tako močno. Bolečine, žalosti, teže … tudi bolečine drugih. Da bi obrnila gumb in bi se lahko obrnila stran. Da se me ne bi vse tako dotaknilo. A sčasoma sem ugotovila, da je to, da se dotikaš in da se dotakne tebe, pravzaprav en velik blagoslov. Da imam senzorje, antene, kot se pogosto pošalim, ki takoj zaznajo. Začutim in dotakne se me. Marsikaj. Blagoslov, s katerim pa ni lahko živeti, ker pogosto boli. Boli, reže in skeli. In človek si tu in tam zaželi, da bi bil klada.

Vseeno so dotiki nekaj najlepšega. Dotiki duš. Ali teles. Ker to smo mi, to je naša prava narava. Jo je pa težko živeti. Sploh, ko začne na naše življenje sedati prah vsakdanjosti. Seveda je super, če se lahko vedno znova dotikaš vedno novih. Duš. In teles. A vsak dan je to nemogoče. Življenje nas prisili v rutino. In ti ne moreš vsak dan nositi srca na pladnju. Ker potem ne preživiš. Sploh ne v duhu današnjega časa, kjer je največ vreden – kapital. Denar. Kar imaš. Ne, kar si. Sploh, če si tam vsak dan. Zato je imela presneto prav ena od znanih hollywoodskih igralk – mislim, da je to njena izjava, nisem pa prepričana – da ljudje nismo narejeni za to, da bi živeli skupaj. Da bi morali pravzaprav živeti vsak sam zase in se vmes le – obiskovati. Bolj se ne bi mogla strinjati. Ker … ker je prah vsakdanjosti smrtonosen. In je zelo težko nekoga, ki ga gledaš nekaj ur na dan in večino dni na leto – še čutiti. Zares čutiti. Zdi se mi, da nismo tako narejeni. Prepričana sem namreč, da so naši dotiki – najsibo fizični ali dušni – enkratni. Da niso narejeni tako, da bi trajali večno. Niti njihov učinek ni večen. Dotaknemo se, včasih, in gremo spet vsak svojo pot. Ali se čez čas spet srečamo? Gotovo. A če živimo skupaj z nekom, je srečanje z njim – kar je absurdno in ne bi vedela, zakaj, a tako je – težje. Seveda pa ni nemogoče. Kdor se nauči svojo senzibilnost vzdrževati, tudi do najbolj ‘vsakdanjih’ stvari, je na zeleni veji.

Zato je zame toliko bolj dragoceno, da se me (še) vedno dotakne. Svežina jutra. Megla v dolini. Rosna kaplja na listu. Ptica. Mlada muca. Dobra knjiga. Stara poezija. Tista glasba, ki je nisem slišala že celo večnost. Človek. Objem. Telo. Njegovo. In moje. Duša. Nova, stara, katera koli. Ker dotik je … najmočnejši. In najmogočnejši.

Featured

Tri lekcije, ki sem jih končno dojela lani

Saj veste – nikoli ni prepozno. Dokler ni prepozno.

PRVA

Ena najpomembnejših lekcij, ki mi jih je končno uspelo dojeti lani, pri mojih oseminštiridesetih letih je, da – starejši postajaš, bolj se ti j… za “želim si”. Ti je pa vedno bolj pomembno, da se ne zgodi “ne želim si”.

Kar je bilo zame popolnoma novo spoznanje, saj nas nikoli niso učili, da naj gremo v to smer. Vedno smo poslušali le floskule kot so “sledi svojim sanjam” in podobne stvari; nihče pa ni niti pomislil, da je prav to – da ne delaš tistega, česar ne želiš – za ta cilj najpomembneje!

Vrglo pa  me je na rit, ko sem dobila mail o novoletnih obljubah, v katerem je pisalo, da naj ne delamo novoletnih obljub (no, tega niti nikoli nisem, ampak vseeno sem brala naprej), pač pa si naj raje napišemo – česa ne želimo delati!
Tooooo!!! Točno to! Ne želim več imeti opravka z … aja, ne, to je téma za drug zapis. Prihodnjič. 🙃 Gremo naprej z lekcijami leta, ki je nosilo ime 2021.

DRUGA

Druga je misel, ki priplava na plano vsake toliko časa, pa vendar vedno znova pozabim. Prekleto. Vedno znova. A enkrat se me bo prijelo, obljubim. 😉

To je “Stari ključi ne odpirajo novih vrat.” Štekate? Če želiš nekam priti … nekaj dobiti, doseči, reči, spremeniti … ti to ne bo uspelo na način, s katerim si že poskušal, pa ni šlo. Ker – če bi bil to pravi način, bi ti uspelo, pa ti ni. Ne moreš nenehno brcati v vrata in predvidevati, da se bodo pa sedmič odprla, če se že šestkrat niso. Bi bilo fino, da poskusiš drugače. Recimo – potrkati. Ali prijeti za kljuko. Ali se obrniti in iti ven ali notri na druga vrata, ne vem. Nekaj drugega pač.

Ko eno dejanje ni uspešno, ga ne ponavljajmo, saj ti ključi očitno ne odpirajo teh vrat.

Ali – kot je nekoč nekje zapisal meni priljubljeni avtor Mark Manson – “Ne osredotočaj se na stvari, ki jih ne moreš in se fokusiraj na tiste, ki jih lahko.” Poišči vrata, bi rekla jaz, če ne pa – tudi okna so dovolj velika, da pridemo skozi.

TRETJA

“Mislim, da bi vsi morali postati bogati in slavni in delati vse, o čemer so od nekdaj sanjali, samo zato, da bi videli, da to ni odgovor.” Je rekel Jim Carrey.

Zadetek!

Vem, vem … denar je potreben. Se ne da živeti brez, vsaj dostojno ne. Se pa da preživeti in živeti z malo. (Seveda bi zdaj lahko razpravljali, na kak način in koliko je to “malo”, a to ni bistvo, ki ga želim izpostaviti.)

Bistvo je, da – milijoni na računu ne prinašajo ničesar drugega kot – milijone.

Tisto, kar je res vredno – dober občutek o sebi, občutenje topline, mir v sebi – ne pride z milijoni. Niti milijoni tega ne morejo kupiti. Toplina in mir ter dobri občutki – čemur pogosto rečemo tudi sreča, ljubezen in mogoče še kaj – ležijo v nekem drugem svetu. Ne v ekonomiji.

Živijo na prostranih travnikih in poljih, preko katerih greš zvečer s psom, v toplo puhtečih gozdovih, kamor gremo po gobe ali kostanje ali pa samo po zrak. Živijo v pogledu na mačko, zvito v mirnem spanju. In na psa, ki v svoji veliki življenjski radosti dirja po sadovnjaku. V letu ptice. V nasmehu. V dihu in pogledu. Tukaj. V drobnih stvareh. Ki pa so vse prej kot majhne.

Lekcija, ki jo najhitreje in največkrat pozabim. Zaradi vsakodnevnega pehanja za tistim, brez česar se ne da živeti – denarjem – pozabljam na bistveno, brez česar se pa res ne da živeti. Nase. Sebe puščam odzadaj.

In to je moja naloga. Domača. Osnovna in srednja ter zadnja. Za letos.

Vsak dan najdem vsaj eno stvar, ob kateri mi bo zapelo srce. Meni, ne drugim.

Neham tolči z glavo v vrata in grem pač skozi druga, če skozi ta ne gre.

In ne delam stvari, ki jih ne maram. (Čiščenje je izzvzeto iz tega 😆 ker je čiščenje kot denar – brez čiščenja se ne da živeti 😝).

Tako.

Videti je, da bom spet začela fotografirati. To je nekaj, kar izjemno rada delam, pa si za to zadnje čase ne vzamem časa … Da bom nadaljevala z jogo. Ker si s tem pokažem, kako pomembno je zame moje telo in moja duša. Z mačkami in psom se družim veliko, to me izjemno osrečuje. Z ljudmi vedno manj – kar me tudi izjemno osrečuje (šala, mala 😁). Otrokom bom poskušala biti še kaj drugega, ne samo učiteljica, saj sem vse drugega prej kot to … Več bom brala. Več bom pisala. Bolj bom jaz. Bom pa pika.

In vsak dan si bom povedala še nekaj.

Ne odlagaj na kasneje. Kasneje bo dan že mimo. Kasneje bo mimo eno leto. Kasneje je žar mimo. Kasneje se vse ohladi. Ne odlagaj. Ker imaš samo zdaj.

Featured

Polomljeni angelček

Šivi, brazgotine in rane so neprecenljivi. Ker nas spomnijo.

Naš angelček. Obesek za jelko, ki mi ga je podarila draga mi prijateljica Duša.

Mnoga leta – ko je bila jelka še jelčica, nama je služil kot “špic” na vrhu jelke.

Vse, dokler sva bila sama, je angel kraljeval na vršiču in opazoval predpraznični svet.

Dokler … dokler niso prišli otroci.

Prvi. Nato drugi, potem še tretji. Male, še nespretne ročice, so ga nekega lepega decembrskega večera med okraševanjem izpustile. In angel se je polomil.

Gledala sem njegove koščke v mojih rokah, ko sem ga pobrala, da ne bi kdo poškodoval še sebe.
Gledala sem te koščke keramike in moja pamet je rekla: “Saj je le keramika. Saj je le predmet.”

Jaz pa sem poiskala vroče lepilo in sem ga zlepila.

Samo keramika? Samo keramika?! Niti slučajno! Je reklo moje srce.

Kajti – v tem angelu so skriti spomini.

V njem so shranjene vse zgodbe o lepih decembrskih dnevih pričakovanja …

Svetleči spomini na najino življenje.

Spomini na vzhičene trenutke, ko sva prav na neki božič izvedela, da bova dobila prvega otroka …

Pa spomini na vse manj svetle in malo težje decembre …
Zato sem ga zalepila.

In še danes – otroci so me že skoraj prerasli – se mi smehlja z jelke. Binglja med ostalimi okraski … polomljen, a vendar cel. In vreden. Veliko vreden.

Spominja me. In opominja.

Da smo celi.

Tudi, če smo malo nalomljeni, polomljeni, zalepljeni ali pokrpani. Tudi, če smo ranjeni, zašiti ali celi … 

Da smo, tudi če smo v koščkih, pravzaprav še vedno – celi.

Vse naše rane in brazgotine so tam, da nas spomnijo.

Na vsakdanje boje. Na življenjske, velike bitke. Ali na majhne, dobljene ali izgubljene vojne. Na neizbežne ali na rane po naključju.

Šivi, brazgotine in rane so neprecenljivi.

Ker nas spomnijo. Da se dá vse, kar se hoče.

Ker so opomin. Da je bolečina del zmage, ne le del poraza.

In da poraz, dokler smo živi, pravzaprav ne obstaja.

So opomin, da se vztrajnost izplača.

In da nič, ampak res nič, nikoli ni zaman.

Da ni konec sveta, če boli. Ker bo mimo … Tudi to bo mimo.

Ter da je ljubezen najmočnejša sila, ki vedno zmaga.
Vedno.

Featured

Široko odprte oči

Lahko res vidiš le s srcem?

Moje oči so bile vedno odprte.

Široko.

Zanima me vse, kar je povezano z najglobljim.

Z bivanjem.
Z vprašanji “zakaj” in “kako”.

Pa vendar ne vidim. Ne vidim vedno dobro in jasno.

Kaj me ovira?

– – – – –

Stala sva, vsaksebi, sredi ulice.

In med nama vesolje,

Hladno, veliko, neskončno.

Želela sem le zbežati.

A moje noge so bile beton.

Skozi možgane mi je kričalo: “Objemi me! Le objemi me.”
Vse bi ti bila odpustila, takrat.

Danes?

Prepozno.

– – – –

Pogrešila sem. Da sem verjela.

Zgrešila sem bistvo. Ker nisem videla.

Celotna slika je bila nejasna in meglena.

Samo otok v meni je še upal.

Na naju.

  • – – – – –

“Brez ljubezni ni mogoče živeti;

Brez bolečine ni mogoče ljubiti,”

je nekoč nekje napisal nekdo.

Drži.

A vendar … boli.

Ker – moja ljubezen je kot sonce.

A tvoja je luna. Vedno tanjša …

– – – – –

In zdaj vidim.

Zdaj končno vidim.

Moje srce je sprevidelo.

Rad me imaš.

Še vedno.

In ne zmoreš drugače.

Ker ne moreš drugače.

– – – – –

Sprevidela sem, kaj je bila ovira.
Srce.

Bilo je premlado. Predivje. In preveč srčno.

Bilo je preglasno, pa ni videlo.

Umiri se, drago srce. Čas je za mir.

Za pravo ljubezen. Do sebe.

Featured

“Kako pa kaj tvoj seks?” “Trenutno ga ni doma.”

Balada o tem, kako je za nekaj časa ugasnil moj plamen in si je poželenje privoščilo izlet.

Brez velike drame sem nekaj časa nazaj ugotovila zame kar presenetljivo dejstvo, da sem že nekaj debelih dni “na suhem”; še bolj pa me je presenetilo, da mi ob tem sploh nič ne manjka. Skratka, neizpodbitno dejstvo je bilo, da je moje poželenje odšlo v k….

Oziroma – se opravičujem, bom poskušala biti nanančnejša – prej je bil središče mojega poželenja vedno kak “k…”, zdaj pa ga kar naenkrat nisem več našla.

Ne k…! 😂 Poželenja vendar!

Kaj naj rečem … čudno se mi je že zdelo tole dejstvo, a se s tem nisem pretirano obremenjevala. Živela sem pač s tem, da me ne zjutraj ne zvečer ni preplavljala želja po niti eni od posteljnih aktivnosti. Na samo po seksu, niti po kakšnem stiskanju, masiranju ali božanju se mi ni kolcalo. Totalno čudno … vsaj zame. Malo je manjkalo, da si nisem zašpilala tiste Wernerjeve, ki sta jo Zrnec ter Bizovičar priredila in v kateri pojeta o ugaslem plamenu poželenja.

Mi je pa kljub temu odleglo, ko je to temo, ki je pogosto tabu, načel tudi prijatelj. Iz očitno popolnoma istega razloga – tudi njegovo poželjenje je odšlo na izlet. Spakiralo kufre in – adijo! 

“Vida, ti si ne boš narobe razlagala, pa o tem te ni sram govoriti,” je začel: “Kako je pa kaj tvoje spolno življenje?”

Rekla sem samo: (ja, uganili ste) “Eh, v k…” Nato sva se malo smejala, kajti absurdnosti življenja so vedno največjega smeha vredne.

“Nimam pojma, kje je trenutno moj libido,” sem s svojo zgodbo pritrdila njegovi: “A na mojem naslovu ga trenutno ni.” 

Tudi moj partner je – kar je skoraj neverjetno – opazil razliko. Napol v hecu, a kar precej zares, mi je v enem od pogovorov navrgel: “Saj hodiš v posteljo samo še spat.” Jaz sem namreč ponavadi (bila) tista, ki išče bližino, ki začenja z dotiki in ki daje pobude. Zdaj pa – nič od nič. Takrat mi je postalo jasno, da je zadeva res očitna, ker, če pa nekaj vidi izbranec mojega srca, potem je ta stvar ali res velika ali pa mu skorajda pade na glavo.

S prijateljem sva se v zabavnem pogovoru o odhodu poželenja in libida na dopust stirnjala, da bo potrebno pač – počakati. Kaj češ drugega? Se siliti?! Seveda ne. Ležati vznak in misliti na Slovenijo? Eh … Sama sem sicer že razmišljala, da bi poiskala kakšne zunanje pomočnike.

Ne, ne mislim sveže krvi! (Packe in packi tisti, ki ste to pomislili! 😆) Mislim kak čudežen zvarek, ki ti, ko ga zaužiješ, nudi skoraj vekovečne užitke, dokler ne ostaneš popolnoma brez diha.

Bolj iz heca kot zares sem v google vtipkala “kako ojačati” in predlagal mi je “wi fi”, kar se mi sploh ni zdelo smešno. Kajti, če kaj, potem imamo v hiši res dober wi fi. Na “kako ojačati poželenje” pa je, kot sem predvidevala, priletelo polno nekih kvazi člankov, ki so v bistvu prodajali vse sorte kapsul, napitkov in praškov, ki so meni in prijatelju podobnim lahko v pomoč.

Seveda te spletne strani številke moje kreditne kartice niso videle, sploh, ker se je nekega večera popolnoma potihoma, a čisto zares, moje poželenje vrnilo. Sploh ni potrkalo, kar znašlo se je z mano tam, pod tušem in moram priznati, da že dolgo koga nisem bila tako vesela. Sicer ne bi mogla istega trditi za mojega gospoda, kajti, ko sem ga poizkušala zbuditi, je rekel samo: “Kaj si ti smešna? Zdaj? Jaz že spim.” Obrnil se je na drugo stran in zamrmral le še: “Zjutraj …” Jaz pa sem se – hočeš, nočeš, moraš – s svojim prijateljem libidom vrnila pod tuš in … priznam, fino sva se imela.

Ob tem me je začelo spet srbeti vprašanje, ki je pogosto na mojem dnevnem redu.

Zakaj pri hudiču se dogaja, da za nekaj, ko to dosežeš ali dobiš, izgubiš zanimanje?! Sicer je bilo to dejstvo že od nekdaj večen vir mojih živciranj; da, ko nekaj končno dosežeš, kar naenkrat zate izgubi pomen.

Ali pa ga ne izgubi popolnoma, pač pa toliko, da se ti včasih zdi “eh … brez veze”. To me res jezi. Še zmeraj in zmerom znova. Pa ne vem zakaj, saj mi je jasno, da je to enostavno občečloveško dejstvo. Prisotno med ljudmi od dojenčkov do starcev. Pri mojih, vaših, vseh otrocih. Pri vas, nas, njih. Otroci so se pripravljeni dati iz kože za kako igračo. Želje jim ne izpolniš takoj, recimo da čakajo tudi več let, a – ko jo dobijo, igrača po dveh, treh dneh leži v kotu, pozabljena. Res je, drži – dlje, kot traja želja, malo dlje mogoče ostane interes po tem, ko se jim želja uresniči. Če pa jim željo izpolniš takoj, je igrača pozabljena že v dveh urah. Največ.

Podobno je pri odraslih, z mogoče resda malo daljšo časovno črto, kako dolgo potem interes ostaja. A sčasoma zbledi… kar je logično. Le kdo se namreč ne prenajé vsak dan iste župe? In kdo bi si sploh še želel nekaj, kar že ima?!

V življenju se sicer v neskončnost ponavljajo vedno iste zgodbe – dokler smo zdravi, zdravja ne cenimo in ne delamo veliko, da bi ga ohranili. Večinoma; vsa čast izjemam. Dokler imamo hrano, streho nad glavo, zaposlitev, se nam to zdi “normalno”. Dokler imamo nekoga v postelji, ga jemljemo kot nekaj samoumevnega.

Kake generalne napake! Ki so vse posledica napačnega gledanja. Namreč, da nekaj – imamo.

Sama sicer poiskušam ne pasti v to past posedovanja. Ker na noben odnos s kakim človekom ne gledam, da ga pa zdaj “imam”. Konec koncev se to lahko v nekaj urah spremeni, a ne?

Prav tako živali; na njih ne gledam kot na svojo last. So samosvoje in so pri meni ali z menoj le za nekaj časa. Tudi na otroke poiskušam gledati na ta način, pa na svoje telo, ki ga “imam” le sposojenega. Pa na prijatelje, sodelavce; konec koncev tudi življenje ni naša last. Tu smo le začasno. In če nam uspe pogledati skozi ta očala, potem … potem mogoče ostane kaj več veselja, radosti in radovednosti do zadev, ki se sicer zdijo samoumevne. Pa to niso; daleč od tega. 

Ali, kot poje legenda, Zvonko Bogdan: “Ko te ima, taj te nema …” Torej, “Kdor te ima, ta te nima”. Kar prekleto drži, nič ni bolj resničnega od tega. Res je, da sicer naprej prepeva tudi: “Ko te nema, taj te sanja; ko te sanja, taj te ljubi, a ti o tom pojma nemaš.” (Kdor te nima, ta te sanja; kdor te sanja, ta te ljubi, ti pa o tem nimaš pojma.) Kar pa je skoraj že druga zgodba, čeprav ni; pravzaprav je le variacija na temo, ki potrjuje mojo pripoved. Zgodbo o izgubi želje, ki jo, če smo dovolj spretni, lahko tudi obrnemo. V svoj prid, seveda. 😉

Featured

Beg

Hrana. Alkohol. Odnosi. Vse trpamo nase in vase. Samo, da ne bi srečali – sebe.

Bil je eden od ljudi, ki so me najbolj zaznamovali, mene in moje življenje. Moj oče.

Človek, ki sem ga kot otrok oboževala. Najverjetneje edini na tem svetu, do katerega sem gojila tako močno ljubezen. Bil je najpomembnejša moška figura mojega življenja. Človek z najboljšim in največjim srcem, kar sem jih kdaj srečala in spoznala. Naučil me je ljubiti naravo in živali. Razumel jih je in oni njega; govoril je njihov jezik. Imel je najtoplejše dlani tega sveta, najbolj modre oči in najmehkejše srce. Ta svet je bil pretrd zanj, zato je – pil. Moj oče je bil alkoholik.

To sredi Slovenskih goric – ali pa, če smo čisto iskreni recimo kar v Sloveniji – sicer ni nič posebnega. Daleč od tega. Če ne piješ alkohola, si nenavaden. Skoraj, kot če ne ješ mesa. Mislim, da Slovenci celo lažje odpuščajo vegetarijancem kot pa ljudem, ki ne pijejo alkohola.

Naš narod sicer ni nobena posebna ali velika izjema; v naši, zahodni kulturi se pije ob absolutno vseh priložnostih. Rojstvo; in vse njegove obletnice v življenju polnoletnega človeka. Vikend. Tak piknik, ona zabava, kar tako. Poroka, seveda. Rojstvo prvega, drugega otroka. Smrt. Alkohol je ‘must have’. Torej ‘moraš imeti’.

Okej, različne količine, a – biti mora na mizi. Sama sem – kljub temu, da sem kot otrok alkoholika v svojih otroških letih zaradi tega kar trpela – sicer do alkohola razvila nek recimo temu kar zdrav odnos in mislim, da je, kot vedno, tudi pri tem pomembno vprašanje mere. Prave mere. In pa namena – ali piješ na žalost, na veselje? Zaradi dolgčasa? Tudi to, zakaj piješ, namreč ni nepomembno.

Me pa skrbi, kam bi pa mi – kot tako imenovana “mokra družba”, ki zaradi tega plačuje kar visoke davke zaradi zdravja ljudi, da o številu neprijetnih dogodkov zaradi alkohola v prometu sploh ne govorimo – sploh radi prišli? Kajti v šoli o tem otrok absolutno ne učijo – ničesar. V osnovni šoli, ko se začnejo pogovarjati o zdravem življenju, o alkoholu ne povedo niti črke ‘a’. Kaj kmalu – tam nekje v tretjem, četrtem, potem spet v petem razredu osnovne šole, se namreč učijo o “zdravem načinu življenja”. In otroke učijo, da se morajo veliko gibati, skrbeti za higieno in to in ono ter – izogibati sladkim pijačam, cigaretam in drogam. Ne pojasnijo jim sicer, kaj pomeni beseda droga, neke vrste napredek pa je, da se učijo, da so sladke pijače nezdrave. A o tem, kar otroci skoraj vsake slovenske družine gledajo doma v najožji družini, ali pa vsaj v razširjeni – ničesar.

Torej, tudi moj oče je prekomerno pil. Tako je zrasel, s tem je rasel. Tudi njegova mama je namreč bila alkoholik. In alkohol je bil tu zato, da si lažje delal, da si lažje vstal, da si lažje pretrpel to ali ono, da si lažje zaspal – skratka – vedno. Stalnica. Moja mama – o kateri sicer, ker je klasičen karakter učiteljice, kar je delala tudi poklicno in kar je vedno najbolj zaznamovalo vse njene odnose, tudi najinega, nimam vedno dobrih besed – je v primeru očeta ravnala zelo pogumno. Prepoznala je problem. Poiskala je pomoč. In pripravila ga je do tega, da je pristal v program odvajanja; šel se je zdravit. Tega časa – bila sem nekje tretji, mogoče četrti razred osnovne šole – se spominjam kot enega najsrečnejših časov moje izvorne družine. Oče je bil na zdravljenju na Pohorju. V manjši zgradbi, više nad tisto ogromno graščino, Pohorskim dvorom. In z mamo sva hodili k njemu na obiske. Z avtobusom. Kot včeraj se spomnim njunega objema, ko sva prišli na prvi obisk; zima je bila, tik pred novim letom. Objela sta se, mislim, da je bil to tudi prvi njun objem, ki sem ga jaz sploh videla. Prej je bilo v hiši kar nekaj časa kreganje, treskanje z vrati in tihi tedni. Kar je bilo vedno pogostejše. Potem pa … bila sem presrečna.

Oče je bil … drugačen. Bil je – tu. Bil je z mano. Gledal me je, hočem reči – videl me je. Ne, kot prej. Prej sem bila zanj pogosto nevidna. Ni me bilo. Ni me opazil. Pogosto je pozabil name. Zdaj pa so bile njegove modre oči nekako spet … bolj modre. Svetlejše. Na Pohorju smo hodili v gozd, tam so imeli urejeno gozdno pot. Zima je bila, sneg; čista pravljica.

Nekaj let. Potem je naredil recidiv. Spet je začel piti. Staro okolje, v katerega se vrne človek … isti ljudje, isti problemi. Kdo je ugotovil? Jaz seveda. Ne mama. Jaz. Kako ne bi? Spet je bil drugačen. Kot otrok sem namreč – še prej, preden je šel na zdravljenje – razvila izjemno sposobnost. Znala sem samo z opazovanjem (!) približno, a precej natančno, oceniti, koliko je spil. Potrebovala sem le nekaj minut, pogosto samo par sekund. Način, na katerega je stopil skozi vrata v dnevno sobo; obesil plašč ali jakno … način, na katerega je pozdravil. Takoj sem vedela. Danes je spet pil; veliko. Ali pa – danes pa malo manj. Sploh, ko sem ga pogledala v obraz. Alkohol naredi nekaj posebnega našemu obrazu. Mišice popustijo. Človek ima drugačen izraz, popolnoma drugačen. In če sem ga takoj videla v obraz, sem vedela še natančneje; po mojem, da bi znala pravilno povedati število kozarcev, ki jih je popil. Sploh, če sem ga imela možnost pogledati v oči. Modra barva njegovih oči … alkohol jo je spremenil. Bile so … zamegljene.

Tako sem jaz ugotovila, da spet pije. In trpela. Kako sem trpela … takrat sem si želela, da bi umrla. Jaz. Ali on. Lažje bi mi bilo. Nekega dne sem zbrala pogum in povedala mami. Nekaj časa je potrebovala, da je sama sebi priznala, da imam prav. Moje trpljenje je bilo neizmerno. Na srečo sem bila takrat že najstnica. In sem bila veliko manj doma. A, ko sem bila, je bil to pekel. Sploh, ker sem očeta zavračala. In zato trpela še bolj. Ker sem sovražila človeka, ki sem ga hkrati ljubila najbolj na svetu. A kljub vsemu, nikoli mu pravzaprav nisem zamerila.

Ker danes vem. Da je bil enostavno predober. Ta svet je bil prekrut in pretrd zanj. Bežal je, bežal je pred nečim. Ne vem, pred čim. V bistvu mi ni nikoli povedal. A bežal je v vsaj začasno pozabo, v vsaj začasno moč. Bežal, a nikoli pobegnil.

Jaz pa sem in ostajam otrok alkoholika. Otrok odvisnika. Tudi sama sem, zdaj vidim, vse življenje od nečesa odvisna. Ena mojih prvih odvisnosti je bila televizija. Iz te sem potegnila celo nekaj dobrega – odlično sem se naučila angleškega jezika. Nikoli se namreč nisem angleško učila v šoli, a jo ne le razumem in govorim, tudi pišem in berem. Potem sem bila odvisna od hrane. Bila mi je … tolažba. Obramba. Kilogrami, ki sem jih imela preveč, so bili kot balon okrog mene. Varnost. Kar se tiče mene in alkohola pa sem ga in ga še vedno pijem; občasno tudi v prevelikih količinah, a me moje telo zelo hitro opomni, da ne more več. A moj karakter odvisnice, kakor se kar pogosto imenujem, nima miru. Tako je ena mojih še vedno aktualnih odvisnosti – odvisnost od odnosov. Če nisem v odnosu, kot da me ni. Kot da ne obstajam.

Zdaj vem, da bežim. Kam? Zakaj? Pred kom? Bežim. Pred sabo. Da mi ne bi bilo treba. Pogledati vase, se srečati, se zares spoznati. Soočiti s seboj. Z drobno deklico tam notri, ki si želi le eno. Da bi jo nekdo imel rad. Da bi jo sprejel tako, kot je. Da bi ji rekel, da je dobra, pridna, lepa. Da bi jo objel, stisnil in pobožal. Da bi končno občutila. Da je vredna.

Featured

Svet v polmraku

Jaz pa ne morem naprej.

Zdi se mi, da vem, kako je videti.

Pekel.

– – – – –

Ti si tiho.

In jaz razmišljam, zakaj.

Tisoče slik mi pada na misel. Vse so temne … meglene … črne. Nobenega sonca.

To je pekel.

V moji glavi.

– – – – –

Se kdaj vprašaš, zakaj ni šlo?

Jaz se.

Vsaj tisočkrat dnevno.

A se trudim, da ne bi. Vsak trenutek se trudim. Tudi zdaj, ta trenutek.

Trudim se in trudim.

In bolj kot razmišljam, kako naj neham, bolj mislim nate.

– – – – –

Poizkušam se vrniti k stvarem, ki jih imam rada.

Kjer uživam.

Kjer najdem mir.

A počutim se, kot da se mi udirajo tla …

Vedno, ko hočem iti naprej, se pogreznem.

Kot v živi pesek …

Ne premaknem se s točke, noge so težke … kot v betonu.

Ne morem naprej.

– – – – – –

Strah me je.

Da si bom celo življenje želela.

Da bi bil ti del mene.

– – – —

Zdaj vem, kaj je pekel.

Zdaj točno vem …

Featured

Biti dober človek

Ampak – le zakaj?! Če pa so “bad guys” velikokrat večji frajerji.

Izguba službe.

Je tisto, kar je – poleg dvanajstglavega zelenega kovid-zmaja, ki kar noče in noče prenehati kazati svoje moči in je nedvomno najbolj vplivalo na življenja prav vseh ljudi v zadnjih letih – a izguba službe je nekaj, kar je najbolj zaznamovalo moji zadnji dve leti.

A tokrat ne bom govorila o tem, kako se trudim dejstvo, ki ima po navadi negativen prizvok, jemati pozitivno, ampak bom o nekem drugem očitnem dejstvu, ki me je – še bolj kot prej, ko me je prav tako že motilo – začelo bosti v oči.

Ko nehaš delati nekaj, kar si počel zadnji dve desetletji in še nekaj več, in ko se seveda s tem dejstvom sprijazniš in pomiriš, opaziš marsikaj. Kar ti ni dalo miru že prej, zdaj pa mogoče še bolj ne.

Opaziš, kako se ljudje recimo sploh ne zmenimo za nekaj, kar je – tako sem prepričana – vgrajeno v nas.

Kar je naš življenjski smisel pravzaprav, to je – biti dober človek. Tako je. Ne dobro jesti in dobro piti ter se fino imeti, pomislite. 😆

Ampak biti dober človek.

Seveda sledi filozofsko vprašanje – kaj dober človek sploh je.

“Dober” je zame:

  • nekdo, ki se trudi, da bi ne prizadeval drugih,
  • ali da bi jim vsaj ne škodil, če jim že pomagati ne more. 
  • Da bi delal dobro – a ne le za svojo rit. Za skupno dobro večine ljudi.
  • Da bi delal tudi v dobro tistih, ki jim ljudje ne priznavamo besede; to je v dobro Zemlje, živali in rastlin, kajti – vsi smo na isti barki. In, če se bo potopil eden, bomo šli tudi mi navzdol z njim.
  • Kar bi lahko bil eden od razlogov, zakaj. Biti dober človek. Lahko bi bil tudi to; mislim sicer, da to ni najmočnejši argument, zakaj biti dober, ampak – okej. V bistvu je tak, da bi skoraj moral prepričati večino ljudi … a – jih ne.

Izredno zanimivo – v katastrofičnem smislu – se mi zdi, ko opazujem in spoznavam nove in nove stvari na moji življenjski – ali pa recimo temu – službeni poti. Učim se namreč, zdaj, v zadnjih letih mogoče prav zdaj najbolj intenzivno, popolnoma nekih novih stvari. Spoznavam recimo družbene medije tudi po profesionalni plati, delo v njih, njihove potenciale. Zato se udeležujem številnih … kako bi temu rekla … delavnic, izobraževanj in svetovanj. Na katerih učijo, kam, kako in zakaj se v teh, družbenih medijih, obrniti, da ti bo dano od tega živeti. Kako pisati za tovrstne medije, kaj izpostavljati; učijo, kako se vedejo ljudje v družbenih medijih in kak je njihov način branja … Kako osnovati svoje malo podjetje, kako se znajti v novem svetu, kako – kar je za življenje potrebno – zaslužiti denar in še tisoče vsebinsko temu podobnih stvari.

Zato poslušam: kako narediti tako in drugačno objavo, kako stvari rešiti v tehničnem smislu, kako, kdaj ter kaj objavljati, da boš čim večkrat kliknjen; kako in kaj ponujati, da boš najbolj iskan, kako ustvariti tako stran, pa onako stran, pa to objavo, pa drugo, pa … skratka – milijon tako imenovanih tutorialov, torej seminarjev, ki me učijo – vsega.

In pozabljajo na vse drugo, na bolj bistveno.

Tu in tam kateri od tistih, ki učijo druge, omeni, da je pomembna vsebina. Kajti – to zdaj že vemo – živimo v svetu, v katerem je pomembna obika. Prvi vtis. Prvi pogled, slika, fotografija, ki jo – kot so mi povedali – ljudje šestdesettisočkrat hitreje predelamo, kot recimo besedo. Kar je seveda pomembno za to, ali te bo nekdo kliknil in na koncu “kupil”, ali ne. Pomembneje, kot pa to, kar boš ti napisal.

A, kot pravim, pojavi se, tu in tam, stavek, da je vsemu skupaj potrebno dati vsebino. Da je vsebina pravzaprav prva, kajne, kajti zaradi vsebine in nekega namena s to vsebino vse skupaj počnemo.

A ne vem, če sem dvakrat od vsega skupaj, kar sem do zdaj poslušala in konzumirala, slišala bistveno. Da je najprej, če hočeš pravzaprav biti ali delati karkoli, potrebno biti – dober človek.

Česar nas, roko na srce, niso učili ne v osnovni, ne srednji šoli; česar nam, hordi bodočih novinarjev v “predavalnici” bežigrajskega kina v Ljubljani, ni niti enkrat omenil nihče. Pa sem hodila na vsa predavanja in vaje! 😉

In to je tudi to, kar sem v vseh letih svojega službenega delovanja pravzaprav najbolj pogrešala. Dobre ljudi. Da je nekdo, ki dela kot novinar, v osnovi dober človek. To obstaja, seveda. A … preredko. Da je nekdo, ki dela kot direktor, učitelj, samostojni podjetnik ( … vstavite po želji … ) dober človek. Ste kdaj slišali, da so ekonomiste učili, da naj bodo – in kako naj bodo – dobri ljudje. Ne. Policiste? Učitelje? Kmete? Kogarkoli??

Ne. To je nekaj, kar je prepuščeno nam; vsakemu posamezniku. Našim staršem; ko odrastemo, pa nam. In potem spet nam kot staršem.

Na nas je, da se sami razvijamo in rastemo v dobre, boljše ljudi. In da v take poizkušamo vzgojiti tudi svoje otroke.

“Ampak, čakaj malo, Vida, ustavi se. Zakaj?”

Seveda. Ključno vprašanje – zakaj. Zakaj biti dober človek?

Če pa tistim, ki niso dobri prav tako gre? Tistim, ki ne vidijo dlje od svojega nosu. Ki pozabljajo na vse okoli sebe, razen nase in mogoče še svojo družino. Prav tako jim uspeva. (Mogoče še bolj?! Kdo bi vedel?) Kajti – tudi to opažam vedno bolj, da tisti, ki so unikat, so uspešni, ampak – tisti, ki te unikate posnemajo, so – vidnejši. Videti so uspešnejši. Videti so prodornejši. Videti so – boljši.

Saj ne govorim o tem, da so res. Uspešnejši in prodornejši. Dejstvo je, da so videti taki. In – to danes šteje! Da si videti tak ali tak; ne pa, ali tudi dejansko si. In ti, neoriginali, so videti prodornejši, saj – ker posnemajo – imajo čas za vse drugo, kar je potrebno početi, ker ne posvečajo toliko časa in energije vsebini. 

Dejstvo sicer je, da jaz ne “kupim” človeka – ali karkoli od njega – če ne začutim, da je dober. A dejstvo je, da jaz nisem relevantna za ta svet. Masa ljudi. To je relevantno. Da te kupi čim večja masa ljudi. In to mi gre, povem vam, že počasi na živce. Pošteno.

Vsi bi radi bili to in ono; infuencerji, pa vodje pa učitelji ali coachi – a – pokažite mi koga, ki bi rad bil dober človek, prosim.

Saj ne, da ne bi tudi tem, ki jim ni cilj biti dober ali ki jim je cilj le posnemati, privoščila lepega življenja, seveda jim ga privoščlim. Konec koncev so mi bili v filmih vedno najbolj všeč “bad guys”. 😉 Ne gre za to, da jim ne bi privoščila, daleč od tega. Tudi taki morajo živeti, si mislim, saj ne znajo drugega, kot posnemati.

Dejstvo, ki je zaskrbljujoče, je le, da se v masi ponaredkov vsi ostali izgubijo. In potem je vse samo – “fake”. Nepravo. Nebistveno. Lažno. Brez srca. In v takem svetu se ne najdem. Se pa posnemalci odlično znajdejo, mimogrede, saj so izredno učljivi. In tudi z besedo “srce” strašno radi operirajo, pa “srčno to pa srčno ono” … a pozabljajo (tega pa mogoče ne vedo?), da se pa energije ne da posnemati. Energijo srca se občuti, ali pa ne.


Energijo dobrih ljudi. Ki delajo, kar koli že delajo, ne le zato, da bodo napolnili svoje žepe. Ne le zato, da bodo prehranili svojo rit, za vse ostale riti pa jim je vseeno. Delajo tudi tako, da je zaradi njihovega delovanja prizadete čim manj narave, zemlje, živali, ne le ljudi. Ker – ne pristajajo na egocentrični svet, kjer je človek na vrhu piramide. Pristajajo na ekocentrični svet, kjer smo ljudje del, enakopravni del sistema; ne na vrhu piramide, ampak spodaj, pomešani z vsemi ostalimi. Taki ljudje se nimajo za več kot karkoli drugo na tej Zemlji. Taki ljudje so vredni besede človek. In se – konec koncev – zavedajo, da s tem, ko delajo dobro vsem, delajo dobro najprej sebi, ter si to tudi priznajo. Da torej odzadaj ni neki “višji”, “pomembnejši”, “boljši” razlog. Le – jaz. Ljudi, ki so iskreni. To.

In tega si želim. Dobrih, iskrenih ljudi. Pa da tudi jaz postanem dober človek; vsak dan se da narediti kaj v tej smeri, prav vsak dan. Pa ne le v letu, ki počasi prihaja na prvi tir, v letu 2022. V vseh letih, ki me – upam – še čakajo. Ker se le zato izplača. Ker je le potem vredno. Vse skupaj. Živeti, delati, se truditi. Če si dober in med dobrimi ljudmi.

Vam pa – hvala, da ste z mano. Da pridete do konca vsake kolumne. Čeprav govori tudi o čem težjem in bolj filozofskem; ne le o najbolj profanih stvareh, ki pa so prav tako del mene in del vsakega od nas. Saj smo ljudje; dobri ljudje. Že to je začetek, da se trudimo to postati.

In hvala, da me preberete, čeprav je to šestdesettisočkrat težje sprocesirati kot slike. 😃

Featured

Ko se ustavim …

Jesenski impromptu brez klavirja.

Ko se ustavim – kar je vedno preredko — in si dam trenutek, dva, tri … opazim. Šele takrat.

Takrat spet in znova vidim tisto, kar bi drugače ostalo neopaženo; tisto, za kar sem mislila, da že vem.

Opaženo se v tem drobnem trenutku razširi in raztegne.

Takrat vidim. Takrat res vidim.

Kaj ima smisel.

Kaj je pomembno.

Kje je pravo upanje.

In da sem sama sebi največji rabelj.

Ter najmočnejša sila.

Samo jaz.

– – – – –

Najpomembnejši trenutki se zgodijo v praznih prostorih mojega namiznega koledarja.

Si padla?

Pa kaj. Padec ne ubije.

Vstani.

Sedemkrat padeš. Osmič vstani.” (Kitajski pregovor)

Zmage zrastejo na tisoč padcih.

– – – – –

Včasih se zavem. Napačnim ljudem sem dala prave koščke sebe.

In zdaj? Vedno pravim, da nikoli ni prepozno.

A … tako kot packe krvi ne morem spraviti s perila, tako nekateri ljudje enostavno ostajajo v mojih venah.

Za vedno.

Mogoče pa je kdaj prepozno … za kaj. Mogoče.

– – – – –

“Bistvo ni v tem, da iščeš raj.

Bistveno je, da ga nosiš v sebi, tako da je, kjerkoli že si, s teboj.

Kajti, če ga nimaš v sebi, ga ne moreš najti nikjer drugje.

Le en prostor je, kjer raj obstaja. In to je v tebi,”

Osho

– – – – –

“Želiš spremeniti svet?” me je vprašal. In odgovor je obvisel nad mano.

“Potem se vprašaj, česa tam zunaj se bojiš.”

Izogibanje trpljenju je trpljenje.

Izogibanje borbi je sámo borba.

Skrivanje tistega, kar se ti zdi sramotno, je oblika sramu.

Kam potem?

– – – – –

Nasipaj sol na moje rane.

Da bom spet začutila.

Da bom spet zaživela.

Da bom spoznala svoj strah, svojo bolečino.

Da se bom spomnila svojih najglobljih želja in najbolj oddaljenih sanj.

Da se bom spomnila, kako je, ko srce čuti.

Featured

O vreči, ki ni samoumevna

Ali, kako nas lahko misel na to, da lahko kdaj kaj izgubimo, tudi osreči.

Stopila sem ven. V trenutku me je preplavilo. Tisti tako dobro znani … kako naj ga poimenujem? Občutek? Vonj? Doživetje? Tisto sladko … rahlo trpko … podobno bolečini in sreči hkrati … Tam notri sedi in hoče ven.

Na trenutke se zdi, kot da je nekaj notri, sredi mojega prsnega koša. To občutim tako, da se mi zdi, da mi bo razgnalo prsi … A je prijetno, omamljujoče občutje … težko neopisljivo … jaz ga sicer povezujem s pomladjo ali jesenjo, a je ta moja povezava zgolj naključna. Dejstvo, da je moja asociacija na sladko-trpko-boleče-osrečujoče občutje vezana na letni čas, je posledica tega, da se ga največkrat zavem prav jeseni. Ali pa spomladi, ko nekaj znotraj mojih prsi brsti in jih hoče razgnati. In to se mi začenja dozdevati prav, ko mimo moje glave zaveje prvi jesenski veter. Zadiši po rjavem in rumenkastem, po vlažnem gozdu, po toplem ognjišču.

Takrat se zdi, da se bo moje srce odprlo še bolj in vase vzelo še več bolečine, še več ljubezni, še več življenja. Po mojem o tem govorijo pesniki, ko pišejo o hrepenenju.

In jaz sem zahrepenela. Po radosti.

Zato je bil naslednja moja misel on. In najino srečanje, ki sem si ga zaželela v trenutku hrepenenja. Predstavljala sem si, živo sem si predstavljala, kako pride, odpre vrata, se nasmehne. Objamem ga in vrne mi objem. Me poljubi. Močno, srčno, toplo. Pogledam ga v oči in tam je, vidim jo – radost tudi v njem. Radost da je, da sem, da smo. Radost kot tista pristna in čisto tiha sreča, ki sedi znotraj nas in ne reče nič. Le tam je in čaka. Čaka, da jo slišimo, da jo občutimo, da jo opazimo. Na kak prav posebej lep predpomladni, a še hladen februarski ali mogoče že marčevski dopoldan. Ali na kak večer sredi oktobra, ko se stisneva pod odejo. Tam je. In to je dovolj.

A bilo je drugače. Moja predstava ni bila dovolj živa, da bi se udejanila … čeprav sem lahko v svojih mislih čutila moč njegovih rok, toplino njegovega poljuba … A bile so le sanje.

Prišel je, kot vsak dan, zdolgočaseno. Odložil torbo in ne da bi dvignil glavo, se je preobul. Nato je odprl hladilnik.

Kot bi me nekdo polil z vedrom ledeno mrzle vode. Bil je, seveda, tak, kot vsak dan, zakaj bi bilo danes drugače?! Kako sem lahko sploh upala, da bo drugače. Zdolgočasen, kot na kak drug navaden dan. Naveličan. Prazen. Izpraznjen. Na zahodu nič novega, ali kako je že naslov tistega starega ameriškega filma.

Zavzdihnila sem. Natočila sem si kozarec mrzle vode in počasi odšla po stopnicah navzgor.

Na mizi sem bila malo prej odložila knjigo. Odprla se je nekje na tretjini.

Drobno popisane strani so me potegnile. Pogosto in rada berem knjige naključno. Torej tam, kjer se pač tisti trenutek odprejo. Najprej sicer preberem celo knjigo, a ko si je zaželim še več, pa ne grem več »od začetka proti koncu«, ampak mogoče od konca pa nazaj ali pa – kjer se pač že odpre.

Berem. O nekem bogatašu, ki je posedoval vse bogastvo sveta, želel pa je mir in radost; že dolgo ju ni občutil. Tako dolgo, da je skorajda že pozabil, da sploh obstajata. Nekoč mu nekdo predlaga, kje naj poišče nasvet, kako doseči radost, kje najti mir. Hitro zajaše konja in odjezdi; ne pozabi pa vzeti vreče, ki jo do roba napolni z diamanti in drugimi dragocenostmi. To želi za plačilo dati človeku, ki ga išče in od katerega si obeta pomoč pri rešitvi svoje uganke, kje najti radost.

Bogataš prispe v neko vas in sreča človeka, ki naj bi mu bil sposoben pomagati, ter ga prosi za pomoč. Človek mu odgovori: »Če ti lahko pomagam? Seveda! Takoj ti lahko dam radost.« Bogataš navdušen razjaše konja, modri mož pa ga vpraša, kaj nosi v vreči, da jo tako stiska k sebi. »Diamante. Dam ti jo, če mi ti daš radost.« Mož pa mu – namesto odgovora – izpuli vrečo iz rok in začne teči. Beži, beži, bogataš pa za njim. Čez nekaj časa se mož z vrečo naveliča teka. Ustavi se in ko ga bogataš dohiti, mu vrne dragocenosti v vreči. Človek vpraša bogataša: »Kako se počutiš zdaj? A občutiš radost?« In bogataš mu odgovori: »Pa res! Radost je spet z menoj!« Nato bogataš vpraša: »Kako si to naredil?« in človek mu odgovori: »Kar imamo, se nam zdi samoumevno. Potrebujemo le eno priložnost in občutek, da smo to izgubili, pa se v trenutku zavemo, kaj smo izgubili ter koliko nam to pomeni. Vi niste pridobili popolnoma nič! Že prej ste imeli to isto vrečo, pa vendar niste bili radostni. Zdaj isto vrečo spet stiskate k sebi in celo vsi od zunaj lahko vidijo vašo radost.«

Nasmehnila sem se sama v sebi. Občutek v sredini mojega prsnega koša je še vedno silil na plano, le da se mi zdaj ni zdelo, da mi bo prsni koš eksplodiral. Stopila sem k oknu, ga odprla in pogledala v nebo. Postalo je hladneje, sonce se je ponovno skrilo za oblake. Globoko sem vdihnila. Jesen. Svežina. Radost. Prekrasno življenje. Vse tu, na dosegu mojega srca! In naenkrat sem občutila droben, komaj zaznaven tok radosti. Kot tok energije, ki je postajala iz trenutka v trenutek močnejša. Dišala je po zeleno-rumenem. In bila je vedno bolj prisotna. Nasmehnila sem se: »Pozdravljena, prijateljica! Long time no see, dolgo se nisva videli!«

Featured

Ko najin odnos ni “cvetoče polje”, si predstavljam …

… kako sivolasa sedim na terasi.

Vidim, kako sivolasa in po nogah pokrita s tanjšo odejico – majčkeno se je že ohladilo – sredi junijskega večera sedim na terasi.

Pred mano na mizi knjige, očala za branje, ingverjev čaj in pilica za nohte (očitno tudi med svojim sanjarjenjem ne morem brez pilice 😜 , oziroma, očitno si tudi svojih starih let ne predstavljam brez tega zame nujnega pripomočka.) Gledam v Pesniško dolino, pot sonca se bo za ta dan kmalu končala za Pohorjem. Vidim psa, ki leži pod lipo in tu in tam dvigne glavo – le da preveri, ali sem še tukaj, ali mora steči za mano, da slučajno kam ne pobegnem. Zagledam mačka, ki spi na sosednjem stolu … zadovoljno se pretegne in jaz ga pobožam.

Gledam – kje si ti? Si z menoj?

Potem te opazim; sediš za mizo s kamiličnim čajem. In telefonom v roki (očitno tudi v mojih fantazijah in tudi na stara leta ne moreš brez “informacij”).

Ko gre najin odnos v fazo, ko sva, kot bi bila vsak na svoji strani reke, si predstavljam sebe staro. Siva in drobna … z veliko smejalnimi gubicami … moje roke spominjajo na staro, posušeno rogovilo … z nohti, ki pa niso nič več vijolični ali zeleni ali črni. Še vedno so dolgi in lepo oblikovani, a brez laka za nohte. Moje noge so utrujene, gibam se počasi in včasih težko vstanem. Predstavljam si me in slika je popolnoma jasna. Potem se ozrem naokrog. Kje si ti? Še tukaj?

Zagledam te, greš proti meni, počasi. Sedeš malo stran od mene. Pobožam te po roki.

Ko je najin odnos kot bojno polje, si predstavljam sebe … tam čez tri desetletja. Kako zapnem psa – tokrat je manjši, ne več kak medo, saj ga stara in oslabela ne morem obvladati – obujem pohodne čevlje in se odpravim na sprehod.

Iščem te s pogledom … greš z mano tudi ti? Pogledam proti vratom in vidim, da jih zaklepaš. Obut in oblečen za sprehod. Pes od veselja zalaja.

Ko je najin odnos (spet) pred razpadom, si predstavljam samo sebe tukaj in zdaj … a čez nekaj deset let. Stojim na vrtu in plevem čebulo. Sonce je toplo in dan kot nalašč za brkljanje po vrtu. S terase prihajajo zvoki glasbe – tam si. Ni mi te treba iskati s pogledom … slišim te. (Le ti vedno sredi najlepših zvokov – narave in vetra – najdeš “boljšo” glasbo.)

Prideš do mene in poveš, da boš skočil le v trgovino in da boš takoj nazaj … zmanjkalo ti je sestavin za kosilo, ki ga pripravljaš.

Ko mi je v najinem odnosu težko, si predstavljam … kako bo. Sediva, jaz siva, ti brez las, pod lipo. Jesenski večer; drevo se je poslovilo od že skoraj vseh listov. Natočiš vsakemu kozarec vina in smejeva se … dva starčka … v obujanju spominov …

Pogovarjava se, kako je bilo, ko so bili otroci še majhni … Kako smešno je govorila Tisa, vse besede je začenjala z “a” … Kako je Tara od nekdaj oboževala mačke in jih reševala ter posvajala. In kako je Tin v šoli nerad pel, čeprav je doma ves čas nekaj mrmral in pel … Kako smo se selili … peljala sem otroke, želve, ribe in mačko, pa do stropa nabutan avto. Ti pa kombi s hladilnikom in hiško za punčke … Vsi prijatelji z avtomobili za nama … “Ali pa – tisto leto, se spomniš, ko nam je na dopustu odpovedal avto?” Najin smeh se kotali proti sončnemu zahodu. “A se spominjaš, kako smo tekli, ko se je usula ploha? Takrat, kako ne, ko smo šli na tisti pohod …”

V spominjanju na vse. Dobro in slabo. Težko in lepo. Raznoliki in pisani spomini.

Ko se mi zdi, da v najinem odnosu ne morem več naprej … si me predstavljam staro. Majhna in zgrbljena sedim na kavču, zunaj zima. Pokrita sem s toplo odejo in z daljincem v roki pravkar listam med programi ter iščem novo kriminalko. Na nogah mi spi en maček, drugi ob mojem boku. Ozrem se naokrog. Sem sama? Ali lahko koga prosim, da mi skuha čaj? Pogledam proti kuhinji; tam si, pravkar ti nekaj vre na štedilniku in pokličem te, ali lahko pristaviš še vodo za moj čaj.

Kadar je v najinem odnosu za pop… si predstavljam, kako bo čez nekaj let. Tukaj si. Ob meni. Ti. Nihče drug. In … nisem sama.

Kadar gre najin odnos (spet) “nizbrdo”, si sicer predstavljam tudi, da te utapljam v žlici vode 😆 … ampak o tem raje … kdaj drugič. 😃

Featured

Pod kožo

Tukaj si. Kot trn, zarit pod mojo kožo.

Tvoj zadnji pogled mi je dal vedeti. O tebi bom pisala vse svoje življenje.

– – – – – –

Kombinacija … vedno je bistvo v kombinaciji, kajne?

Če je človek alergičen, je vedno kombinacija sestavin, ki je to povzročila. Če je srečen, se prav tako morata “poklopiti” vsaj dve stvari. Tako je bilo pri tebi.

Kombinacija je bila tisto, kar me je za vedno pritegnilo k tebi.

Kombinacija nežnosti in divjega. Popoln obliž za mojo norost. Ti.

– – – – – –

Odtlej sem te iskala. Povsod. V mrzlih jutrih oktobra, v dežju in pišu aprila ter v vročini avgustovskega sonca. Čakala sem, vdano, potrpežljivo, čeprav z dvomom v srcu.

Kajti nekje globoko sem vedela. Nikjer. Nikjer te ne bom našla. Ker nisi tam zunaj. Notri si.

– – – – – –

Vedno ostajajo stvari, ki jih ne povemo.

Nekatere v navalu časa pozabimo, spolzijo mimo in ko se spomimo na njih, je njihova prava energija že zbledela. Pa smo tiho.

Drugih ne povemo z namenom. Ker bi bil to plaz. Ali tornado. Oglušujoča burja. Pa smo raje tiho.

Nekatere pa ostanejo nepovedane, ker … ker čakajo. Ždijo. Potuhnile so se nekje v ovinkih našega telesa. Za neznano količino časa. Ko pride prava sekunda, pa izbruhnejo.

Ocean čustev in besed naju zalije. Mokra in zadihana obleživa. Vsak na svoji strani reke.

– – – – – –

Ne vem, kako ti uspeva. Ampak čisto vsakič narediš, da pozabim.

Vse padce.

Vse bolečine.

Vse egotripe.

Vse konce sveta.

Ki sem jih morala prestati zaradi tebe.

In ljubiva se kot nikoli dotlej.

– – – – – –

Bilo je majčkeno, skoraj nevidno seme, ki si ga nevedoč in brez zavedanja, kaj počenjaš, posejal.

Padlo je tja, kamor ne bi smelo. Na moje srce.

Moje srce pa se je odprlo.

Od takrat rasteš v meni kot plevel. Vsako uro in vsak dan si močnejši.

Mene pa je vedno manj.

– – – – – –

Počasi, počasi se je zgodilo. Skoraj nevidno, a tako zelo prisotno.

Zlezel si tja, kamor ni uspelo še nikomur. Nikomur do zdaj.

Pod mojo kožo.

Včasih se božam. Moja koža je gladka in topla. Moja roka na moji voljni koži.

In ti. Tukaj si. Kot trn, ki ga nikakor ne morem spraviti iz sebe. Tik pod mojo kožo.

Featured

Sam

Človek je pravzaprav vedno sam. Sam se rodi, sam živi in sam umre.

Razlagal je o tem, kako je imel v življenju dva blagoslova – prvi, da je bil ob njem, ko je umiral in umrl njegov oče; drugi, da je bil v njeni bližini, ko mu je umrla mama. Solze so se mi kar same prelile čez lica … tople in slane so mi, medtem, ko sem ga poslušala, kapljale v naročje.

Ne zato, ker so njemu umrli starši, seveda ne. Zato, ker sem se v tem istem trenutku, ko sem ga poslušala, spomnila čisto prvega stavka, ki ga je izrekla moja mama, ko sem ji prišla povedat, da je umrl njen mož, moj oče. Rekla je: »Joj, ne. Tako sam je umrl.«

Kar naenkrat mi ni bilo nič več jasno. Živela sem – in še živim – namreč po načelu, da je človek pravzaprav vedno sam. Tako me je učila tudi mama. Nikoli ne bom pozabila; prijateljica, ena meni najbližjih, bili sva kot rit in hlače, je odšla študirat na Dunaj. Jaz sem ostala v Sloveniji. Takrat je bil zame konec sveta; popolnoma po nepotrebnem, seveda. A mlada, kot sem bila, nisem imela izkušnje, da bi vedela, da so lahko – če želiš in za to tudi kaj narediš, seveda – prijateljstva večna. Če v njih vlagaš, če se za njih trudiš. In če to isto dela tudi nasprotna stran. Še danes sva si z Ireno zelo blizu; kilometri z bližino nimajo veliko opraviti. Takrat pa … podiralo se mi je. Mama me je videla in mi je rekla: »Navadi se na dejstvo, da je človek pravzaprav vedno sam. Sam se rodiš – sicer skozi porodni kanal, če seveda ni izjem – a sam moraš zadihati. Sam zaživiš, pravzaprav moraš skoraj vse sam v življenju narediti; vse moraš sam nositi in prenesti. In na koncu sam tudi umreš.«

Mami sem neizmerno hvaležna za ta stavek, ki mi je pomagal dojeti dejstvo, zaradi katerega mi je bilo v življenju gotovo velikokrat lažje, kot če tega ne bi vedela. Da moraš namreč čisto vse sam. Sam se moraš naučiti. Sam moraš narediti izpite; ali pasti na njih. Se pobrati in iti naprej. Sam. Nihče drug ne more v življenju popolnoma nič narediti namesto tebe. Nič.

Drži, marsikdaj ti lahko marsikaj ali marsikdo pomaga, te vodi, a – delo je na tebi. Kakršno koli. Zato nisem nikoli čakala. Da bo nekdo drug nekaj namesto mene. Ampak sem pljunila v roke in – naredila.

Mogoče si kdaj kdo misli, da mu bo ali da mu je uspelo ta zakon prelisičiti, a se moti. Ker te za drugim vogalom čaka – ta nenapisan zakon namreč – in »but« po glavi. Tista lekcija, za katero si mislil, da si ji pobegnil in da je izpit zate položil nekdo drug. Ne, ne. Je treba kar vse lekcije iz učnega načrta, ki ga ima življenje spisanega za nas, vzeti. In to moramo narediti – tako je – sami.

To samost sicer poizkušamo – to je treba priznati in to, kljub temu, da se zavedam, da je to pravzaprav nemogoče, delam ves čas tudi sama – na neizmerno število načinov preseči. Vse življenje. Preveč pijemo, alkohol seveda – da ne bi bili nismo sami. Preveč jemo, da bi zapolnili neko praznino tam notri. Preveč ljubimo, ker mislimo, da potem ne bomo več sami. Kakšna iluzija …

A tako smo vzgojeni, v taki družbi rastemo. Učijo nas namreč, da nismo celi, če nisva dva. Dvojina. Kako opevana je slovenščina zaradi nje. Jezik zaljubljenih, saj lahko rečeš »midva«. Kako zgrešeno …

Pa ne mislim na dvojino; dvojina kot slovnično število je super, želim si le, da bi jo znalo pravilno uporabljati več ljudi. Zgrešeno pa se mi zdi, da nas učijo, da nekje zunaj iščemo »svojo drugo polovico«. Tega namreč ni. Vsak človek je celovita celota. In šele, ko se počutiš cel, lahko nekoga ceniš, ljubiš, spoštuješ. Šele, ko ne čakaš, da bo nekdo drug nekaj naredil, rekel, to narediš ali rečeš ti. Tako mislim.

Zakaj potem solze? Ob spominu na očetovo smrt? Ker boli. Danes. Tudi danes in še vedno danes. Takrat – verjetno ni bilo časa ali pa verjetno še ni bil pravi čas – me to ni tako hudo bolelo. Danes mi je slabše. Ob misli na očetovo smrt. In lahko rečem, da sem včasih mislila, da drži, da čas celi rane; danes pa nisem več tako prepričana v to. Slabše mi je v smislu, da sem takrat, ob mamini misli o tem, da je oče umrl čisto sam, pomislila: »Seveda, saj drugače tako ne more biti.« Kar je v enem smislu res, a v drugem pa ne drži. Seveda vsak umre sam in prav nihče ne gre z nikomer na drugo stran. A … saj veste, smrt je vedno problem za tiste, ki ostajajo, bolj kot za tiste, ki odhajajo. In tisti, ki ostajajo, lahko tistemu, ki bo naslednji trenutek moral oditi – popolnoma in nepreklicno sam – stojimo ob strani.

S tem bomo sicer najbolj pomagali sebi. To je pa tudi edina oseba, ki ji v resnici lahko kadarkoli pomagaš – ti, sam.

Featured

To ni dolga zgodba

O spremembah, ki so le v glavi.

Videti je bilo, da se zaletavam v steno.

Bela in trdna je stala tam in se ni premaknila niti za ped.

Nič.

Ne, če sem jo potiskala, ne, če sem vanjo butala z ramo ali s kolenom, tudi, če sem le stala tik pred njo in jo poizkušala premakniti samo z mislimi. Nič.

Stena je ostajala neomajna.

Le jaz sem bila vedno bolj potolčena.

– – – – – – –

Kako že gre tista? Da je najtežja sprememba tista, ki se skriva v tvoji glavi?

Nič ni težko, prav nič v življenju ni tako težko, kot premakniti svoje misli.

Spremeniti. Res spremeniti.

Tudi, če veš, da niso zdrave zate.

Tudi, če veš, kaj naj bi naredil.

Tudi če se zavedaš, da je tvoje življenje tukaj in zdaj razvalina, ti pa nisi navdušen nad razbitinami.

Tudi, če vse to obvladaš v teoriji … ti praksa še vedno šepa.

Zelo.

Kajti spremembi v mislih mora slediti dejanje.

Drugače sprememba ni, za kar se izdaja.

– – – – – – – –

Globoko v sebi sem vedela. Ves čas.

Srce je jasno vedelo, kaj in kako.

Le … strah.

Vladar.

Vedno, povsod in nad vsemi.
Redki se uspejo resnično soočiti s svojimi strašnimi zmaji.

Le redki jim posekajo vse glave in porežejo vse kremplje.

Da jih ne praskajo več v srce.

– – – – – – – –

Nekdo je nekoč rekel: “Ne glede na to, kako izgubljena si, tvoja pot te bo vedno pripeljala nazaj k tebi.”

Stena se je naenkrat odprla. Opazila sem, da so to pravzaprav vrata. Stopila sem skoznje in hladen, svež zrak me je objel: “Pozdravljena! Kod hodiš tako dolgo?”

Globoko sem vdihnila in moja pljuča so se napolnila s svobodo.

– – – – – – – –  

S tem, ko sem odšla, nisem želela reči, kako zanič je bilo vse.

Nisem želela nikomur ničesar dokazati.

Nikogar prizadeti.

Le sebi sem pokazala.
Da sem vredna.

– – – – – – – –

In tako se borim, iz dneva v dan.

Preživeti.

V svetu, kjer “pogrešam te” ne pomeni, da se vračam.

In “rada te imam” ne pomeni, da bom ostala.

– – – – – – – –

“Ti boš vedno dovolj zame.

In niti največji sanjač me ne 

bo nikoli prepričal,

da je v življenju večja stvar

kot ljubiti – tebe.”

(S. L. Gray)

Featured

Zaznamki iz nekega vesolja

Majceno zrno peska. V morju možnosti. Sámo kot zvezda na nebu.

Včasih se zgodi – ne vem, zakaj, ne vem, kako – da se nekaj v meni prelomi.

Kot bobi palčka.

Tako hitro. Tako nepovratno. In tako nežno.

In potem ne vem, kam.

Naprej? Levo? Kam?

In pa – zakaj?

– – – – – – –

Sožitje. Vsak dan.

Je to mogoče sožitje vsakdanjega?

Sožitje z vsakdanjim?

Ravnotežje?
Zakaj ga lovim že vse svoje življenje?

Zakaj ga je tako težko najti?
Kot da že vse življenje hodim nihajoč … sem … tja … spet nazaj …

Slabo mi je.

Slabo od nenehnega kroženja med tisoč možnostmi.

In ena je slabša od druge.

– – – – – – –

Nikoli ne bom vedela.

Nikoli ne bom zares vedela.

Ali sem res bila jaz?
Ta, ki te je pripeljala tako daleč.

Do konca.

Do krvi.

Sem?

– – – – – – – –

Si si kdaj želel postati nekdo drug?
Jaz?

Vsak dan. Vsak prekleti dan sem si želela.

Da bi bila jaz tista, ki si jo gledal takrat, ko nisi mogel stran od nje.

Da bi bila jaz s tabo v tistih tvojih najlepših letih.

Zakaj si vedno znova predstavljam, da bi bil svet zdaj lepši?
Če jaz takrat ne bi bila jaz, ampak ona.

Bi šla potem sled mojih stopal v drugo smer?

– – – – – – – –

Sem samo ženska.

Čisto navadna, ki jo življenje premetava.

In melje.

Kot školjko morje nosi z valovi sem in tja … sem in tja … pa spet sem … in tja.

Vsak val jo majčkeno premakne.

In malo obrusi.

Postaja vedno bolj gladka, vedno bolj bela. In vedno manjša.

Dokler se ne spremeni v zrnce peska.

Drobno zrno. Še eno. V vesoljnem morju.

Majčkeno.

Sámo.

Kot zvezda na nebu.

Jaz.

– – – – – –

Featured

Berem, torej sem

O tem, kako v torbici nimam in nikoli nisem imela kondomov, vedno pa knjige.

Tista ljubezen je bila posebej velika v meni. Malo manjša v njem, a bila je dovolj.

Močna in polna strasti naju je nekaj časa vodila skupaj, nato pa raztrgala narazen. Ni imel moči, da bi pretrgal nekje drugje. Pa sem se odločila, da raztrgam vez z njim jaz.

Bila je odločitev, ki me je spravljala v obup, a … ni šlo drugače. Včasih je treba, da preživiš, narediti tudi kaj bolečega. Zelo bolečega.

Njegova dnevna prisotnost je bila sol na mojo odprto rano. Peklo me je in žgalo … nisem vedela naprej.

Takrat sem doma, v mamini knjižnici spet – slučajno, kot pač pridejo v življenju “slučajno” stvari na našo pot – srečala knjigo. Kojca, Martina Kojca. Vzela sem ga v roke in v trenutku, ko sem začela brati, občutila olajšanje.

Brala sem tam, sredi dnevne sobe, stoje, in nisem mogla nehati. Zato sem jo vzela s seboj, dobesedno in vsepovsod je bila z mano. Ko in če sem slučajno zagledala njega, sem jo vzela v roke. Nisem je niti odprla, le držala sem jo v rokah, kot ščit, kot prvo in edino pomoč. Knjigo.

Še danes je z mano. Mislim, da nekje v paketu “kaj bi dala v kovček, če bi morala za vedno oditi od doma”.

Velikokrat si predstavljam, kaj bi vzela s sabo, če bi me recimo na vrat na nos odpeljali na nek otok; kaj bi vzela, da bi tam preživela. Ne razmišljam veliko. V mojem “kufru” so – knjige.

Dobro, oblekla bi se kot medo (za primer, da je tam mrzlo), zobna ščetka ne zavzame veliko prostora, ostalo pa bi bile – knjige. Boli mene, kaj bi jedla … neko jabolko ali nek krompir že raste tam … 😂

Skratka – brez knjig mi življenja ni. Dobesedno.

Bila so vmes v mojem življenju obdobja – to je čas, ko se dogaja življenje s tako hitrostjo, da ga človek komajda dohaja – ko nisem brala nič. Absolutno nič. No, razen literaturo, ki je sovpadala z mojo takratno življenjsko situacijo. Beri: brala sem strokovno literaturo, nato spet knjige o vzgoji, prehrani, zdravju in podobno.

A mi je manjkalo. Duša ni dobila svoje prave hrane.

In če zdaj pomislim nazaj, na čase, ko sem se počutila izgubljeno, samo, nerazumljeno in zauščeno … zdaj vem zakaj. Bila sem brez branja. Nikoli nisem bila brez družbe, prijateljic, družine. A bila sem brez branja. In to mi je dajalo občutek izgubljenosti. Nepripadnosti. Nesmiselnosti.

Knjige mi dajo vse to. Da se ne počutim sama. Da nisem izgubljena. Da vem, kje sem, kaj sem in kam grem. Da vedno znova najdem smisel. Vse to v meni povzroči prisotnost branja in knjig.

Nato sem leta in leta – kar sicer počenjam še zdaj – brala otroško literaturo. Pravljice, zgodbice, pesmice. In moja duša je spet zacvetela, saj, če kaj rada delam, potem rada berem – na glas. Vedno, ampak vedno sem obžalovala – za to mi je res neskončno žal -, da ne obstaja poklic “bralke na glas”. To je zame! Obožujem glasno branje! Še preden sva imela otroke, sem partnerju težila in sem mu zvečer v postelji na glas brala Miškolina! 😂

A, ko berem za svojo dušo, je to pogosto tiho; poezija, kratke zgodbe, erotika. Zelo pogosto zavibriram na isti frekvenci kot ženske avtorice: Svetlana, Mila, Berta, Suzana, Erica, Neža … Ženske, brez katerih ne morem živeti. Sicer s tem delam krivico moškim avtorjem, a – res, moram priznati – pisanja, ki jih posebej obožujem in brez katerih si ne predstavljam življenja, so nastala izpod ženskih rok.

Kar ne pomeni, da moških ne berem. Absolutno jih in z velim veseljem. Ne izbiram branja na podlagi spola, samo – ta misel se mi ni prvič prikradla v moje misli. Ženski zalivi pisanja so moj svet.

Zanimivo je, da je moje branje zelo povezano z mojim pisanjem.

Namreč – vedno, ko pišem, se mi dozdeva, da je vse, kar nastaja, bilo nekoč nekje od nekoga že napisano. Da torej ni moje. Prihaja iz moje glave, skače na papir; nekoč, dolgo nazaj prebrano, zdaj pa – kot Trnjulčica – po letih in letih spanja nekje v meni, prebujeno in spet živo izpod mojih prstov. Res! Nič, kar napišem ni res moje – tako, se mi zdi … vse je prišlo vame, tam zorelo, doraslo in skozi mene prišlo na svet. Spet.

In – priznam, to je moja velika bolezen – imam posebno obliko okužbe. Ne bojte se, ni hudo nalezljiva, je pa precej neprijetna; sploh, ko si na minimumu z denarjem. Ne morem mimo knjigarne, mimo antikvarjata, še v drogerijah ali špecerijah, kjer po novem prodajajo tudi knjige, ne morem mimo polic s knjigami. Pa ne samo mimo … ne morem, da ne bi šla vsaj ena (na začetku so v mojem objemu tri, štiri 😮) z mano domov. Na in ob nočni omarici jim imam – če grem zdajle dol in jih preštejem – trenutno najmanj deset knjig. Ki jih berem. Ves čas. Tu in tam. Ali pa danes in nato spet čez štirinajst dni. Ni pomembmno. Berem. 😍

Ker – če ne berem, me ni.

Ali, kot je rekel George R. R. Martin – ameriški pisec kratkih zgodb, scenarijev in televizijski producent, ki je – med številnimi deli – tudi avtor Pesmi o ledu in ognju, kar so predelali v znano Igro prestolov in ga je leta 2011 revija Time uvrstila med sto najvplivnejših ljudi na svetu:

“Tisti, ki bere, živi tisoč življenj.

Kdor ne bere, pa zgolj eno samo.”

Pa ne, da bi bil to glavni razlog za moje branje. Pravzaprav ne berem zato, da bi živela. Berem, ker le tako živim. To je moja meditacija. To je moja kontemplacija. Ko črni znaki na belem papirju do te mere umirijo moje sem in tja poskakujoče misli in nemirno glavo, priprem knjigo, se zazrem skozi okno, v steno, v temo ali pač nekam in … uredim misli. Umirim divjanje in nervozo. Postavim sebe v perspektivo. Takrat ugotovim veliko stvari. Predvsem pa privre na dan hvaležnost. Za vse. Za tisto, kar se zdi dobro, pa tudi za tisto, kar se zdi slabo.

Hvaležnost. Da življenje tudi skozi mene piše svojo kratko zgodbo. In hvaležnost, da jo jaz znam, zmorem in želim brati.

Featured

Kdo sem?

»Če nosiš masko dovolj dolgo, pozabiš, kdo si in kakšen si pod njo.«

Obožujem seks. To ste verjetno, če me poznate osebno ali prek mojih kolumn, že ugotovili. Imam tri otroke – kar je delno posledica prejšnjega dejstva, v resnici pa sploh ne.

Rada sem sama in najraje na svetu imam mir, kar ne gre skupaj s prej zapisanim, a tako je. Uživam v družbi; kogarkoli, samo da je veliko smeha in jaz sem vedno med glasnejšimi.

Zato je bolje za vse vas, da moje kolumne ostanejo na ekranu ali na papirju, ker, če mene dobite v zvočni obliki, bodo trpela najmanj vaša ušesa, zelo verjetno pa tudi vi. 😉

Sem hčerka; ne najboljša, saj nikoli nisem sledila temu, kar je mama želela narediti iz mene.

Sem mama, prav tako ne najboljša, ker sem preveč nervozna in imam na grbi preveč stvari. Sem partnerka v odnosu, ne najboljša, ker nisem ravno navdušena nad čiščenjem in kuhanjem, pa tudi nisem med tistimi, najbolj poslušnimi.

Sem ljubiteljica živali; živali ljubim tako, da fizično trpim, ko je z njimi kaj narobe; enako se mi dogaja, ko so bolni moji otroci.

In sem ljubiteljica resnice. Zato vam moram priznati, da je vse zgoraj napisano le – odsev mojega ega. Iluzija, v kateri živim. Znotraj te iluzije delujem navzven in nekje v teh okvirjih me vidijo tudi vsi zunanji opazovalci. Tisti, ki gledajo z očmi.

Sem iluzija, izmišljotina mojega ega, ki je lačen in nenasiten.

Ki je kot luknja brez dna in vsakodnevno golta hrano, od katere živi; potrebuje je pa enormne količine. Pozornosti, pohval, dosežkov. Ega, ki se ves čas primerja (»Poglej jo, pametnejša je od tebe!«), obtožuje (»Ti si kriv.«), ki ima vedno, ampak res vedno mnenje o res vsaki stvari na tem svetu, ki ljubi dramo, a se kljub temu non stop pritožuje, ki dramatizira zaradi večnega občutka da je sam ali pa, da ga nihče na tem svetu ne razume in – kar je osnova ega – ki sebe vedno vidi kot ali boljšega ali slabšega od nekoga drugega. Ego namreč nima sposobnosti enostavno – biti. Tak, kot je.

Kako je torej z mano, seksom, otroki, z življenjskimi vlogami in vsem ostalim? No, ego vam je svoje povedal. O iluziji, moji podobi.

Tisto, kar jaz v resnici sem, pa … verjetno ne boste nikoli izvedeli. Čeprav se vam zdi, da me poznate. Ker moje pravo bistvo ne kriči tako glasno in pravzaprav ne zna tako artikulirati stvari. Ni tako pismeno.

Moje bistvo … je. Enostavno je. Kot prisotnost, kot mehkoba v jutru, kot meglice nad poljem. Lahko jo začutite – lahko tudi skozi nekatere moje tekste – ali pa ne. Tako enostavno je, pravzaprav. Tudi to, kar berete, sem jaz, seveda, vedno, a – tista, prava jaz sem nekje odzadaj. Za vsem. Kot opazovalka, ne kot podoba. Ne iluzija. Samo – jaz.

Česar pa ljudje ne vidijo z očmi; to lahko vidi le tisti, ki gleda s srcem. Ali, ko se srečajo duše.

»Če nosiš masko dovolj dolgo, pozabiš, kdo si in kakšen si pod njo.« (neznan avtor)

Kar ne pomeni, da se bom odpovedala maskam. Ali egu. To se niti ne da, niti ne bi bilo dobro. Brez ega ne preživimo; ego je obramba, z njegovo pomočjo se branimo, da nas drugi ne pojedo; dobesedno in v prenesenem pomenu.

Maske so potrebne. Ker v igri dveh, kjer eden nosi masko, drugi pa ne, slednji izgubi; skoraj zmeraj. Življenje je prekruto, da bi okrog hodili z odprtimi srci in dušami ter brez mask. Ljudje vse preveč radi to izkoristijo. Tudi duh časa je tak, da, bolj si »umeten«, bolje ti gre; tako se zdi.

Čeprav … ni res. Univerzum ima rad tiste, ki so, kar so. Ki nosijo masko ega le, ko je to nujno za preživetje; ki živijo v iluziji manjši del časa, drugače pa čim bolj iskreno. In niso sodniki, pač pa le – opazovalci.

Featured

Gospodarica prstanov, drugič

Pa sem ga dobila, prstan! Sicer ni za prst, a ne bodimo malenkostni.

Najprej mogoče popravek, da bom čisto natančna. Nisem ga dobila; kupila sem ga kar sama. In, ja, res ni za prst, sta si ga pa – o penis ringu govorimo, da ne bo nesporazumov – prav na roko nataknila že dva od mojih po nočni omarici stakljivih mulcev. A, počasi; gremo lepo po vrsti.

Najprej: osvežitev spomina. Pred kakima dvema letoma sem pisala o svoji želji, da bi mi predragi moj izvoljenec kupil prstan. A ne za prst, da se razumemo. Dobro, drži; želja po poročnem prstanu je bila sicer prva in zato sega še dlje časa nazaj. A, ker je padla v vodo in ker sem jaz očitno manijak na prstane – kakršnekoli – sem lepega dne in kar nekaj krat več lepih dni po tisti želji za poročnim prstanom dobila tudi željo po penis ringu.

Bilo je valentinovo, spomnim se kot včeraj, in mojega korenjaka ni bilo doma. Deca so popadali v posteljo, jaz pa – ah, razkošje! – v miru na fb, kam pa drugam. Nakar vidim objavo ene od mojih fb prijateljic. Zapis srečnice, obdarjene ob dnevu zaljubljencev. Fotografija škatle, v komentarjih pa sami mežiki in veliiiiki nasmeški. Sklepala sem, saj na fotografiji nisi mogel videti nič, razen nalepke na škatli, da je nekaj … žgečljivo zanimivega. Moj firbec je neznanski, to je tako ali tako znano, in ker sem, kot pravim, uživala nekajdnevni samski stan, saj je bil moj gospod na službenem potovanju na drugem koncu sveta – tako daleč, da niti telefonski seks ni prišel v poštev, saj naju je non stop prekinjalo – sem seveda pokukala. Na to spletno stran. Pokukala. In ostala … kaki dve uri. Popolnoma očarano nad novostmi med seks igračkami me je minila celo moja kronična zaspanost.

Sledilo je – sporočilo. Njemu, seveda. Pisalo je le: »Glej to!! Plačaš lahko s Pay palom«. Naslednji dan je njegov odgovor vseboval le eno vprašanje: »Kaj je to?«, ko pa je prišel domov, pa ga je najbolj zanimalo, kdo mi je za to povedal. Tudi on je precej firbčen, če še nisem omenila.

No, to je bilo to. Od takrat mi je srce zatrepetalo ob vsakem paketu, ki ga je prinesel domov in ni jih bilo malo. A – nič zame. Med drugim je naročil: dvakrat spodnje hlače; zase. Najmanj dvakrat spodnje majice, prav tako zase. Neko čudno zadevo za električno stimulacijo mišic hrbta ali vratu ali česar drugega, skratka nek čuden masažer, ki sem ga dovolila le enkrat nalepiti name, saj je bilo tisto »masiranje« daleč od prijetnega. Bolj zbadanje kot kaj drugega. Pa je spet prišel paket. Knjiga. Spet? Prehransko dopolnilo. Eh…

Seveda sem zinila – enkrat, dvakrat, trikrat: »Kaj tisto zadevo boš že naročil, ali ne?« Da nima več linka, je bil eden od odgovorov. Fučkaj ga, jaz tudi ne. Ampak, ker sem tako dolgo brnela, se je spravil iskat in nekega dne je dejansko prispel paketek. A takoj sem vedela, da ni s tiste spletne strani. Kajti gor je pisalo »50 shades of gray«. Okej, upam, da ne bo le sivina in senca, sem si mislila; je pa točno tako bilo.

Ta penis ring ni bil senca od tega, kar sem jaz videla in si želela. Bil je čisto navaden obroč – in to celo prevelik! – iz gume. Ni bil raztegljiv, niti tak, da bi kaj stisnil, kaj šele, da bi imel tako posebno kvadratno izboklino, ki naj bi celo vibrirala.

Nič, sem si rekla, bo treba vzeti stvari v svoje roke. In sem jih. Spet. Ker sem namreč vmes, ko sem imela kakšno sekundo več časa med brskanjem po moji priljubljeni trgovini – drogeriji – opazila, da so te igračke začeli prodajati tudi tukaj. Ogledala sem si ponudbo. Sicer ni bilo niti blizu tiste spletne strani, a – ni bilo slabo. Eden je bil podoben tistemu neuporabnemu, ki je prispel po pošti in je medtem že romal v koš. Druga dva pa temu, kar sem jaz enkrat že videla. Prvi – dražji, z zamenljivimi baterijami; drugi – cenejši, ki ga uporabljaš, dokler ne crkne baterija. Potem pa ga lahko uporabljaš brez baterije ali pa ga pač zalučaš v koš.

Odločila sem se za slednjega. »Mogoče nama ne bo všeč … za poizkus bo pa okej,« sem razmišljala in ga še isti dan, ko naju je pozna ura odrešila podmladka, komaj uspela splahniti pred prvo uporabo.

Priporočam? Absolutno. Drage ženske – še danes pojdite v drogerijo. Tam se sicer vedno najde kaj zelo uporabnega, a tudi kaj manj koristnega, hkrati pa strašno zabavnega. Tudi dobesedno zabavnega. Zadeva ima namreč na strani tiste kvadrataste izbokline gumbek, s katerim vibriranje – če si ga vklopil, seveda – tudi ugasneš. Po prvem testiranju takole leživa in »bzzzzz« ono še vedno vibrira. Jaz sežem proti njemu, stisnem gumbek in ono reče: »Bzz bzz bzz.« »O,« reče moj dragi navdušeno: »To ima pa več ‘muzik’!«

Na koncu še dodatek o tem, kako uboga bitja smo pravzaprav starši. Mogoče tudi o tem, da smo predvsem bitja skoraj čisto brez intime. Kajti jaz sem ta najin prstan dala – kam drugam pa ga naj vtaknem?! – v svojo nočno omarico. Kjer imam spravljene recimo tudi kake rezervne ključe, pa baterije, pa neke papirje … skratka, nič posebno zanimivega za otroke. A nočna omarica je – sama se spomnim sebe – očitno magnet za raziskovanje. Moja, da ne bo pomote. Po njegovi nikoli ne stikajo. In jaz sem penis ring nič hudega sluteč pospravila v prvi predal. Lepega dne pride hčerka v kuhinjo z iztegnjeno roko in pravi: »Mami, kako lepa zapestnica! Jo lahko imam?«

Sin je šel še dlje, vklopil ga je. Komaj sem ga prepričala, da to res ni igrača. Zanj.

Featured

Res imamo tistega, ki ga imamo?

In ali ima on nas?

Potrebovala sem ga kot vroča, suha prst potrebuje topel in težek poletni dež.

Potreboval me je kot noč potrebuje svetle zvezde.

Potrebovala sva se, eden drugega. Kot zrak. Kot vodo za življenje.

Ta potreba je bila še večja, ker se pravzapav nisva imela. Uradno. Drug drugemu sva bila prepovedan sadež. Od nekdaj. In za vedno. Kajti vedela sva. Zgodbe, ki jih piševa z nekom drugim, ne bova zaključila. Ne midva.

Le kaj je bolj privlačnega kot sladka bolečina, ko si ga želi vsaka celica … ko nekje tam notri žge … vre in peče … pa vendar ga ni tu, da bi ta ogenj pogasil. Ni ga na dosegu mojih rok … nohti ga ne dosežejo … Razpraskala bi ga … zagrizla vanj … posrkala iz njega zadnje kaplje energije … 

In le kaj je slajšega kot nekdo, ki si ga že okusil, pa se ga nisi imel priložnosti prenajesti …

In tako sva hrepenela. Po času, ko sva eden z drugim. Ko je vredna vsaka minuta. Po času, ko je v zraku kar puhtelo po toplem vonju, podobnem jasminovem, in po težkem, nepotešljivem vonju strasti. Po tistih sekundah, ki so imele granko-sladki okus, okus po še. Ki so bile nepovratne, neopisljive in neponovljive.

Nikoli, ampak res nikoli med nama ni bilo enako kot prejšnjič. Vedno je gorelo bolj. Je pa tudi bolelo bolj. A vso to vročino in bolečino sva prenašala z neke vrste užitkom.

Užitka ni pokvarila niti bolečina kilometrov niti teža dni, ki so bili med nama. Ki so bili prepreka pred najinim ponovnim snidenjem. Kajti – bilo je vredno … vedno znova je bilo vredno.

In ko se je vendarle zgodilo, je bilo to gorivo za nov ogenj, novo strast in novo željo. Ki je sedela na mojih prsih in zahtevala še. Temelj za senco, ki me je spremljala noč in dan. Zjutraj sem bila njegova prva misel. Zvečer je bil moj zadnji vzdih.

Velikokrat sem se vprašala, zakaj. Zakaj prav on? Zakaj prav jaz? Ni bilo odgovora, ki bi bil pravi. Le Zvonko Bogdan je nekoč daleč nazaj, ko še nisem vedela, kaj je strast, na odru domačega mesta zapel: “… Ko te ima, taj te nema, ko te nema, taj te sanja, ko te sanja, taj te ljubi …” Takrat nisem čisto razumela, mi je pa kaj kmalu postalo jasno, o čem poje.

Pogosto je tako. Kdor te ima, te pravzaprav nima. Ne vedno.

In – kar je še skoraj pogosteje – kdor te nima, te sanja.

Imamo tistega, ki ga imamo? Zares? Ali ima ta koga drugega? Ima nas kdo drug? 

Pogledala sem v nebo. Namesto odgovorov mi je poslal dež. Tople, težke kaplje so padale name in drsele po moji koži … počasi in nežno … vedno nižje … Kot on. Z menoj. Ves čas. Tudi če ga ni.

Featured

Majhen bel križ …

… kot svoj največji strah nosim povsod. Ker sem mama.

Zadnje čase sem pogosto na pokopališču. To dejstvo je pripisati vročemu poletju, saj je uboge rastline potrebno zalivati. S psom se sprehodiva do pokopališča, kjer me pridno (beri: zvezan za slivo na drugi strani žive meje pokopališča) počaka, da zalijem.

Drugo dejstvo pa je, da se pokopališč ne bojim; nikoli se jih nisem. Spomnim se, kako me je prijateljica vedno čudno gledala, ko smo se otroci potikali po kraju gor in dol in ko nas je pot zanesla tam mimo, so se otroci pokopališča vedno na široko izognili. Vedno sem ji rekla: “Česa te je strah? Mrtvi še nikoli niso nikomur nič hudega naredili! Če že koga, se je bati živih ljudi, mrtvih pač ne!” Smejala sem se, njej pa vse skupaj ni bilo tako zabavno.

Že kot otrok sem, sploh pa to delam zdaj, hodila na pokopališče najraje šele v temi. Takrat je najlepše. Takrat je mir. Tišina. In šele takrat se misli tako umirijo, da se mogoče lahko snidejo s tistimi, ki naj bi počivali tam. Spokojnost pokopališča me umirja. Lučke, prekrasen razgled in tak mir, poseben mir.

Zato se celo z neke vrste veseljem sprehodim do grobov, čeprav ne premišljujem le o tam pokopanih ljudeh … pravzaprav razmišljam celo več o tistih, ki me zdaj obdajajo, kot pa o tistih, ki so me nekoč.

Kontemplacija je nekaj, za kar si po mojem mnenju vzamemo premalo časa, pa bi bilo dobro, da bi si ga več. Vsaj nekaj minut vsak dan.

Moje obiskovanje pokopališča tako spremlja spokojnost, navdušenje nad rdečim slikarskim platnom neba, nad kresničkami ali ježi, ki drobijo po najinih poteh, ko se s psom vračava domov.

Velikokrat sem svojemu ne-možu rekla, da bi moral malo večkrat na pokopališče. Iz tega se vedno smeji, ker ne razume, da lahko na obisk pokopališča pogledamo tudi drugače, kot gleda on. Da ga lahko vzamemo recimo kot neko posebno meditacijo, kot premislek – pa ne o preteklosti, ampak sedanjosti. Tudi prihodnosti. Malo razmišljanja, ki na stvari posveti z neko drugo lučjo, ni nikoli odveč. Zato se s pokopališča po navadi vračam v miru in neke vrste sreči.


Dokler nisem tistega večera zagledala nje. Mlade ženske, ki je prišla na grob svoje hčerke. In moje srce je otrpnilo. Zamrznilo.

Spominjam se, kako smo kot otroci drugače, kot vse ostale, gledali majhne grobove. Bolj so nas zanimali. Z belimi rožami. Belo svečko. Z belim križem. Kako začudeno smo se spraševali, le kdo počiva tu. In računali, koliko let je bil star, ko je umrl. Brez zavedanja, kako tanka je ta črta. Med nami, divjaki. In lesenim, belim križem.

Tista pot domov tisti večer je bila drugačna. Za zeleno mejo pokopališča, kjer vedno privežem psa, sem ga takrat hitro odvezala in skorajda zbežala. Solze so tekle kar same. Jokala sem iz obupa. Od olajšanja. Od groze. Iz hvaležnosti.

Jokala sem, ker sem mama. Kot ona. Ker smo pravzaprav čisto vse mame povezane z nekimi nevidnimi nitmi. Prepletene s popkovnicami, ki so kadarkoli rasle v nas. Povezane v vseh bolečinah, ki jih, če si mama, pač nosiš, ne da bi se o tem sploh veliko izpraševala.

Jokala sem od obupa. Da se kaj takega lahko zgodi.

Od olajšanja. Da se ne dogaja meni.

Od groze. Ker ne morem pomagati. In ker ne more pomagati prav nihče.

Od hvaležnosti, da bom svoje tri, ko bom prišla domov, pokrila in jim zaželela lahko noč.

Jokala sem, ker sem pomislila: “Na kaj misli, ko hodi na njen grob? Kaj ji hodi po glavi? A mogoče razmišlja, ali deklico zebe, ali ni premalo pokrita?”

Jokala sem, ker bi dala desno roko, da bi lahko deklico obudila nazaj. Vsaka, ki je mama, bi dala roko, samo da bi otrok – kateri koli že, ni nujno, da je njen – živel.

Jokala sem od nemoči. In od sreče. Ki jo jaz imam. Oni dve pa ne.

Moj največji strah v življenju ni, da bi umrla jaz. Ampak, da bi, dokler sem živa, umrl kateri od mojih otrok. Ta strah se je resda rodil šele, ko sem postala mama, a sem o tem razmišljala že prej … Koliko stvari lahko gre narobe in kako hudo narobe lahko gre. A … o tem razmišljajo vse mame. Pa gredo v materinstvo. Kljub temu.

Od takrat se vedno ustavim pri tistih belih rožah. Jo v mislih pokrijem. Deklico. Pobožam jo. Ji povem, kako zelo mi je žal. In ji zapojem uspavanko.

In mislim, da prav to prav vsak večer naredi tudi njena mama.

Featured

Spet. Vedno. In vedno znova.

V meni je neko védenje, čeprav ne vem, kako je tja prišlo in zakaj ostaja.

Takrat sem vedela. Vedela sem, da se bo zgodilo, še preden sem se začela zavedati, da se pravzaprav že dogaja.

Sredi poletja je bilo in v meni je bil tak čuden občutek … težko ga je opisati … občutek luknje. Lakote, praznine, nepotešljivega.

Kar naenkrat mi je zletelo skozi možgane. “Kdaj si bila nazadnje mlada?”

Razmišljala sem, iskala sem po svojih možganskih vjugah … kdaj? Kdaj je bil v meni nazadnje ta občutek … vsemogočnosti … vseobsegajočosti … celosti? Ko se počutiš eno z vsem? Ta čisti in nepokvarjen občutek ljubezni.

Iskala sem in iskala. In ga nisem uspela najti. Očitno tako daleč nazaj nisem mogla niti v svoji glavi.

Kdaj sem bila nazadnje mlada?

Ugotovila sem le eno. Že dolgo nisem imela te potrebe, da bi bila mlada. Ves čas le resnost, resnost, resnost. In ko sem se nekega jutra pogledala v ogledalo, sem ugotovila, da iz ogledala vame strmi nek star, preveč resen obraz neke preveč zaje… ženske. Ženske, ki je pozabila. Kako je biti mlad.

A – nekje notri je vseeno še vedno ta občutek, to védenje. Neizbrisljiv in nepozaben. Kako je, ko si. Mlad. Ko imaš vse rad. In to enostavno noče oditi. Spet in vedno znova in znova nekaj notri v meni začne kliti, brobotati in cveteti. In tisti zaje… ženski v ogledalu se izraz na obrazu za odtenek zmehča.

Featured

Več plati istega življenja

Življenje ima več plati. In vse so prave.

Včasih popolnoma nasprotne stvari gredo čisto lepo skupaj z roko v roki. Skupaj so videti celo lepše kot jaz z njim. 😉

So diametralno nasprotne, a so še vedno skupaj.

Včasih mi ni jasno, kako in zakaj to drži – a je kljub temu še vedno res.

In točno o tem vam pravkar pripovedujem.

Da si lahko nesrečen, a si zaljubljen.

Lahko si zaljubljen, a vseeno odideš.

Lahko imaš rad, a tega človeka zapustiš.

Lahko odideš, pa vseeno občutiš izgubo.

Lahko se počutiš, da si izgubil, a si še vedno pokončen.

Lahko stojiš pokončno, a hkrati žaluješ.

Lahko žaluješ, a vseeno občutiš veselje.

Lahko občutiš srečo, a še vedno pogrešaš, kar si imel in česar nimaš več.

Lahko pogrešaš in hkrati hrepeniš po novem.


Vse to je mogoče. Hkrati.

Vse to je.

In vse to je tako – očitno – prav.

Gre samo za dva konca ene in iste vrvi.

Ljubezen in nezainteresiranost.

Svoboda in pripadnost.

Sreča in žalost.

Vse je to na isti vrvi. Vprašanje je samo, na kateri točki te vrvi si ti. V katero smer vlečeš?

Featured

Še te čutim

Nikoli poslano pismo nekdanjemu ljubimcu.

»Ker želim to ponavljati,« si rekel. In slišala sem te. Nisem bila tiho le, ker sem te poslušala, ampak tudi zato, ker sem te slišala.

Tišina. Z moje strani. In bolečina. Obeh.

A … ni se mi zdelo smiselno pametovati o tem, da … da življenje pač táko je. Da včasih komu ni usojeno. Ponavljati. Rekla sem le: »Vem. Vem, a … ne morem.« In solze so tekle. Solze nemoči. Toliko sem ti želela povedati, takrat, pa … Ni šlo. Včasih ne gre. Včasih tudi meni ne gre. Zato pa – pišem.

Že takrat sem ti želela reči, da ne jemljiva tega – tega, da nama ni sojeno – za slabo. Kajti tu je, to … neoprijemljivo in neopisljivo. To, med nama, je tu; četudi midva nisva več v dvojini. Ostaja. Tu, ne vidiš? Jaz čutim. To mehkobo znotraj in toploto … Tvoj pogled, kot blazen. In moj, vdan in čakajoč. Nate. Na tvoj dotik, tvoj dih, tvojo slino in tvojo tekočino. Vonj … še je tu. Vedno se prikrade. Nekje po ovinkih mojih možganov najde pot. In je spet tu. Vonj po meni, po tebi, po tisti zimi. Kot prvič. Adrenalin. Vedno znova me preplavi. Pa najsi pomislim le na košček minute, ki je bila med nama; mogoče le misel na klic ali na krik … Na smeh … Slišim tvoj vzdih tik pred koncem. Še te čutim. Vidim te, vedno znova, kako prihajaš, jaz pa te čakam  tam zgoraj ob oknu. Stojim za zaveso, nestrpna, da te spet vidim. Ali pa, kako zvonim spodaj in imam v sebi to … to … kako sploh reči temu? In potem odpreš in razlijeva se eden v drugega.

Prav vse, vse, je tu razumeš? Ves čas. Kot senca je to, neimenovano; kot senca me spremlja povsod.

»Zakaj ne vnovčiš tega? Kar je bilo,« sem te vprašala takrat, se spomniš? »Zakaj ne obrneš v dobro?« Kar je lahko reči. Ali napisati. Malo težje pa živeti. A – vem. Vem, da veš in jaz se ponavljam. Tako je. Včasih.

Želela sem ti povedati samo, da … kako naj to rečem, da ne bo slišati ceneno, postano ali obrabljeno? Da … si tu. Še vedno. In vedno spet. Kadar hočem. In kadar nočem.

Tu. V meni. Ta občutek. Da imam nekoga v sebi. In da je košček mene ostal nekje drugje. Pa čeprav ne bi smel. Srcu se ne da dopovedati, določiti, kaj sme in česa ne. Kako že poje tista? »… srce proda stari trik … in se odtrga …« Tako se počutim; večino časa. Raztrgano? Ne, raztrgano ni prava beseda. Razpeto. Ja, to je bližje. Razpeto – med več srci. Vidim te, kako me gledaš; skeptik, kot vedno. A – zakaj bi obračala v mol? Rajši imam pesmi v duru. Mol obžaluje, dur proslavlja. Da se je sploh zgodilo; mnogim se ne. Tako močno in tako intenzivno. Tako enkratno.

Da bi ponavljal? Tudi jaz bi, kdo pa ne bi. A, v življenju, ki je sicer eno samo ponavljanje, so določene stvari in nekateri dogodki enostavno neponovljivi. A hkrati nikoli ne izgubijo žara znotraj nas. Tam so, nekje v nekem predalčku; kot stara, nikoli poslana in prebrana pisma.

Srce namreč gre. Četudi ve, da bo bolelo. Tudi tako je, v življenju. Zato – sprejmiva. Da ostajajo slike, misli, vonjave. Vezane na tisti večer ali popoldan, na jutro in dan. Še so tu. Tega nihče in nič nikoli ne izbriše. Zabloda? Mogoče, kdo ve. Zadnjo besedo ima tako ali tako vedno – čas. Ki vzame, ali pa pusti. Spomin. Občutek. Vonj. In dotik. V duru.

In jaz še vedno pišem. Četudi ni potem nikoli prebrano. Veliko takih pisem je nastalo, ki jih nisem nikoli poslala in jih ni nihče nikoli prebral. Pismo prijateljici. Mami. Očetu. Sodelavki. Ljubimcu. Temu in onemu. Sestri in bratu. Življenje je pač tako. Da včasih beseda ne pride do tistega, ki mu je namenjena. A to še ne pomeni, da je ni. Tukaj je. Samo prebral je še ni, nihče. Jo je pa občutil.

Featured

Zahvalnica norósti

Hvala meni, da znam biti v tem strašno resnem svetu včasih še vsaj malo nora.

“I did it!” “Naredila sem!” bi najraje zakričala, ko mi je končno – po … koliko letih?? Čakajte, čakajte, to je pa že dvomestno število, za to potrebujem pa že čas, da izračunam. 🤣 No, saj to sploh ni pomembno … Skratka, po več desetletjih, mi je uspelo uresničiti mladostno željo še iz mojih študentskih let 🙈 (zdaj pa naj računa, komur se da).

Preluknjala sem si nos.

Po novem imam v desni nosnici moder biserček. In komaj čakam, da ga bom lahko začela menjavati! Vsak dan, ampak res vsak dan si želim imeti drugega. Druge barve, druge oblike; mogoče rinčico. Menjavala ga bom kot uhane, zakaj pa ne?

Ja, ja, že slišim … tudi moja hčerka je to prvo vprašala. Če sem čisto iskrena, je tudi meni to od trenutka, ko sem si zaželela pirsing v nosu, a si ga še nisem vstavila, hodilo po glavi.

“Kako si pa čistiš nos?” Hja, tako kot do zdaj in tako kot vsi – pihnem. In vrtam notri. Kako si pa vsi čistimo nosove? Vrtamo, a ne? 😆 Z uhanom v nosu, ali brez, velike razlike ni.

Občutek po pirsingu je bil … neopisljiv. Kadar je želja tako velika in tako dolgo odlagana, pozabljana in tolikokrat potlačena … potem je uresničitev … Nora! Počutila sem se, kot da letim!!!

Bolečina? Niti za trenutek nisem ne pred tem, ko sva s prijateljico sklenili zavezo, da se greva obe in skupaj preluknjat, ne vmes, ko sva čakali na termin, pomislila na bolečino.

Saj poznate moj stavek, ki ga povem vedno, ko me nekdo opozori, da bo pa tole bolelo? Nazadnje sem ga povedala svojemu zobarju, ko mi je hotel dati protibolečinsko injekcijo pred vrtanjem in je bil začuden, zakaj da je nočem: “Trikrat sem rodila. Meni eno vrtanje v zob ne pride do živega. Ni variante, da bi to tako bolelo, da se ne bi dalo zdržati.”

Kaj so rekli doma? Otrokom se je, ko sem jim povedala, kaj nameravam, zdelo zabavno; mož je, ker sem ga napeljala, da naj ugiba, kaj si bom dala preluknjati, trikrat brcnil v temo, potem moje izbire lokacije luknjanja ni komentiral.

Ko sem pa prišla že domov z biserčkom v nosu, pa itak nihče ni opazil. Ena hčerka mi je, ko je končno videla pirsing, povedala, da si želi preluknjati jezik, česar nisem komentirala (nekako se mi ta trenutek ni zdelo primerno karkoli reči 😂), druga me je, kot že rečeno, vprašala, kako si bom pa zdaj brisala nos; sin je bil pametno tiho. Mož je rekel le: “To je tako majhno, da se sploh ne vidi!”

Tako da zdaj razmišljam, da bi si preluknjala še ustnico. Ampak – pššt – naj bo presenečenje. Bom videla, ali bo sploh kdo opazil …

Sem pa nekaj dni pozneje, ko smo se oglasili pri prijateljih, na kolegovo vprašanje: “Vida, kaj pa zdaj temu sledi?” Gladko odgovorila: “Tatu. S prijateljicami smo že zmenjene; vse že vem – kaj in kje si bom dala tetovirati.”

Na to informacijo je moj življenjski sopotnik najprej zavil z očmi, se nasmejal in nato izustil – sicer malo v smehu, v bistvu pa precej zares – : “A bi ti končno odrasla in bi se malo zresnila?”

Jaz pa sem odgovorila le: “Zadnjih dvajset let sem bila odrasla in – dovolj imam ‘odraslosti’ ter ‘resnosti’!”

“Odraslo vedenje”? Brrrr, kar strese me ob misli na to. Upam, da ne bom nikoli tako stara, da se bom začela “odraslo vesti” …

Pri tem seveda – da ne bo pomote – ne govorim o odgovornem vedenju do sebe in drugih. Ki je, če mene vprašate, nujni sestavni del prav vseh odraslih; no, vsaj tistih, ki smo kdaj res odrasli.

Pri “odraslem vedenju” jaz namreč čutim priokus naveličanosti, zdolgočasenosti, narejene resnosti … Bljak, skratka. In – če bom kdaj taka, prosim … But! S prvo trdo stvarjo po glavi!

To sem tako že zmenjena z več prijateljicami … če bom kdaj postala dolgočasna, resna in vseh neumnosti naveličana baba, imajo nalogo, da me takoj opozorijo, naj neham. Prekinem “glumatanje”, slečem težek plašč resnobnosti, umijem umazanijo vsakdanjosti in odložim težka bremena preteklosti. In spet … malo znorim. Ne zelo, samo majčkeno. 🙃

Tako imam zdaj torej v načrtu – da, tudi norosti je potrebno skrbno načrtovati – tatu. Krasen bo!!! Neverjetno se ga že veselim. In – a o tem psssst! – seveda ne bo le eden. Saj veste, kako pravijo. Eden ni nobeden … To velja tako za tatuje kot za norósti. 😉

Featured

Slaba mama

Ne verjamem vsem svojim mislim, čeprav me včasih kaj močno prepričujejo.

Bila je majhna, stara skoraj leto in pol. Jaz pa sem imela doma tudi še nekaj tednov staro dojenčico. Eno, staro leto in pol in drugo, komaj rojeno. A to zame sploh ni bil problem. Je pa bil takrat njun ati pravkar zbolel za kar resno avtoimuno boleznijo. In je želel imeti tisti dan malo miru. No, malo več, kot po navadi.

Starejšo hčerko sem zato za nekaj ur peljala k njeni babici. Mlajša je ostala z mano, drugače ni šlo; praktično ves čas je bila namreč na mojih prsih, stekleničke takrat še ni sprejemala. Hčerki pri babici ni nič manjkalo; nasprotno. Imela je več pozornosti, kot bi je dobila doma, ob dojenčku, neprespani mami in bolnem očetu.

Še danes čisto razumsko vem, da je bilo takrat s prvo hčerko vse super, mogoče je bilo zanjo celo bolje, da je bila tam. Vem, da je bilo vse točno tako, kot je moralo biti, a … vsake toliko časa se spomnim na to. In mi pritečejo solze. Ker nekdo v meni govori: “Slaba mama si.”

Sicer nič o tem, zakaj tako misli, ali pa, zakaj mi to razlaga. A mi ta glas, ki je kar močan, to razlaga še naprej.

Jaz pa nikoli ne bom pozabila, kako sem se počutila ves čas brez nje. Še posebej po tem, ko sem prišla po njo in mi je babica povedala, kako težko je že čakala, da pridem. 

Seveda … otrok si je želel domov. Kakršna koli gneča je že doma, kakršno koli delo že ima mama s kom drugim, otrok si želi biti s svojimi starši. 

In še danes me, ko slišim ta notranji glas – čeprav vem, da hčerki ni manjkalo nič – zaboli, zakaj nisem vztrajala, da ostane z mano. Še danes, pa je hčerka že najstnica.

Ob tem mi privrejo na plano tudi drugi spomini, ki v meni povzročajo žalost, razočaranje nad samo sabo, takoj padem v stres in v solze. 

Spomnim se, kako sem jo prvič udarila po rokici. Kako ji nisem znala vedno česa lepo povedati. Kako sem dvigovala glas. Kako utrujena sem bila in se nisem vedno z veseljem igrala z njo. Kako ni več želela spati popoldan, jaz pa sem vztrajala pri tem … Kako … tisoče in tisoče slik. In med njimi  niti ene vesele; vse imajo tak čuden lajt motiv. Vse pritrjujejo: “Ja, slaba mama si.”

Odjebite!

Sem skoraj zakričala ondan, ko so mi spet začele prihajati na plano take misli. Sodbe. Moje sodbe. O meni. 

Kot da nisem dala od sebe vsega. Takrat. In zdaj. Kot da nisem svoje energije do zadnjega atoma uporabila prav za otroke.

Zato – spokajte, predrage misli, popokajte svoje kufre in sebe ter svoje neumne prijateljice odpeljite daleč stran! Ne želim vas več ne slišati in ne videti! V moji glavi ni prostora za nekoga, ki me prepričuje, da sem nekaj delala slabo, jaz pa vem, da je to larifari. Odidite in ne vračajte se več! 

Mogoče res nisem mama, ki bi si za svojo roditeljsko vlogo zaslužila nobelovo nagrado za mir. Si pa tudi ne zaslužim, da mi nekdo vsakih nekaj mesecev riba nos z neumnimi vprašanji o tem, zakaj sem otroka za nekaj ur pustila samega na obisku, zakaj sem kdaj dvignila glas in zakaj sem včasih tako dolgo pri čem vztrajala.

Zato, dragi notranji negativni glas, povem ti le eno: poznam te, puška, še iz časov, ko si bila pištola. In ne bom več padala na te fore.

Ker – prvič – ne držijo. Ker – drugič – sem se vedno, res vedno trudila in se nikoli v življenju ne bom prenehala truditi; sploh ne, ko gre za moje otroke. In – tretjič – ker na naše ravnanje včasih malo vplivajo tudi okoliščine. Ki pa niso vedno zelo prijazne; nasprotno, po navadi so ubijalske. Vsaj pri meni so bile.

Zato – odjebite, misli o tem, da sem slaba mama. Mogoče res nisem mama za pet. Sem pa mama trem zdravim in krasnim otrokom, ki jih učim, da naj vedno razmišljajo z vsem svojim telesom, ne le z glavo. Pravzaprav še najmanj z glavo. Pogosto jim rečem: “Možgani so tako hudo ‘pametni’, da ti bodo vse žilvjenje govorili najrazličnejše stvari; nekaj jih bo uporabnih, večina pa ne. Ne pozabi – tega res ne pozabi v življenju, prosim – ne verjemi preveč svojim mislim. Možgani nas ‘hecajo’, mečejo na ‘finte’, resnico prirejajo v svojo korist. In korist imajo, ko mi nismo srečni; ker potem nenehno nekaj razglabljamo. Zato – previdno s tistim glasom, ki ga slišite notri. Ker nima vedno prav. Pravzaprav ima prav zelo redko.”

Večkrat je bolje “premisliti” ne v glavi, ampak v srcu, da vidiš, s kakšno vibracijo bo odgovorilo srce. Nato je tudi dobro poslati misel v trebuh in počakati, da ti ta s svojo energijo pove, kaj o tem misli. Dobro je malo predihati. In potem vprašati za mnenje še možgane. Ne pa samo njih. Ker so največji manipulator, kar sem jih kdaj srečala.

Featured

Če nisi malo nor, je težje

Včasih bi kak dan kar zradirala. A tudi za take dni sem tu in tam hvaležna.

Sivina in vlaga sta se vlekli kot sluzast smrkelj. Spet; tudi tisti dan.

Vsega sem imela poln k… Ampak res vsega. Ne vremena, vreme je, kakršno je, na to ne moremo vplivati (na srečo!). Na živce sem si šla, da me je vse tako … podrlo. Razkačilo. Razžalostilo. Raz … karkoli že, skratka – nič finega se ni vrtelo na moji plošči počutja.

In moje misli so šle v smer samoizpraševanja … kdaj sem se nazadnje nasmejala?! Kdaj sem se nazadnje res fino imela?? Kdaj sem nazadnje v nečem uživala? Res uživala?
Brskala in iskala sem po možganskih vjugah, pa nekje tam po globinah svoje notranjosti in ugotovila … da – ali sem dementna, ali sem pa res čisto v k….

Sranje. Ko ugotoviš, da niti za trohico veselja nisi proizvedel v zadnjih dnevih (tednih?!?).

In? Kaj zdaj?

Pripela sem psa in vmes preklela povodec, ker se je fecljal, pa vezalke, ker se niso takoj želele zavezati, pa dež, ker seveda ni nehal padati. In sva šla malo na zrak. Da se nadiham. Prezračim. Odhodim. Hoja pomaga.

Hojo bi morali predpisovati na recept. Res! A ne bi bilo to fino?

“A pod stresom ste? Vsak dan vsaj eno uro zmerno hitre hoje v zelenem okolju. Ne, po mestu ne velja. Ne, po trgovinah tudi ne! Peljite se malo ven iz mesta, če pa ste na podeželju doma, toliko bolje, obujte udobne športne čevlje in pol ure kasneje boste že bolje.”

Bi recimo rekel zdravnik. In to napisal na recept. Za tiste, ki jih poleg stresa muči anksioznost, – dodatnih 30 minut. Po možnosti sprehoda po gozdu; ta posebej blagodejno vpliva na človekovo psiho. Drevesa začutijo, kaj te muči in tiste črve, ki vrtajo po možganih, zvabijo ven, jih pocukajo iz glave in – človek se domov vrne … lažji. Lepši. Manj obremenjen. Bližje s samim seboj? Da. To bo prava beseda: spet bližje sebi.

Kar je največja bolezen trenutno, vsaj kakor jo jaz opažam – da se oddaljimo. Od vsega, kar je vredno, od vseh, ki so res pomembni in konec koncev tudi od samega sebe. In ko ni stika … je vse kot tisti sivi, sluzasti šmrkelj.

Skratka – hoja, zelenilo narave, gozd, lahko kolo, lahko pes na povodcu, četudi dežuje, samo, da se prevetrimo, da z vsakim dodatnim korakom pustimo tam zadaj vse, kar nas teži.

Da, definitivno bi morali hojo predpisovati na recept.

Tudi pomagala je; tudi meni.

Sicer premočena, a prijetno zadihana, sva s psom stopila spet v toplino hiše (in kljub sprehodu in njegovi blagodejnosti sem še enkrat – “ziher je ziher” 😉 – preklela april, ki traja že tri mesece). In takrat sem ugotovila, da sem hvaležna.

Za … ah, za sto stvari več, kot pa prej, ko sem videla samo sebe in moje “probleme”.

Hvaležnost, ki me je dohitela nekje med sprehodom, jaz pa sem jo prijazno povabila, da naju pospremi do doma, je namreč tisto, na kar prepogosto in prerada pozabljam.

Priznam, tudi jaz sem lena. In ne pišem dnevnika hvaležnosti (a – ko bom velika, ga bom, obljubim! Častna! 😉), čeprav je zadeva zelo močna. Kajti – ne rečeš hvala tisoč drobnim stvarem le v svoji glavi. Zapišeš jih. Kar ima močnejšo energijo. Zato jih lahko prebereš. Kar ima spet zelo močno energijo. In lahko polistaš nazaj in si rečeš: “Orka malora, saj res! To sem zapisala prejšnji mesec, a še kako drži! Kako dobro, da imam roke! In da lahko sama diham. Gledam. Govorim, mislim. Koliko stvari, ki jih imam za samoumevne, pa niso!”

In je dan takoj svetlejši, četudi je že večer. Za kar sem pa vedno hvaležna. Da mi je uspelo “pregurati” še en težek, obremenjujoč dan, dan, ki je le za zradirati, in ob tem ostati še relativno prisebna. S poudarkom na “relativno”. Kajti – včasih, če nisi vsaj malo nor, se ne da zdržati. In tudi za to sem hvaležna. Za norost; predvsem za norost. Hvala ti, da si tako pogosto v moji družbi. Brez tebe bi bilo življenje pa res čisto brez barve.

Featured

Ne-super-woman. Vsaj en dan.

Ker bi dobro delo malo odložiti. In odpočiti. Potem bi bilo voz spet lažje vleči naprej.

Tisti trenutek, ko sem se spuščala po starih, zlizanih stopnicah hladnega hodnika stare mestne vile, sem ugotovila. Nikoli se me ni kaj podobnega dotaknilo tako močno, kot do zdaj. Želja je prav v tistem trenutku pribrbotala na površje mojega uma tako silovito, da je enostavno nisem mogla utišati in ne slišati. Očitno jo je iz globočin moje notranjosti izvabil oster in vlažen ter lepljiv hlad stare hiše.

Zaželela sem si, da bi postala … kako bi to rekla? Kaj je nasprotje od “močna”? Nasprotje od “ženska-ki-dela-pet-stvari-hkrati”? Nasprotje od: “Ti zmoreš vse”?  Kaj je protipol stavka “Saj ti se pa ja znajdeš!”?

Mogoče je pravi pojem “ne-močna”? Ne nemočna, pač pa ne-močna, kot nekaj nasprotnega od “močna”, četudi ne šibka. Preprosto nekdo, ki po navadi zmore, a mu je te vloge trenutno enostavno preveč. Hoče stisniti pavzo, a – kaj, ko nihče sploh več nima videoplayerjev, da bi se dalo ta film vsaj majčkeno ustaviti.

Močno sem si zaželela; vsaj za en dan. Da bi bila drugačna od same sebe.

Da bi bila tista, ki dobi pomoč; ne tista, ki jo vedno daje.

Tista, ki bi ji bilo dovoljeno reči »ne morem« in »ne zmorem«.

Tista, ki bi se lahko obrnila stran. Ob bolečini nekoga drugega.

Tista, ki ne bi ves čas vsega jemala nase.

Tista, ki bi lahko rekla »Boli me!« In bi šla dalje.

Tista, ki bi večkrat slišala »Bom jaz, ni treba tebi«.

Tista, ki bi lahko kdaj tudi izjokala. Odložila. Izpustila.

Tista, ki bi lahko včasih koga kam poslala.

Da bi bilo vsaj malo lažje; da mi ne bi bilo treba toliko nositi in vleči.

Točno ta.

Počutila sem se namreč – ne, ne utrujeno. Izžeto; bila sem kot tista popolnoma stisnjena limona. Niti kaplje energije več … In bil je skrajni čas za pogovor s samo seboj.

Tako me je moj jaz, medtem ko sem stopala po tistih starih, kamnitih, od časa in hoje zlizanih stopnicah, pogledal naravnost v oči. In enostavno ni umaknil pogleda; morala sem se soočiti sama s seboj. Si priznati.

Da mi nihče nikoli in nikjer ne bo postavil spomenika. Zato bi si bilo dobro kdaj malo odpočiti.

Da ne bo nihče naredil nič namesto mene, zato lahko tu in tam kdaj kaj tudi počaka (sicer bolj tam, kot tu 😉 , a vseeno – lahko počaka).

Da je v življenju pomembnih ogromno stvari, a – najpomembnejši si ti sam.

Da, če zbolim, ne bo bolelo prav nikogar drugega, samo mene.

In če zbolim, bodo mogoče celo bolj od mene trpeli moji otroci.

Ko sem zapustila zadnjo stopnico in skozi težka, obokana vrata stopila na ulico, je vame puhnil topel, svež zrak mesta. Sonce je nežno grelo in me postrani pogledalo, kot bi mi hotelo kaj reči.

Verjetno kaj takega kot: »Živijo! Dobrodošla na lažji in svetlejši strani. Vem, vem, oblaki me včasih prekrijejo, tako da me ne vidiš, a jaz sem vedno tukaj. In tudi jaz sijem brez počitka. Zato – ne obupuj! Le sonca to zmoremo …”

Featured

V naslednjem življenju bom … mačka

Ne tako kosmata. Tako osredotočena na zdaj.

Mudilo se mi je že, zato sem hitela sem ter tja; od kopalnice do kuhinje pa gor do otroških sob. Priganjajoč otroke, da se oblečejo, saj je bila ura že krepko čez pol osmo. Občutila sem, kako mi je ta gneča povzročila, da sem bila skoraj že cela prepotena – pa sploh še ni bilo osem! Kje je še osem zvečer …

S kotičkom očesa sem ujela zadnjo taco mačka, ki se je pravkar pretegnil nekje sredi zmešnjave odej na moji postelji … Pogledala sem ga natančneje, saj ga v jutranji temi, ko se je vrnil domov, popraskal po roletah, da sem ga spustila notri in se vgnezdil pri mojih nogah – točno tako, da nisem mogla stegniti nog – sploh nisem dobro videla. Poleg tega sem se do okna in nazaj v posteljo privlekla v polspanju in v temi. 

Ko sem zdaj, po dveh urah njegovega gnezdenja sredi moje postelje videla njegov izraz na obrazu – zadovoljen in popolnoma umirjen – in ko sem pomislila, da bo zdaj ves dan moja postelja njegova, da bo imel ves mir tega sveta, medtem, ko se jaz odpravljam ven, na dež, na mraz in v službo … sem vedela.
V naslednjem življenju hočem biti – mačka.

Občudujem jih, res. Mačke so živali, ki me neverjetno fascinirajo. Od nekdaj. Vse živali spoštujem, da smo si na jasnem; mravlje, ki jih v kuhinjo prinesem s solato, nosim nazaj na vrt. Muham, ki zaidejo notri, odprem vsa okna in vrata in jih poizkušam prepričati, naj odletijo nazaj na svobodo. S ceste pobiram deževnike, da jih ne bi povozilo in da se ne bi posušili na vročini … skratka – resnično imam rada živali. Rada jih imam celo tako, da jih ne jem.

Ubijem samo klope, komarje in mogoče kakšno res trmoglavo muho, ki nikakor noče ven.

A mačke … jasno mi je, zakaj so jih nekoč častili. Upravičeno.

Mačke so kraljice. Kraljice stila življenja, ki si ga jaz želim živeti, a pri meni vse skupaj ne gre ravno v pravo smer … življenja “tukaj in zdaj”

Ste kdaj opazovali mačko, kako je vztrajna? Lahko sedi ure in ure – potem pa tudi spi ure in ure, mrha – pred luknjo na travniku. In čaka. Noro. Jaz bi se davno naveličala in začela žvečiti travo …

Mačke znajo resnično uživati. Kako samó uživajo na soncu! Privoščijo si vse elemente sončne kopeli! Že samo gledati jih je užitek …

Mačka točno ve, kaj je užitek. In ve, da je to samo v “zdaj”. Ne ukvarja se s tem, da jo je zjutraj nek drug maček prepodil s točno tega prostora, kjer se je zdaj razkomotila. Ne razmišlja, kako bi se mu maščevala … kako bi mu vrnila … kako bo ona zdaj njega zaj … Ne. Enostavno pride, se uleže in – uživa.
Brez trohice strahu ali anksioznih misli o tem, kako dolgo bo še tako. In kaj bo, če … In kako bo, če se zgodi to in to … To so zanjo stvari, ki ne obstajajo. Tukaj je. In zdaj. Samo to je pomembno.

Mačke so izjemno igriva bitja; še starim mačjim gospem ni izpod časti poditi se za trakcem ali frnikulo, ki jo je otrok zakotalil čez prostor. V trenutku našpiši ušesa in – hop! Je že sredi igre. Ne razmišlja, kako pa to res ne pritiče njenim letom. Ali – kako jo bo vsekalo v križu, če se bo preveč podila naokrog.

Tudi radovedne so prav od prve pa zadnje dlake svojega kožuščka. Ni ga prostora, kamor ne bo vtaknila svojega radovednega smrčka. Le kaj je v tej škratli zame? Smuk! In …. Naslednji sekundi že – spi. Fascinantno.

Imamo mačka, pri katerem posebej občudujem njegovo sposobnost prilagajanja. Bil je pocestni maček, izjemno socialen in razcrkljan, a potepuh. Ki je hrano seveda našel tudi pri nas; s poudarkom na “tudi”, kajti kak kilogram manj se mu sploh ne bi poznal, tako je bil dobro rejen. Kako le ne bi jedel, ko ga je hranilo kar nekaj hiš?! Pravi maček hrani ja ne reče ne!

Pa smo mu čez zimo ponudili košaro v garaži; zasmilil se nam je, revček, brez doma. Zdaj? Poznate tisto zgodbo o lisici in ježu? No, naš maček – ki je v tej zgodbi lik ježka – je poizkušal od hiše spoditi vse ostale mačke – vključno s psom! Sicer mu nismo dovolili, a, neverjeten karakter, resnično. Moj partner ga je kar nekajkrat poizkušal naučiti kozjih molitvic; jaz se s tem ne ukvarjam … mačka enostavno ne boš spremenil … Psa? Ja. Mačka? Niti za milimeter. 

Reči hočem, da ga je kar nekajkrat grdo prepodil, poizkušal prestrašiti ali kaj podobnega. Maček? Ja, umaknil se je, takrat. Na koncu je dosegel svoje. Brez posebnega truda, samo z vztrajnostjo in prijaznostjo (do mene, ne do naših ostalih mačkov) je zdaj najbolj notranji maček, kar sem jih kdaj videla. Poleg tega maček mojemu partnerju ni popolnoma nič zameril. Niti malo. Pride na kavč in se crklja – tudi pri njem.

Od mačk se je mogoče neverjetno veliko naučiti, kot tudi od mnogih drugih živali. A le mačke nosijo nek poseben zen … umirjenost … osredotočenost na zdaj.

Zato, dragi univerzum, imam samo eno željo. V prihodnjem življenju bi rada bila mačka. Moja mačka. Sredi moje postelje in s polno skledo briketov; da mi ne bo treba sedeti pred mišjo luknjo. Kajti, ne samo, da ne jem mesa, čakanje ni ravmo moja močna točka …

Medtem pa, ko čakam na uresničitev svoje želje, pa lahko mogoče poizkušam kaj mačjih lastnosti vnesti v svoje življenje. Poleg lenarjenja in pretegovanja na soncu, kar sta itak top lastnosti kosmatih uživačic, bi mogoče lahko poizkušala biti srečna s tem, kar imam? Se ne obremenjevati s tem, kar mi manjka? In uživati v tistih malih malenkostih, ki naredijo življenje res lepo. Kot je recimo mačje predenje … mehke šapice in zadovoljen mačji nasmeh. Tukaj in zdaj. Saj je to edino, kar imamo. Edino, a največ vredno.

Featured

To je kratka zgodba

O neki ljubezni

Gledal si me. Kot da se poznava. Kot da nisva tujca, ki sta se srečala šele pred nekaj trenutki. Tvoj pogled je bil … domač. Nič perverznega, nič ostrega. Le toplina. S pogledom sem te pobožala nazaj.

In to je bil začetek. Še danes točno vem, kakšen občutek se je takrat usidral sredi mojega telesa; kaj sem okušala in slišala. Bilo je nežno sladkega okusa … kot melona. In bilo je, kot da je nekdo po steni polil zlato barvo. Bilo je … kot dom.

Nihče ne ve; nihče, razen naju. Še danes včasih gledam v oči ljudi. Poizkušam tam najti sled. So kdaj videli najino dvojino? So jo občutili? Ali vsaj slutili? Iščem sledi najinih trenutkov; povsod, tudi v njegovih očeh. So kdaj videle pravo ljubezen? Je kdaj občutil to energijo? Uničujočo kot cunami in nežno kot prva pomlad. Je bil kdaj moj vzdih z njim podoben vzdihu s teboj?

Nihče ne ve. Včasih me ima, da bi stopila ven in zakričala … naj vsi slišijo. Kako zveni prava ljubezen.

Izgubljam se; včasih. In včasih se najdem v črno črni temi.

Se spomniš, ko sem ti rekla: “Izgubila se bom. Izgubila se bom sredi tega sveta … če me boš zapustil.”

Pogledal si me s tistimi sinjimi očmi. In tvoj nasmeh je bil nagajiv: “Nikoli …” Konec stavka so prekrili moji poljubi.

Tako še danes ne vem, kaj si pravzaprav hotel reči. “Nikoli te ne bom zapustil.” Ali mogoče: “Nikoli se ne boš izgubila.”

Vedno, ko pogledam na uro, se spomnim. Tvoje besede so se vžgale v moj spomin: “Poglej … koliko je ura? Povej … da še ne greš. Da je še čas. Da je še čas za … naju. Znova.”

Vedno slišim to. In vedno, ko pogledam uro, je čas za … znova. Za nov začetek.

Že davno sem izbrisala tvoja sporočila. A na prsih še čutim sled tvojih poljubov … tvoje roke so še vedno na mojih bokih … tvoja slina v vseh mojih porah … tvoj pogled … na meni .. ves ta čas …

Moje roke so te izpustile. A moje srce … še vedno ni pripravljeno.

Featured

Mamino življenje ni življenje njenega otroka

O tem, da so otroci res naše življenje, a le en del. Ostali del našega življenja je naša izbira.

“Mamice – še posebej tiste, ki ste samostojne podjetnice, pa tudi tiste, ki ste zaposlene in ne spadate v ‘kritično infrastukturo’, pa morate kljub temu delati. Kako rešujete z vrtcem in prvo triado šole? A se vam zdi v redu, da se moramo same znajti, da cele dneve delamo to, kar bi naj drugi, ponoči pa za svoje službe??”

Nekako tako je zapisala ena od tisočih, ki hodijo po robu. Že nekaj časa.

Pa ne le po robu svoje zmogljivosti, tudi po ekonomskem robu. Trudijo se, da ne zgrmijo v prepad. Katerega koli, tisoč jih je. V prepad izgorelosti, v prepad kronične utrujenosti, v prepad apatije, v prepad, ki se ga vsi najbolj bojimo – pomanjkanja denarja – in še bi se našlo.

Po tem robu hodi že leto ali več večina ljudi, med njimi je največ mam.

A, kaj človek bere, ko preleti komentarje pod to mamico? Nekaj časa podobna mnenja, potem pa udari: “Jaz ne razumem tega? Kako in zakaj imate eni otroke, če jih niste pripravljeni prenašati? Če nočete skrbeti za njih.”

Lahko še kaj hujšega očitaš mami? Da ni pripravljena? Da ne more ali noče?

Lahko še kaj bolj butastega napišeš, čeprav se zavedaš, da pravzaprav ne poznaš situacije, ki je odzadaj? Je ta mama samohranilka? Je poizkusila še kaj drugega? Zakaj mora delati, zakaj si ne vzame prosto? Polno vprašanj, na katere nimaš odgovora, a ti udariš s – sodbo.

Kar je najslabše. Zakaj? Ker ne drži; ker predpostavka, na kateri si sodbo zgradil, ne drži!

Ni mame, ki ne bi bila pripravljena. Je samo mama, ki bo zdaj, zdaj pregorela. In se odloči, da pa se tega ne bo več šla. Konec koncev, kot je prav tako napisala ena – če so lahko odprte drogerije, pa drevesnice, pa tehnične trgovine pa podobne “življenjsko neznansko pomembne stvari” – zakaj potem ne vrtci?

Ker so življenja enih manj vredna? Da ne? Kaj potem?


Zato bi rada rekla samo eno – drži. Otroci so naše življenje, veeeelik del našega življenja. In tudi me, mame, oziroma starši smo tudi del njihovega življenja.

A, večji, kot so otroci, manjši del njihovega življenja zasedamo mame in očetje. In prav je tako. 

Poznam namreč mame, ki se dobesedno prisesajo na svoje otroke in skozi njih živijo svoja življenja. Kar bi moralo biti, če mene vprašate, opredeljeno kot kaznivo dejanje. Otrok namreč ne bi smeli imeti zato, ker nimamo drugega življenja. Nimamo jih zato, da bi si svoje življenje zapolnili in napolnili z nečim, česar potem ne bomo pripravljeni izpustiti.

Otroke imaš zato, da jim daš najprej korenine, potem pa krila, da odletijo. To je to. In nič drugega v mojem svetu ni sprejemljivo.

Moje življenje je moje, otrokovo življenje ni moje. Otrokovo življenje je njegovo. Res je, da je del mojega, a samo del.

Ostali deli življenj mam pa so stvar vsake posamezne mame. A bo delala? Super. Ne bo šla v službo? Tudi vredu; samo, da ne bo visela na otroku in na njegovem življenju.

Otroci morajo biti v družbi s svojimi vrstniki, s sebi enakimi, ne s starši. Starši smo – večji so otroci, bolj to velja – svoje večinoma že opravili. Smo pa seveda vse svoje življenje tu za njih kot opora, še zdaleč pa ne kot obveza.

Skratka – ostali del mojega življenja – torej, ko nisem mama, je moja stvar. To je moja izbira. Zato – pustite nam delati, lepo prosim! Pa brez komentarjev v stilu “Zakaj imate otroke, če niste pripravljeni skrbeti za njih.”

Prvič – nihče ni rekel, da ni pripravljen skrbeti za njih. Tudi v krizah ne; sploh v krizah ne! Seveda, da nobena mama ne bo svojega otroka pustila v nobeni življenjski stiski samega.

Ampak – da ti onemogočijo normalno delo? Oprostite, a smo spet v srednjem veku, ali kaj? Saj se dobro vé, da če bodo mulci doma, da bo eden od staršev – in vé se, da bodo to večinoma mame – ali prav tako doma ali pa bo moral, ko opravi službene obveznosti, delati še tiste, ki so drugače na plečih učiteljev.

In ne, to, da si mame želijo odprte vrtce in šole, ni otepanje odgovornosti. To je naša pravica in konec koncev dolžnost. Nobena mama ne bi smela otroka roditi zase. Ne rodiš ga zato, da bo “tvoj”, ampak, da bo sam svoj.

Ženske in mame, ne dajmo se! Bolj bomo glasne, bolj bomo slišane. 

Vse me bi najraje z otroki ležale na travnikih in živele v eni sami ljubezni brez stresa. A – z ljubeznijo se ne da plačati položnic in ljubezni ne morem otrokom zjutraj namazati na kruh. Za to je potreben denar.

Zato vse – sploh, če ste ženske! – prosim, da naslednjič, preden izustite kaj tako “pametnega” o tem, kako ne razumete, da nekatere mame ne želijo ali ne morejo poskrbeti za svoj naraščaj … poizkušajte pogledati čez svoj omejen pogled. Ni tako zelo težko.

Featured

Neznosna lahkost blebetanja

Kako lahko je nekaj reči in kako je malo težje to živeti.

Sama sebe sem nekaj dni nazaj ujela na prav nesramno debeli laži.

Nekomu – ne vem več, komu, se mu pa, če bere te vrstice, iskreno opravičujem, sem rekla, da sem zelo kreativna. In da me veseli ustvarjati ves čas kaj novega. 

Ne le z besedami, kar bi mi naj bilo dobesedno že “v krvi” ali “pod kožo”, ampak tudi nasploh pri kakšnem klasičnem ustvarjanju z ustvarjalnimi materiali, tudi v kuhinji, ali recimo pri reševanju nekih problemov.

Potem pa so mi, ko sem imela pet minut miru in tišine, na plano priplavale te misli.

“Sem ustvarjalna.”

“Odprta sem za novosti.”

“Ljubim spremembe.”

“Rada spoznavam vedno nove in nove ljudi.”

“Nimam problemov s prilagajanjem.”

Ste se kdaj slišali reči kaj takega? Ali pa za vas velja kaj bolj v stilu:

“Ne maram klepeta z neznanci.”

“Nikoli nisem rad dopustoval na vsako leto novi destinaciji.”

“Niso mi všeč glasne ženske.”

Pravzaprav je vseeno, katera od trditev je vaša. Čisto vseeno. Ker so vse te izjave popolnoma enakovredne: vredne so nič. Njihova vrednost je nič. So namreč le besede.

Dejanja, ki jih na podlagi teh – ali kakih drugih besed – izvajamo, so namreč povsem nekaj drugega.

Kajti v tistih nekaj minutah tišine me je tam nekje, od zadaj, čisto v zadnjem kotu možganov, začela žuliti misel.

“Pa kaj ti to nakladaš?!? A sploh veš, kaj to pomeni?”

Priplezala je na plano in ni bilo šanse, da se je znebim. Vsaj tako hitro ne.

Nepredirno in ostro me je gledala. Naravnost v oči. In morala sem si priznati. Da ima prav.


Kreativna? Jaz? No, ja. Povprečno. Nič posebnega. Nič, ob čemer bi človeku kar zaprlo sapo in bi rekel: “Uau! Tega pa se ne bi sam nikoli spomnil.”

Odprta za novo? Niti ne. Če bi bilo to res, me ne bi vedno znova tako s tira vrgli novi aparati. Najrazličnejši.

“Zakaj ne delajo več takega, kot je moj stari?!! In to se mi dogaja vedno – ko se na nekaj navadim, potem menjajo!” (Vse kletvice so – iz spoštovanja do lepega slovenskega jezika – v slovenščini jih namreč nimamo veliko, vsaj zelo sočnih ne – iz zapisa izpuščene. V realnem življenju pa so ob tem ali podobnih dogodkih še kako realne …)


Rada spoznavam nove ljudi?

Ah … dajte mi no že mir. Moj krog prijateljev in znancev je po mojem mnenju dovolj velik; pravzaprav že preveč. Za prijatelje, ki jih že imam, si jemljem premalo časa. Čemu bi potem rada spoznavala nove?! Tako je – to enostavno ne drži. 

In prav zato – čeprav tega seveda ne bom nikomur priznala – znotraj mojih možganov vedno, ko se nakazuje, da bom spet spoznala koga novega, divjajo dialogi, o katerih vam raje ne bom razlagala (in imajo veliko povezave s tujimi neprimernimi besedami, že omenjenimi v prejšnjem odstavku, ki niso primerne za ta zapis.)

Podobno velja za vse nas.

Trdite, da vam niso všeč glasne ženske? Koliko greva stavit, da bi vam ena malo preveč glasna postala takoj všeč – kljub preveč decibelom – če bi ugotovili, da vam je naklonjena in da si lahko mogoče od nje nocoj obetate nekaj več?

Lahko je namreč nekaj reči. To je najenostavneje.

Je pa vprašanje, ali to tudi drži. Ker, če nekaj rečeš, to ne boli, a ne, da ne?

Pogosto nekaj govorimo o sebi, ker vemo, da je ta lastnost, ki si jo pripisujemo, zaželena. Zato jaz vedno rečem, da sem kreativna. Ker je to nekaj, kar je za pisce besedil zaželeno. A hkrati to še ne pomeni, da to dejansko sem. Koliko ljudi recimo trdi, da nimajo nič proti priseljencem. A za nič na svetu ne bi bili njihovi sosedje.

Najlažje je nekaj reči. Ali to tudi drži? E, to, to pa je že druga pesem.

Zato sem jaz zadnje čase najraje – tiho.

Ker sem ugotovila, da za stvari, ki jih govorimo – ali celo vemo, da niso resnične, ali mogoče niti ne vemo, da ne držijo za nas, pa jih vseeno govorimo. Zakaj?

Ker mislimo, da bomo od tega kaj imeli.
Dobiček.

Dober vtis.

Denar.

Ugled.

Karkoli.

A vse skupaj je larifari.

Kajti – edino, kar šteje so – dejanja.

Tisti, ki so dobri, se tega zavedajo in to dobro vnovčijo, ne razglašajo pa tega na veliko naokrog.

Tisti, ki radi pomagajo, dajo nekomu denar ali materialne stvari in so – tiho. Ne objavijo tega nikjer.

Popolnoma nikjer. Si lahko mislite? Ja. Tudi to obstaja.

Tisti, ki so ustvarjalni, ustvarjajo. Ne govorijo o tem.

Tisti, ki imajo radi spremembe, jih ustvarjajo.

Tisti, ki imajo radi otroke, so z njimi, ne pa nekje drugje.

Tisti, ki ljubijo resnico, je ne bodo na glas kričali, ampak jo bodo tiho živeli. 

Enostavno – živeli in nič drugega.

Saj poznate tistega, a ne? “Dobro blago se samo hvali.”

Drži. A ne z besedami. Z dejanji.

Featured

Minljiva večnost

Že tisti isti trenutek, ko se je zgodila, je začela minevati.

– – –

Ljubi me, kot da me ljubiš,” sem ga prosila, takrat.

Ledeni veter zunaj je bril kot za stavo. 

In sploh ni vedel, da se tam notri razplamteva ogenj. 

On pa je pomolčal in nato rekel: “Vedno. Vedno sem te.

– – –

Nikoli je zelo, zelo določna beseda. 

Nikoli je težka beseda, nikoli več pa še težja.

In takrat sem vedela. To se nikoli ne bo ponovilo.

Bilo je enkratno. Enkrat le v življenju te zadane pomladni vonj jasmina. Enkrat ljubiš zares. Le enkrat se počutiš, kot da je nekdo segel vate. Prijel s prsti tvoje srce in ga izvlekel iz tebe.

Samo enkrat.

Vse ostalo so blede kopije, približki, brezvezne ponovitve …

Nikoli več.

– – – 

Tisti trenutek me je obšlo … tak čuden, skoraj oprijemljiv občutek.

Da jaz nisem več jaz.

Dvignila sem obraz proti nebu.

Oči so ujele temo, ki je kot odeja počasi legala na tla.

Kot deja vu mi je možgane preletel spomin … na majhno deklico … v njeni sobi … zvečer.

Ležala sem v skoraj temi in bilo me je strah. Česa že? Tak čuden, takrat prvič občuten občutek … da jaz nisem jaz. 

Ležala sem tam v poltemi sobe, kot da to ni moje telo. Brez bolečin. Brez občutkov. 

Prazna.

– – –

Nagnila sem se čez ograjo in pogledala dol.

Reka je tiho tekla naprej. 

Ni je motilo, da je na njenem obrežju tisti trenutek v meni divjal vihar.

Začutila sem, kako se je solza ločila od mojega lica. In padla v globino.

Kot kapljica večnosti. Minljive večnosti.

Ki je že tisti trenutek, ko se je zgodila, ni bilo več.

– – –

Bil je vse. Vse moje.

Bil je moj zrak. Moja svetloba.

Bil je rdeča in črna; bela, siva, zelena, rumena ter modra.

Bil je večna želja.

Bila sem njegov nasmeh.

Bila sem njegovo sonce.

Bila sem želja po več.

Bila sem.

Bila.

Featured

Kdo je kriv? Nihče; včasih.

Življenje ni črno-belo. Ima tisoč barv in še več odtenkov hkrati.

“Sam je kriv, kaj je pa toliko kadil!”

“Ni čudno, da je tako debela, preveč pojé, to je očitno …”

“Mulc je nevzgojen, drugače ne more biti, njegovih staršev praktično nikoli ni doma!”

Kako enostavno je reči: “sama si je kriva” ali “to je bilo pričakovano”, ali celo “takim se to vedno dogaja” … “Otroci so taki, če se z njimi nihče ne ukvarja.” … Kako prekleto enostavno je nekaj takega povedati.

Ljudje smo namreč – kljub temu, da se imamo za izjemno inteligentna bitja – neizmerno butasti.

In možganov – ne, da uporabljamo le nekaj odstotkov njihovih potencialnih zmogljivosti – včasih se mi zdi, da je še teh par odstotkov uporabe … preveč.

Kako to mislim?

Preveč razmišljamo, preveč kalkuliramo, iščemo razlage in utemeljitve, formule … 

Poizkušamo si razložiti, zakaj je nekdo bolan, debel, siromašen, osamljen in vedno ičemo razloge, vzroke in racionalne razlage. Vedno. Ampak res – vedno.

Kar je popolnoma in za polulati – smešno! Kajti včasih za kaj ni posebnega vzroka ali razloga. Včasih formule ne držijo.

(Pa ne govorim o matematičnih … tiste pustimo ob strani, ker … ne samo, da nisem oboževalka matematike in matematičnih formul, ampak nekako o tem niti v sanjah ne bi pisala. 😀)

Govorim o formulah vzrokov in posledic.

Oziroma to lahko, kot večina ljudi, preoblikujemo v vprašanja: “zakaj se je to zgodilo”, “kdo je kriv” ali “kaj je krivo”?

Vprašanja, za katere porabimo v naših življenjih vse preveč časa. In to – zaman.

Sicer gre za ena najpopularnejših vprašanj pri racionalnih bitjih, zagotovo … pri meni pa so ta vprašanja ena najbolj osovraženih.

Zakaj?
Ne, da ne želim vedeti. Ne, da ne želim analizirati – kadar gre za neke stvari, ki so analize potrebne.

Le … življenje me je naučilo, da … je njegova ključna beseda, skupni imenovalec, njegova esenca vedno samo ena: protislovje. Paradoks.

(“Kaj? Kaj zdaj tale piše neke neumnosti?!” … Vas kar vidim, kako vam zdaj te vrste stavki tečejo skozi možgane … 😁 )

Ampak – to sto odstotno drži. Bistvo, tisto, kar je v življenju ključno in tisto, kar bi se morali – če želimo kakovostno preživeti ta kratek čas, ki nam je dan – naučiti in sprejeti čim prej, je:

življenje je eno samo protislovje

Ena sama kontradikcija. En sam velik, debel paradoks.

Je hkrati črno in belo; je sivo in zeleno in rumeno in … Nikoli ni le ena barva; nasprotno – najlepše je prav, ko se mešajo nasprotne, komplementarne barve.

Življenje je lepo in hkrati grdo. Je čudovito in je neizmerno kruto. Življenje dá in hkrati, ko dá, vzame. Vzame sicer nekaj drugega, kot da, a vseeno vzame.

Življenje je veselo. In je za razjokati žalostno.

Je polno in hkrati prazno.

In to ne po obdobjih in ločeno; torej en čas veselo, pa spet žalostno, ampak – vse skupaj. Vse skupaj je neločljivo pomešano.

Je zajebano. In je lepo. Zajebano lepo.

In vse to gre skupaj.

Spomnim se, kako mi je nekoč ena od mojih intervjuvank pripovedovala, kako je bila srečna, pravkar je bila rodila hčerko. Veselje je nagrizla žalost; hkrati ji je namreč začel umirati oče. “Vse skupaj je bilo pomešano … sladko in grenko …” je pripovedovala in solze so ji tekle. Tudi meni. Ker sem točno vedela, o čem govori.

V trenutku, ko močno čustvujemo – in če si to dovolimo veliko časa v življenju, je veliko časa tako, da namreč poleg velike sreče občutimo tudi veliko žalost. Poleg velike bolečine velik blagoslov. Poleg žalosti zaradi izgube mogoče občutek osvoboditve.

Vse to, pomešano.

In eno drugega ne izključuje. Niti slučajno.

Zato imam nemalo težav z osebki, ki so “overthinkerji” – torej ljudje, ki imajo po mojem mnenju ne le preveč časa premišljevati, ampak svoje možgane tudi napačno uporabljajo 🙃 (in da, uganili ste, taki ljudje najpogosteje niso ženske, 😆 ker me – sicer verjamem, da obstajajo tudi izjeme – sploh, če smo mame, tega časa nimamo …) 

No, skratka, osebam, ki imajo težnjo po preveč premišljevanja in analiziranja, je težko dopovedati, da se včasih nekaj pač zlomi. In da ni nihče posebej kriv za to.

Da se nekaj izrabi. 

Da umre. 

Da nekdo zboli in je za to seveda nekaj “krivo” – mogoče kak virus, pa še to ne vedno – ne pa ta človek sam. To, da ni dovolj zdravo jedel. To, da ni športal. To da ni … Ni posebnega krivca.

Ne vedno. Ni vedno nekdo kriv. Ne vedno.

Včasih se kaj pač zgodi.

Težko razumeti, ne?

Da nekdo zboli, pa po vseh pravilih ne bi smel. Ker je zdravo živel, ker je dober človek in ker je na prav vse gledal pozitivno.

Da nekdo umre. Čeprav je bil premlad za smrt.

Težko je razumeti, da je nekdo odšel. Čeprav si z njim delal najlepše, kakor si znal in sta se skupaj imela fino.

Težko je razumeti.

A to ne spremeni dejstva.

Tako pač je.

Táko je življenje. 

In nihče ni za to posebej kriv.

Ni formule, ki bi razložila.

Kot je ni formule, ki bi razložila, zakaj se oba hkrati, žalost in veselje, sprehajata z roko v roki po tej tanki niti, ki ji rečemo življenje.

Ampak tako je. Življenje pogosto združuje nezdružljivo; je polno paradoksov.

In prej ta paradoks sprejmemo, prej se sprijaznimo, da je lahko nekaj hkrati žalostno in veselo, dobro in slabo in da ni vedno vse črno-belo, prej smo lahko mirnejši. Tudi sredi gneče.

Featured

Koščki mojega srca

Sem sestavljanka. Delčkov, ki živijo v drugih.

Moje življenje so koščki. Delčki mene, ki živijo v drugih.

Kje vse sem pustila sledi?

A v kom živi moj ukraden nasmeh?

Preglasen smeh …

Pogled.

Moj vdih?

Izdih.

Moj krik.

Sem še živa? Kje?

– – – – –

Tudi vi štejete čas “pred” in “po” nečem?

Pred njim … bila sem le senca ženske.

Po? 

Kako opisati nekaj tako silovitega?!

Nemogoče. Z besedami.

In zdaj?
Čas vmes … sovražim … čas … 

Čakajoč le na to, da – mine …

In si želeč samo eno … Da spet pride.

– – – – –

Začutila sem ga.

Nisva se dotikala.

Začutila sem tisto … tisto njegovo energijo … ta vonj … samo njegov.

Odreagirala sem … moja koža se je naježila …

Nekje notri v meni pa se je nekaj odprlo … nastežaj …

– – – – –

Čas po. Po njem.

Vse, kar se ti zgodi, te spremeni. Vsaj malo.

Hudo. Pa tudi lepo.

Sploh pa ljubezen.

Po njem … nikoli več … ista. Nikoli več.

– – – – –

Vem, kako bo, ko se bova po vsem tem spet sešla.

Moje oči. Zažarele bodo … toplo … kot sonce.

Zadišalo bo. Po koži. Po želji. Po strasti.

In … moja duša … bo doma.

Nekoč … nekje.

Featured

Oda samskosti

Ali zakaj biti samski mogoče ni najhujše, kar se vam lahko dogaja.

S polno ritjo je lahko sr… boste rekli. In imeli prav.

Trenutno imam res polno rit. In to vseh stvari, ki se tičejo ne-samskosti.

Imate tudi vi prav tako “poln kufer”? A vi ste siti situacij, ki pritičejo samskosti? No, potem sva približno na istem. Kajti tako eno kot drugo ima svoje pluse in minuse.

In tako se jaz spominjam svojih samskih dni … Z današnje ne-samske pozicije – sami plusi za samskost, vam povem. 😁

  • V moji postelji je bil tisti, ki sem ga jaz hotela. Mogoče ne tisti trenutek, kot sem si ga zaželela … to drži. A – včasih je dobro, da na kaj ali na koga malo počakamo. Znamo potem bolj ceniti in izkoristiti … 😉 
  • Šla sem, kamor sem želela, in takrat, ko sem jaz želela.
  • Ni bilo večnih usklajevanj, kam, kdo, kdaj, in kaj še mora kdo narediti in kdo kam ne bi šel, ker mora še … 
  • Nisem imela dodatnega dela v smislu čiščenja za nekom drugim. Pranja za nekom drugim. Likanja za nekom drugim …
  • Ni bilo non-stop in full servisa nekomu, ki tako ali tako ne ve, kaj bi točno rad.
  • In še in še bi lahko naštevala, a – da ne pokvarim samskim čisto vsega veselja, bom raje nehala.

Vse to so stvari, ki jih samski, ko so globoko v svoji zgodbi, ne vidijo. Da biti v paru ni vedno samo med in mleko (sicer jaz ne medu in ne mleka ne maram, tako da mi ni jasno, kako je ta rek sploh nastal … ampak – pustimo zdaj stvari, ki se cedijo.)

V paru bi naj bilo pač fino predvsem to, da lahko deliš. In tako predvsem samski vidijo zadevo, poparani pa čez nekaj let vidimo tudi drugo plat “deljenja”. Ki ni tako … sanjska. Kot jo prikazujejo včasih.

In če smo že pri prikazovanju in podobah – mislim, pazite to – v filmih, pesmih, revijah in knjigah nam prikazujejo pare, ki se eden drugega hranijo s čokoladicami v avtomobilih … pa s testeninami v restavraciji … Prosim?! Halo?? Pa kje so to vzeli?! Jaz niti ne bi hotela, da me nekdo hrani … sploh ne v restavraciji, niti za šalo …

Poleg tega najbolj ne maram, če kdo šara po mojem krožniku. Si svoje pojedel? Ok, potem ne jej še mojega, prosim.

Potem seveda klasični prizori, kako dva zaspita eden drugemu v objemu. Jao … jaz rabim prostor! Ne morem spati, če se me nekdo oklepa! Dajte mi no mir!

Pa seveda sanjska jutra … ah … o tem bi lahko pisala romane. Kako me zjutraj zbudijo mački, ki krampajo ali po oknu ali po vratih. Pa pes, ki cvili, ker hoče ven. Pa otroci, ki so žejni, lačni ali pa iščejo iPad …

Nikjer niti sledu o … s čem nas že “futrajo”? Božanje, dokler te ne prebudi … potem pa strasten seks, ki traja skoraj do poldneva. 🤪

Đizs … Ko to gledam, mi gre kar na režanje, tako – na ves glas.

Obožujem seks – ampak – ta dolžina je … lepo vas prosim no! Pa komu se pa dá dve uri seksati! Meni ne. Ne rečem – z zapeljevanjem vred – od zjutraj, ko se te v kuhinji “slučajno” prvič dotakne. Pa skozi ves dan zapeljivi pogledi in skrivni namigi. Pa potem zvečer akcija. To lahko štejemo kot 12 ur. Ampak ne čistega seksa. Sploh pa ne zjutraj! Kako se naj zjutraj sprostim in na ves glas – kot je pač moja lastnost – uživam, ko mi v sosednji sobi najmanj trije sedijo na kavču in … ne sedijo na ušesih, če veste, kaj mislim. Sedenje na ušesih imajo rezervirano za v šolo, od tam prihajajo in nimajo pojma, kaj je bilo rečeno … doma pa slišijo predvsem tisto, česar ni treba …

Pravite, da je plus v tem, da nekdo sploh sedi na kavču? In da to tako ne bo dolgo trajalo? Ja, se strinjam. Je, je plus. Je pa lahko – kot vidite – kdaj tudi minus. 

Tako, kot je z vsemi zadevami, ki se tičejo odnosov. Plusi in minusi v enem in istem paketu.

Kje jih je več? Plusov? Odvisno.

Odvisno od vas, odvisno od vaše zveze – oziroma ne-zveze – in odvisno od situacije. A … glede na to, da sem več svojega odraslega življenja preživela samska, kot pa v zvezah … bi rekla …

Pravzaprav nima velike teže, kaj bi jaz rekla. 

Kajti mnenje je odvisno od tega, kako na neko stvar gledaš, s katerega položaja. Kaj si želiš. In tudi – kaj za to narediš.

Povedala vam bom samo to, da sem jaz z nekimi resnejšimi zvezami začela šele po tretjem desetletju svojega življenja. In se svojih prvih treh desetletij zato spominjam kot zelo … sproščenih. Svobodnih. Lahko delam, kar želim. 😉 

Ni se mi treba non stop prilagajati. Ampak res;  zapomnite si, tisti, ki vam je trenutno težko v vaši koži, če ste samski … Non stop!!! Še ponoči se je potrebno prilagajati. 😆 

Ni mi treba neprenehoma gledati na koga drugega.

Ni mi treba početi stvari, za katere sem celo svoje dosedanje življenje govorila, da jih ne bom (zarečenega kruha … ja, vem, vem, sama sem si kriva.)

Kriva?

Hop! Pa smo tukaj.

Ne, ne pri krivdi. Krivda ni čisto prava beseda. Mogoče je boljša – odgovornost.

Sami smo odgovorni za vse. Tudi za to, da smo samski. Sami. Tudi, če smo v zvezi, smo namreč lahko neskončno osamljeni. Tega ne pozabite … zato je mogoče bolje biti kakovostno sam. Kot pa v za en dr… zvezi.

Pa preberite to še enkrat, če vam ni čisto jasno, kaj sem napisala. Sami smo odgovorni za to, da smo samski. Ali da nismo. In sami smo si to izbrali, vsi; tudi jaz seveda.

Ste samski in v tem uživate? Super!

Tudi jaz sem tipičen človek, ki potrebuje tako veliko količino svobode, da je čisti čudež, da sem jo zamenjala za dvojino v paru.

In točno vem, komu – oziroma čemu – sem se pustila napizditi … Hormonom! Grrrr … kako nefer od našega lastnega telesa! Da nas napelje v nekaj, kar tisti trenutek občutiš kot nujnost … potem pa vidiš, da si padel v lastno past … 😂 

A, dobro, zdaj je, kar je. “Hotela si orkester, zdaj pa špilaj!” bi rekla moja prijateljica in bi imela prav.

Svoboda in samost pa sta še vedno moji prioriteti. Ki se ju je popolnoma mogoče naužiti tudi v dvojini. In celo v množini; samo mogoče ne takoj, oziroma takrat, ko so otroci še manjši.

Jaz pač zadnje čase trpim prav zaradi tega, ker ne dobim dovolj velike količine samosti. To mi manjka. Tudi svobode imam malo premalo, čeprav z odraščanjem otrok vsak mesec več.

Če pa v odnosu ne dobiš dovolj svobode … ja, si tam, kjer ste mogoče zdaj vi. In je mogoče tako najbolje. In – jaz vam zavidam! (Pa še mnogo ne-samskih, verjemite … 😉) Zavidam – in privoščim, seveda, da ne bo pomote – svobodo in čas, ki ga imate zase, samost, ki jo uspete porabiti, kakor sami želite … vse to, kar gre vam mogoče počasi na živce, vam mogoče nekdo zavida. Ker tega nima. A tako je; želimo si tisto, česar nimamo.

Jaz – ko sem končno spregledala igro, v katero so me odpeljali hormoni – vem samo eno in samo eno tudi vedno rečem: nikoli več. Vem, vem, da se zarečenega kruha največ pove; prav jaz sem ga požrla že na tone. A vseeno rečem – če ali ko se mi mogoče uspe “rešiti” iz zdajšnje zveze … nikoli več!

Postelja? Lahko prideš, ni problema! 

Miza? Seveda, izvoli, sedi! 

Zobna ščetka ali gate v kufru in ne na riti? Niti pod razno! Streljam že od vhodnih vrat. Resno.

Vaša prioriteta – če ste samski – je trenutno gotovo nekje drugje. Na tistem pač, kar vam manjka in česar si želite; vedno je tako. Mogoče je trenutno vaša želja dvojina. Super. 

Če boste kaj na tem naredili, se vam bo tudi izpolnila, to vam lahko zatrdim. Če ne takoj, pa malo kasneje; nič hudega, bo pa potem slajše. 😉 

Zaželim pa vam – naj se vam izpolni v smeri, da bo še vedno dovolj svobode. Ker to je pa nekaj, kar potrebujemo čisto vsi. Poparani ali ne.

Featured

Nevidne

Med mlinskima kamnoma službe in družine ter tretjim – zahtevami družbe. Ženske.

“Hej! Saj še ni ‘ženski mesec’,” kar slišim misli v vaših glavah: “Februar je, ne marec! Kaj že bluziš z neko žensko temo?!”

Jok! Ne bo držalo. No, resda je februar in ni marec. A – vsak mesec je ženski mesec. In vsak mesec je pravi za takšno temo kot je recimo ta, da se ženski dosežki še vedno premalo izpostavljajo.

Vam gredo take in podobne teme že vnaprej na živce? Ni problema. Tudi meni. Z razlogom.

Berem tako intervju z eno od žensk, ki jih resnično občudujem. Ne le to – globoko cenim. Filozofinjo, sociologinjo, pravnico in publicistko Renato Salecl, doktorico filozofske znanosti. Prilepimo ji lahko tudi etiketo mame, kajti ima sina, pa soproge, sicer bivše, in etiketo lepe ženske. Uživam v branju njenih tekstov, pa naj bodo kolumne ali kratke zgodbe. Skratka, berem tako ta intervju z njo in v njem teče beseda med drugim tudi o položaju ženske.

Torej, pravi Saleclova, da ima občutek, da se spremembe – v smislu žensk na nekih bolj odločilnih in močnejših ter višjih položajih – dogajajo. Da so sicer počasne, a da so tu. V realnosti. V medijih še ne, ti še vedno slikajo podobo sveta, kot bi bila večinsko moška in ne obratno.

Čez dan ali dva – živ dokaz. Reklamni spot za … kaj že? Slovenijo? Ki je – očitno – dežela moških. Kaj naj rečem? Da spada agencija, ki ga je sproducirala, med idiotske, ker bi lahko na agenciji vedeli osnovno premiso: da bo večina ljudi raje gledala ženske kot moške, četudi so “lepi”. In bi bilo bolje, da bi, če so že hoteli Slovenijo prikazati kot državo enega samega spola, izbrali ženske. Bi bil spot bolj gledan. Saj to so želeli, a ne?

Zdaj pa – čisto zares. Ta spot so res sproducirali omejenci. (In to ni zaman napisano v samostalniku moškega spola). Ker to sploh ni smešno, da v oglasu, ki naj bi spodbujal podjetništvo in tuje naložbe v Sloveniji, agencija posname skoraj tri minutni spot, v katerem nastopijo natanko tri (3 !!!) ženske.

Ena je prodajalka ‘paradajza’ (dobesedno, ne gre za prodajalko svojega telesa … to bi še nekako razumela …), druga je mama, tretja pa je … Sem že pozabila. Tako obrobno vlogo ima.

Ob tem je posebej ne žalostno, ampak za pop… grozljivo, da je spot naročila in plačala (verjetno kar z našim denarjem, a ne, če gre za javno agencijo) slovenska javna agencija, katere imena ne bom omenjala, kajti nikakor si ne zaslužijo reklame. Niti negativne, saj se zavedam, da je ta včasih celo boljša kot pozitivna. In zdaj si z vidika ciljev, ki jih imajo, torej, da naj bi oglas zbudil veliko pozornosti, najverjetneje celo manejo roke. Ker vsaj med ženskami je zbudil pozornost; sicer negativno, a vseeno. Čeprav so totalno brcnili mimo. In Slovenijo predstavili kot idilično deželo. Napaka ena. V kateri očitno živijo samo moški. Napaka, večja od prve.

Kajti nisem samo jaz tista, ki ji gre že vse življenje gre na jetra ena stvar. Ne to, da so moški glavni. To, če smo že čisto iskreni, namreč sploh ni res. Nasprotno! Ženske smo glavne. To je osnovno dejstvo. 

Od rojevanja in vzgoje – torej je reprodukcija vrste skorajda popolnoma in večinoma v naših rokah. Vsa čast moškim izjemam, ki sicer ne morejo roditi, a se potrudijo vzgajati in ukvarjati z mulci. 

V naših rokah je tudi vzdrževanje kolikor toliko zdravih razmer kar se tiče čistoče doma, prehrane in podobnih banalnih vsakdanjosti.

Da seveda ne pozabimo na področja, v katerem so ženske, če le dobijo možnost, briljantne – podjetništvo, gospodarstvo, inovacije, ustvarjanje tako ali drugačno. Vzgoja, pedagogika, umetnost, ni da ni, no.

A – tega skoraj nihče ne vidi. Pravzaprav noče videti.

Priznajmo si. Moški so šibkejši spol. Psihično labilnejši, večinsko bolj nagnjeni k degenerativnim boleznim, hitreje umirajo. Da o tem, da so taki, ki se znajo odločiti (intuicija je ženskega spola!), redki kot Jeti, sploh ne izgubljamo prostora: le govorijo o njih, videl jih pa ni še nihče …

Zato penim že vse svoje odraslo življenje. Ker nas meljejo. Pričakovanja družbe. Predstave o tem, kako naj bi bilo. Kakšne naj bi bile. Na zunaj in v vseh drugih smislih.

Eden od mlinskih kamnov, med katerima smo ženske, je služba. Kjer je seveda potrebno pokazati ne le kakovost, ampak tudi količino. In poleg tega v službi prebiti vedno več časa; v kapitalizmu je vsak lenuh. Tisti, ki je len, in tisti, ki ni. Ziher je ziher, si misli kapitalist in vrže vse v en koš: »Vsak lahko še malo ‘stisne’«, pa je druga njegova misel. Itak bo cvenk padal v njegov žep, delavcem že ne.

Drugi kamen, ki nas melje, je družina. Tam ni treba nič kazati, tam je treba delati popolnoma vse, kar je pač treba. Ženske smo tiste, ki se nas tiče vse, kar se nikogar drugega. Kajti stavek ‘tega ne bo naredil popolnoma nihče drug, če ne bom jaz’ je stavek, ki je ženskega spola. Moških se absolutno ne dotakne. Moški reče – ali samo misli – le ‘To se mene ne tiče’ ali pa ‘Jaz pa že ne bom tekal naokrog’ in se tega tudi drži. Simpl ko pasulj. 

In potem je tu še tretje bojno polje – družbena pričakovanja in zahteve. Tudi glede zunanjosti. Pričakovanja, ki jih ženske – zahteve o videzu sicer vedno bolj veljajo tudi za moške – ponotranjimo tako zelo, da se niti ne zavedamo, kaj je zapoved ‘od zunaj’ in kaj je nam lastna želja. Popoln videz. Sreča. Uspeh. Sranje. Sem vam rekla.

In potem so tu genialci iz javne agencije, ki ga po mojem serjejo že s tem, ko govorijo, da je slovensko gospodarsko okolje zeleno. Ah, oprostite moji napaki, oni rečejo ‘green’, kar se jim mogoče zdi čisto fensi šmensi, samo res pa ni, a ne? A gremo nazaj k zgodbi o tem, zakaj se meni dvigne moj zelo in večno nizki pritisk, ko gledam in poslušam take in podobne neumnosti.

Ker je večina stvari, ki jih naredimo ženske – nevidnih. Oziroma jih želijo kot take narediti. No, kar »me« bom rekla, nihče drug. Pa ne bom rekla moški, ker za to pa v večini niso oni odgovorni. Ženske smo tiste, ki na volitvah večinsko volimo moške in še zdaleč ne žensk. O tem, zakaj, morda drugič, ko bo govora o zeleno zeleni zavisti – glej no, glej, zelena! Očitno slovenska barva in tudi barva slovenskih žensk … 

Skratka, živce in jetra in želodec in ne vem kateri organ še, mi skrajno najeda dejstvo, da se pa ženske gospodarstvenice, znanstvenice, inženirke, inovatorke, igralke, pisateljice, slikarke, glasbenice in kar je še mogočih poklicev, ki nekoč niso bili »ženski«, danes pa hvala bogu so, ne upoštevajo. Ne v knjigah. Ne v medijih. Ne med ljudmi. V šolah se ne učijo o njih. Ne pridejo v anale; kar naj bi imelo zveze z zgodovino, a mene zven besede spominja na popolnoma nekaj drugega. Na to, kje ženske več čas smo … In smo za tak položaj – sploh zadnja desetletja – v večini popolnoma same odgovorne.

Absurd pa je seveda, da pa je realnost popolnoma drugačna, kot jo slikajo mediji, knjige in učbeniki. Svet je ženski. In to vedno bolj. Čeprav je pravzaprav ves čas bil. Kot sem rekla, ženska je močnejši spol. Vedno bila in vedno bo. Kajti – nas nikoli nihče nič ne vpraša, ko je potrebno kaj narediti. »Bo šlo?« ni vprašanje, ki bi ga ženska kdajkoli odgovorila z »ne«. Ker nam te opcije niso vgradili.

Featured

Srce ve.

Ponedeljek, 18. februar 2019

Večina ljudi sovraži ponedeljke. Tudi jaz sem jih, včasih; potem pa sem jih kar nekaj časa oboževala. Ker sem po napornih vikendih – kar pogosto polnih službenih terenov ali pa samo pisanja, pa treh otrok in vsega manj lepega kar sodi k temu (prerekanja o tem, kdo je kaj rekel, kdo je komu kaj vzel, kdo je koga brcnil in kdo je v koga dihal ter smrdi, ob tem pa igranja z moje strani res osovražene vloge policista, odvetnika ali pa kar – kar je moja najljubša vloga – »bad guya«, ki enostavno popiz…, tako da vsi trije mulci naenkrat utihnejo in dajo končno že mir), da o potem tudi z vsem tem povezanim direndajem posledičnem prerekanju s partnerjem sploh ne pišem – in na vse to, in še kaj zraven, je ponedeljek – balzam. Vam povem. Za ušesa.

Da o tem, da je to balzam za celo telo – kajti lahko si privoščim celo 20 minutno sedenje pri miru, ne da bi me kdorkoli klical, karkoli želel od mene, ali me kako drugače gnjavil. A tokratni ponedeljek je malo drugačen. Služba, ki pa je – kar zadnje čase zelo pogosto prakticiram, saj je vedno kateri od treh otrok ali pa celo jaz sama bolan – v kombinaciji z otroki. Danes namreč praznuje časopis, za katerega pišem; 70 let izhajanja. Dogodek v nakupovalnem središču, na katerega odpeljem tudi svoje potomce. Prešpricam redakcijo tam ob pol devetih, saj se mulci takrat šele vsi zaspani posedajo za mizo. A jih hitro spakiram (»Vita in Živa v Murski Soboti vas že čakata, dajmo, dajmo!«) je dovolj hiter poriv, da jih imam ob desetih že v Murski Soboti. Pri prijateljicah – Alenka je moja, njihovi dve pa Vita in Živa – jih pustim, šibam v službo, kjer se z urednico dogovoriva, kaj in kako naslednja dva dni, saj imam preostanek tedna dopust. Šolske počitnice pač.

Ob pol dvanajstih se narišem s svojimi tremi in še prijateljičinima dvema na gledališki predstavi, s katero naša časopisna hiša začenja praznovanje. S fotografinjo Natašo imava pisarno kar v nakupovalnem središču; vse skupaj – tako tekst v moji režiji kot fotke v njeni – leti direktno na naš splet. Družim se z našimi bralci, s sodelavci, z mimoidočimi …  Otroci pa – nekje med kolesom sreče, predstavo, pico, ki jim jo kupim, ker so taaaako lačni – in trgovino za živali, ki si jo hodijo ogledovat. Okoli dveh popoldan jih odvlečem nazaj k Alenki in delo dokončam v pisarni.

Zvečer pa v avto vzamem svoje tri in šibamo proti Vitomarcem. Kliče Vida, Nika in Zala, sošolki ene od mojih hčera, bi se družili z mojimi. Vesela sem, tudi otroci, a zmenimo se za torek.

Zvečer je pri nas klasika. Pozabimo na brcanje, kričanje in moje popizdevanje. Ko so vsi trije končno ne več žejni in ne več lačni (kar so, ko rečem, da gremo spat, obvezno – lačni, žejni, vse, samo, da ni treba iti spat …), stuširani in z opranimi zobmi – gremo brat. Največkrat pri Tisi, saj Tara in Tin težita, če kdo drug (razen mene) leži na njuni postelji. Jaz berem na glas. Trenutno Butalce, ki so otrokom nerazumljivi, zato me sprašujejo in jaz jim razlagam; nato še pesmice. Dve zbirki imamo trenutno sposojeni iz soboške knjižnice; ene so Mačje pesmi, druga je Barka zvezd, Bine Štampe Žmavc. Mačke jim berem, ker jih želijo, Bino jim berem, ker jaz želim.

»Kaj srce ve« je naslov ene od pesmi. »Morda srce ve, kar je skrito očem. Kako zraste pesem v duši ljudem. / Kako zvezde s strehe neba nikoli ne padejo z vrha na tla./ Kako ptica ve, kje je doma, ko se vrača iz dalje sveta./ Kako drevo ve, kdaj je pomlad in kdo je iznašel besedo rad.«

Tisi je pesem všeč, stisne se k meni.

Torek, 19. februar 2019

Danes je še moj delovni dan, a dežuram popoldan. Za spletno stran. Za časopis sem večino – le še en članek sem dolžna urednici – oddala že včeraj. A dopoldan ni počitka zame. Zjutraj sicer poležimo; vsi, razen Matjaž odide v službo. Tin pride prvi. Prosi, ali mu lahko prižgem televizijo. Jaz grem nazaj v posteljo, še malo, še malo, si mislim.

V postelji dve mački od treh; Tigrica, ki je bila celo noč zunaj in za katero molim, da mi ni prinesla kakšnega klopa, ki jo obožujejo – nazadnje sem sredi hodnika našla enega, ki ga je izgubila! Ogabno … bil je napit kot fižol in ko mi je Tara prinesla wc papir, da sem ga pobrala – z roko ga ne bi prijela niti mrtva! – in mi je rekla, naj ga stisnem, sem ob tej misli kar zamižala … Vrgla sem ga s papirjem vred v biološke odpadke in vsebino vrečke takoj odnesla dol, v kontejner. V moji postelji poleg Tigrice tudi naša stara mačja gospa Pika. Obe pikirata na mojo in Matjaževo posteljo takoj, ko se zjutraj odprejo vrata in imata seveda polne želodčke. In mačji princesi lahko v moji postelji ostaneta – do večera! Grozljivka, v bistvu. Le zakaj nisem mačka?!

Jaz pa – po tem, ko Tara napiše tekst za angleško predstavitev živali, izbrala je pa morske prašičke, v avto nabašem Taro in Tiso in – v Drbetince k Vidi, kjer Nika in Zala že čakata s kotalkami in rolerji. Midva s Tinom pa na Ptuj – šolski sistematski pregled v prvem razredu. Najprej se upira, ko sliši, da bo cepljen. A obljubim mu, da bova šla v trgovino po sladkarije, ki jih bo nesel in dal deklicam, ko se jim bo pridružil. Na Ptuju hitro opraviva, nato se tudi Tin pridruži dekletom. Imam čas, da – med dežurstvom za splet – napišem tisti tekst, ki sem ga še dolžna.

Popoldan vse skupaj – moje tri in svoji dve – k nam pripelje Vida. Prespat. Jutri pa – prave počitnice!

Berem jim, pred spanjem. Spet ista pesem, Kaj srce ve. Krasna je. »Kako drobno seme zrase v drevo in kje ima zemlja skrito oko./ Zakaj kamen ne zaječi, ko gredo čezenj stopinje ljudi.«

Sreda, 20. februar 2019

Ko se v sredo zjutraj – tam okrog pol desetih – izkopljem iz postelje, stopim iz spalnice in na kavču jih sedi pet. Gledajo risanke.

Če ni to življenje krasno, pomislim, in jih pokličem na zajtrk.

Zunaj je sonček in dekleta ter fant se oblečejo; žoga, kotalke in rolerji. Ko se vrnejo, pridejo k meni: »Mama, pogrni mizo s tistim prtom za ustvarjanje.« Vklopijo vroče lepilo in … življenje je lepo!

»Zakaj mak le en dan cveti in se osuje rdeč kakor kri./ Kako lokvanj, v mulju pripet, nad vodo odpira čudežen cvet./ Kako čas v resnici stoji, a ure minevajo v srcih ljudi./ Zakaj zvezde žive milijon let, ko pesmi že davno zmanjka besed.« (Barka zvezd, Bina Štampe Žmavc)

Featured

Zakaj v zamrzovalniku hranim kepo snega

Ali – zakaj se ljudje tako težko ločimo od nečesa, kar smo ustvarili.

Ko je mož odprl zamrzovalnik, je imelo tisto v njej srečo, da sem bila jaz zraven. Ne, ne bi je pojedel – po mojem bi stopil na hodnik in zatulil: “Vidaaaaa! Kaj hudiča dela skleda, polna snega v zamrzovalniku?!?”

Tako pa sem bila tam in sem ga spremljala s pogledom. Ko je odprl vrata zamrzovalnika in sfokusiral tisto stvar notri, je – še vedno držeč vrata zamrzovalnika – poiskal moje oči. Rekla sem le: “Ne vprašaj. Ti razložim.”

V zamrzovalnik sem namreč pospravila … kepo snega. Če smo natančnejši – Tinovo kepo. Pardon, Tinovo Kroglico. Tinovo prijateljico. Ki jo je ustvaril, ko sta se s Tiso ondan igrala na snegu.

Snežilo je namreč nekaj dni nazaj in otroci so z veseljem tekli ven. Med brkljanjem po hiši sem, medtem, ko sem tu in tam pogledala ven, opazila, kako sta Tisa in Tin naredila dve veliiiiki sneženi krogli. Predvidevala sem, da za snežaka.

Komaj sta ju že kotalila, a se nista ustavila pri hiši. Čez pol ure sem ju opazila daleč spodaj, med njivami.

Šele, ko se je že stemnilo, sta se Tisa in Tin prikazala v garaži. S popolnoma premočenima kombinezonoma in … v nekem čudnem vzdušju. Nekaj ni bilo v redu.

Pogledam Tina – sklonjena glava.

“Ja, kaj pa je?”

“Mfmfmfmm se bo stopila,” zamomlja.

“Prosim?”

“Mfmfmfmm se bo stopila,” reče in začne jokati.

S pogledom, ki je prosil za pomoč v obliki prevoda, saj se mi niti sanjalo ni, za kaj gre, sem pogledala Tiso, ki mi je hitro razložila: “Kroglica se bo stopila. Veš, mama, midva sva naredila družino kroglic. Ata, pa mamo, ki sva jo morala dala v grob, ker je umrla (“No, fino!,” pomislim, le kaj mi hočeta povedati?!), pa eno manjšo kroglico. Naredila sva jim oči in usta, pa lase iz koruznega ličja … Tin pa tuli, ker se bo Kroglica stopila.”

“Tin – zdaj je mrzlo, ne bo se,” ga poskušam potolažiti.

“Ja, pa se bo, ko bo topleje.”

“Ja, takrat se bo, ja.”

“Ampak, nočem, da se stopiiiii.” Spet jok.

“Dobro, no,” rečem, v dobri veri, da bo do jutri pozabil: “Pa jo bova dala v zamrzovalnik.”

Naslednji dan je – nekaj minut po tem, kot so spet šli na sneg – pozvonilo. Grem k vhodnim vratom. Odprem.

Na pragu Tin z nasmehom do ušes. S prstom pokaže na tla. Na predpražniku leži krogla snega s skoraj grotesknim izrazom na obrazu. Pogledam to kreaturo. Za oči dve paličici. Usta iz koruznega storža. In frizura iz koruznega ličja. Kar zasmilila se mi je, s temi redkimi, mastnimi lasmi. Šla sem po skledo, v zamrzovalniku naredila prostor in – zaprla vrata.

“Bom že nekako rešila,” sem si rekla.

Na nek način sem ga namreč razumela, svojega otroka. Ker tudi jaz še vedno hranim risbice, ki so mi jih otroci risali že v vrtcu. Ker tudi jaz – kot številni primerki človeške vrste – boleham za posebnim virusom … ki se imenuje – navezanost.

Ne navezanost na neke po materailni vrednosti višje ocenjene dobrine, kot so recimo avto, hiša ali stanovanje … Ampak navezanost na drobnarije. Na koščke preteklosti, na koščke spominov v obliki risbic, kric in krac, verižic, zapestnic ali kakih drugih obeskov, figuric iz vseh mogočih materialov, vaz ali škatlic, ki so jih do zdaj izdelali moji otroci. Tako je samo nekaj od stvari, ki jih imam na svoji pisalni mizi:

  • rdeč in moder polž iz das mase s školjkama za hišice,
  • tri njihove risbice v okvirjih,
  • doma narejen papir, ki služi za podlago …
  • … kamnom ter školjkam, ki so mi jih podarili otroci ter
  • iz kamnov narejenim figuricam,
  • škatlico za drobnarije, v kateri je nekaj frnikol, nekaj skokic in ogromno prahu,
  • z namizne lučke pa visijo tri verižice – srčki,
  • dve zapestnici, na katerih piše “mami”,
  • še dve zapestnici brez napisa
  • in še bi se kaj našlo.

Skratka, navezanost na nekaj, kar je ustvarila njihova domišljija, njihova volja, njihov čas in njihova ljubezen. Navezanost na otroške “umetnine”, ki nimajo nobene druge vrednosti, kot da so. In take imajo neprecenljivo vrednost. Zame. Vrednost v neki drugi valuti; v valuti, ki jo pozna samo srce.

Resda, da se zaradi te valute – in izjemne volje do ustvarjanja, ki jo imajo moji otroci – skoraj utapljam. V risbicah, voščilih, obeskih za okna, kazalkah za knjige, svečah, verižicah in zapestnicah, papirnih srčkih z napisi o najboljši mami in kar je še podobnega. Prav zadnjič sem se vprašala … kdaj bom malo pospravila vse tole … Kdaj bom kdaj vrgla stran? Kdaj bom se začela učiti spuščati?

Ker to je eno osnovnih načel preživetja. Da spustiš. Vse, kar je mimo. Vse, kar ni tvoje. Vse, kar ni zdaj. Spuščati – predmete, spomine, ljudi. Da gredo. Ker je to edino naravno; da mine. To je edina stvar, ki je stalna in ki ostaja – minevanje. In z njim spuščanje.

A mene je strah. Strah, da bi pozabila. Vse dneve, popoldneve, vse tiste večere, ko smo skupaj kaj ustvarjali. Vse občutke veselja in sreče, ki sem jih brala v njihovih očeh, ko so prišli do mene: “Glej, mama, kaj sem ti naredila!” “To je zate!” Strah, da bi pozabila. Vse.

Ker se ne opomnim dovolj pogosto, da je ta strah brezpredmeten, saj se kaj takega ne pozablja. Ker smo vse te spomine prepletli s tankimi, tankimi nitkami; nitkami nepozabe. Te nas vežejo, za zmeraj. In četudi se kdaj zgodi, da človek pozabi, kak je bil stavek, kaj je pisalo in kaj je bilo narisano ali ustvarjeno, občutek ostane. Topel občutek, poln miline. Poln nitk, ki tečejo od srca do srca. In – če že možgani pozabljajo – srce ne pozabi nikoli.

Prav zato sem ga razumela; svojega sina. Da želi ohraniti svojo kroglico. Pa čeprav je  samo kepa snega; pa še to prav nič lepa in z enim čudnim izrazom na obrazu, ki je zelo blizu groteske. A – on jo je ustvaril in njegova je. In s tem tudi moja.

Zvečer sem preverila, kako je. Počasi, kot da je ne bi hotela zbuditi, sem odprla vrata zamrzovalnika in pogledala notri. Preverila sem, ali ima dovolj zraka in primerno temperaturo. Pomirjena sem spet zaprla vrata. Lahko diha. In – ne tali se; očitno ji temperatura ustreza. Hrane ima pa itak za dva meseca … Še njen izraz je postal nekam prijaznejši. Zagotovo zato, ker zdaj ve, kaj je ljubezen.

Featured

Zakaj mi, ko slišim besedo na “m”, gredo pokonci vsi lasje

Sem mama. A trenutno bi bilo primerneje, če bi me otroci klicali kar “zmaj”.

Njegova naloga je bila napisati opis osebe. Izbral je – mene. Ne vem, zakaj ni želel opisati nobenega od sošolcev, sošolk ali prijateljev. Verjetno, ker se jih niti dobro več ne spomni … ne vem. Skratka, rekel je: “Mama, opisal bom tebe.” Ni problema.

Ni mi stopilo na živce, da sem morala izdati število svojih let; kaj bi to skrivali – tako ali tako se vidi. Ni mi šlo na jetra, da sva morala iti v podrobnosti, kot so centimetri (višina, ne obseg 😉 ) in kilogrami. Mi pa ni bilo všeč, ko je svoj spis zaključil z besedami: “ … moja mama nam vedno pomaga in je prijazna.”

Rekla sem: “Tin … ampak – nisem ravno prijazna, ne?” Nasmehnil se je, čeprav že ve, da sem iskrena. Ni pričakoval, da bom priznala, da ne spadam med najbolj prijazna bitja tega sveta – sploh, ko gre za odnos do mojih otrok in sploh trenutno. “Spremeni to. Napiši tako, kot je … napiši: ‘nam pomaga, a ni ravno preveč prijazna’,” sem mu sugerirala, a – ni želel. (Verjetno se mu ni dalo več pisati, 😉 a pustimo podrobnosti).

Resnica je namreč daleč stran od tega; kar me – mimogrede – neizmerno deprimira. Da nisem taka, kot bi želela; da nisem taka, kot bi lahko bila. Če ne bi tičali skupaj 24 ur na dan. Že mesece in mesece.

Kar je super, si mislijo mnogi. Ki verjetno nimajo svojih otrok … ali pa so ti že odrasli … ali pa so nadljudje … ne vem in me niti ne zanima, zakaj – jaz ne pišem o njih, ne sodim njim; pišem o sebi in edino sebi tudi “polagam račune”.

O sebi, ki si trenutno želim le kakšno urico ali dve na dan, da bi bila sama. Sama, samcata. V miru, tišini. Nikogar, ki bi potreboval razlago, tiskanje, jezikovni pregled, toplo juho, sladek čaj, pražen krompir ali kruh, namazan z marmelado … skratka, nikogar, ki bi rekel – sicer eno najlepših besed na svetu – ki bi rekel: “Mama!”. Ob kateri mi trenutno – no … če sem iskrena, že kar nekaj mesecev – gredo kar lasje pokonci.

In tega me je groza. In imam zato strašno slabo vest. Ker – kako sem lahko taka pras…?! Da me otroci milo kličejo: “Mama! Mama, prideš? Mama, mi natisneš tole? Mama, mi pregledaš nalogo? Mama, tega ne razumem! Mama, nimam več hlač, boš oprala? Mama, jaz sem lačen.” In prosijo za pomoč; za kar smo mame sicer narejene, a ne? Jaz pa … jaz pa ne slišim tiste miline. Potegnem se skoraj čisto vase, sem tiho kot miš in se potuhnem na svojem velikem stolu za mizo v pisarni ter upam, da me ne bodo videli. In da bom s tem, ko me bodo iskali po hiši, pridobila vsaj še minutko … Miru. Samote. Za svoje delo, saj ne za kaj drugega.

Saj sem vam rekla … pras… na kubik. Ker – dajmo roko na srce – mame smo bitja, ki smo narejena za pomaganje. Ampak – čakajte malo – ne pa samó za pomaganje!

Narejene smo tudi za to, da gremo po svojih poteh; da gremo v službo (kjer je princip sicer podoben – non stop nekdo nekaj hoče od tebe, a je to vseeno malce drugače …), narejene smo, da gremo same po opravkih, da gremo same s prijateljicami na čvek, da gremo same s partnerjem na kosilo, da se lahko doma usedemo za mizo, ne da takoj nekdo prileti in nekaj potrebuje / hoče / prosi / zahteva / (vstavite po svojih željah in svoji dejanski sliki doma).

Naša dejanska slika doma ni rožnata; nasprotno. Je vijolično-zelena. To je namreč barva, ki jo jaz – ob desetih zjutraj!, prisežem, ali pa celo že prej – začnem razvijati na svojem obrazu, ko slišim, da se odprejo vrata otroške sobe alias učilnice in gre katera od hčerk proti moji pisarni ter reče (tako je … saj zdaj že zagotovo veste, kaj reče). Reče: “Mama?” In jaz skoraj zarjovem kot ranjen lev. Ker imam svoje otroke resnično rada, a, ko vidim, da spet nekaj rabijo od mene, bi najraje tekla proti oknu in se vrgla skozenj. Ni ga treba odpreti, hvala. Majke mi, ne lažem.

In to mi ni všeč. Nasprotno. Sovražim se. In kaj se zgodi, ko se mama sovraži? Tako je. Postane še večja pras… Postane zajedljiva. Postane žalostna. Sploh, ko ji hčerka za novoletno voščilo napiše: “… saj si zagotovo srečna, ker imaš tako ‘fine’ otroke.” In sem žalostna. Ker me boli, da moj otrok ne vidi in ne ve. Da se ne zaveda, da sem srečna, saj imam najboljše otroke, ki jih imam najraje na svetu. In zakaj moja hčerka tega ne vidi in ne ve?? Ker ji tega trenutno ne povem. Ker ji tega trenutno ne kažem. Ker jo, včasih že zjutraj ob desetih, največkrat pa tam okrog dveh popoldan, s sklenjenimi rokami prosim: “Dajte mi malo miru, lepo prosim … samo malo, prosim!” In ji zaprem vrata pred nosom. Dobesedno.

Zakaj trenutno iz sebe ne morem iztisniti niti trohice prijaznosti, kaj šele hvaležnosti? Ker je od preobremenjenega in vsega sitega starša pričakovati, da bo hvaležen za svoje otroke, točno tako, kot če bi od človeka, ki ga že tretji dan zapored muči migrena, pričakovali, da bo hvaležen za svojo glavo.

Rešitev? Ja … rešitev … jo iščem … delam na tem. Da me ne bi vročina polivala, ko slišim besedo na “m”.

Torej; rešitve. Da pomislim … Telovadim. Ker je to edina ura, ko sem v sobi sama, saj otroci bežijo stran od mene. Vedo, da bodo morali tudi oni telovaditi, če pridejo v bližino. Delam jogo, da prezračim pamet. Grem s psom na sprehod v dežju, ker vem, da takrat ne bodo lezli zraven. Ostajam ponoči pokonci, da lahko sedem na kavč, vzamem v roke knjigo, jo odprem in po petih minutah zaspim od utrujenosti. Vsedem se v avto in se peljem v trgovino po en paket robčkov, čeprav jih ne potrebujemo, ali pa po kilogram testenin, čeprav je sedem kil makaronov še v shrambi. (Vedno vzamem še paket bombonov ali žvečilk za otroke.) Samo, da sem v avtu deset minut sama. Deset tja in deset nazaj – wuhuhuuu! – dvajset minut na teden?! Čisto razkošje.

Ker – ja, starši in otroci smo narejeni za skupaj, to drži. A – ne za 24 ur na dan, sedem dni na teden, trideset dni na mesec in 12 mesecev na leto skupaj! Otroci sodijo k svojim vrstnikom. Sodijo k prijateljem, s katerimi se smejijo istim “foram”; k sošolkam, s katerimi se hihitajo zaradi največjih neumnosti; k vrstnikom, s katerimi divjajo, pa niče ne kriči: “Nehaj! Zdaj ne bom šla s tabo na urgenco!” Tja sodijo. Tudi tja sodijo. Ne samo k staršem. Ne k tečni, preutrujeni, nenaspani mami, ki gre sama sebi totalno na živce, ker ne mara takih pras… kot je ona sama trenutno.

Imela sem prijateljico; prav tako je imela tri otroke, a je na žalost že umrla. Če bi še bila med nami, bi se zdaj pošteno smejali s tega sr… Upam, Tanja, da zdaj uživaš nekje v miru, z dobro knjigo in s kozarčkom vinčka v roki in da ti ni preveč smešno, ko me gledaš sem dol … Tanja je vedno, ko sem se ji zaupala glede otrok ali starševstva, rekla: “Vida, kar si naredila, si naredila. Je… ga. Samo ne imej zdaj slabe vesti! Ker s tem vse samo poslabšuješ. Čisto nič ne bo čisto nič bolje, če se boš ti zaradi tega žrla.” Hvala ti, Tanja, veš, da sem te vedno poizkušala ubogati. A … tokrat mi ne gre od rok; tole, s slabo vestjo. Ta nadloga je ves čas z menoj. Ves čas. In jaz se bom počasi požrla. Če ne bom prej požrla njih … saj sem vam rekla – zmaj.

Featured

Novo

Mogoče pa bi bilo dobro, da bi z novim letom ravnali kot z novim – ljubimcem.

Prvo jutro še čisto svežega novega leta je vedno nekaj posebnega. Takó … novo je. Takó … mrzlo, ja po navadi je mrzlo … in če imamo res srečo, je včasih tudi belo in takrat je posebej lepo. Takó … prazno je. Nikogar nikjer. Vsi so na toplem, doma, med svojimi; še v posteljah po malo daljši, upajmo ne preveč “naporni” noči – kar se hrane in pijače tiče, seveda. Rada imam prvo jutro v novem letu.

Drugače juter ne maram preveč. Sem nočna ptica – ni me moja mama zaman, ko me je hotela okarati, klicala “sova”. Sploh ni vedela, kako prav je imela in kako so mi sove blizu. 😀 Zvečer, tam okrog devete zvečer namreč šele resnično oživim. Sploh, odkar sem mama. Sicer sem se vedno šele zvečer učila, podnevi ni bilo nič iz mojega učenja. Zvečer, ko se je svet umiril, ugasnil, ko se je svetloba zožila na okrogli soj svetlobe namizne svetilke – takrat je bil zame čas učenja. Nekoč in še danes.

Danes toliko bolj; odkar so v moje življenje vstopili otroci, se je namreč dalo kaj narediti samo ponoči … Zato otroci dolgo niso vedeli, da znam likati. Lepega dne, ko sem sredi dne na plano privlekla likalno mizo in likalnik, me je najstarejša z velikimi očmi vprašala: “Mama! Kaj … kaj … mi imamo likalnik? In – ti znaš – likati?!” Bilo je neskončno smešno; seveda, da ni vedela, kako bi – vedno sem likala šele, ko sem jih dala spat.
Še vedno največ stvari naredim, ko otroci spijo. Svet je popolnoma moj šele, ko je v hiši mir; tak mir, da bi ga lahko rezal. Otroci spijo zgoraj, mož v spalnici, živali spodaj, v kleti. Jeeeee! Šele takrat moj pravi jaz zaživi. 😉 Končno sem kraljica kavča, končno je daljinec samo moj; končno lahko preberem tisti članek do konca ali tisto poglavje ali dve v knjigi … In – ker moram “notri spraviti” tisoč nujnih stvari, ki jih v gneči dneva nisem uspela narediti, hodim spat … no, ja, bolje da ne povem. (Čeprav mož ne bere mojih kolumn, a – “ziher je ziher”.) 😉 Tudi ne bom priznala, da se mu vedno za kakšno uro zlažem, ko me zjutraj vpraša: “Kdaj si pa ti spet prišla spat?” “Eeee … tam, nekje … nekje ob pol enih, se mi zdi.” Kar je – pssst! – grda, mastna in za kako uro ali dve nategnjena laž. A – kaj pa morem, če pa je svoboda “samskih” noči tako mamljiva.

Zdaj mogoče razumete, zakaj ne maram juter. Ker se zaradi svoje “nočne izmene” komaj izkopljem iz postelje … Zjutraj okrog sedme sicer vedno spustim psa lulat, ali katerega od mačkov noter ali pa ven, odvisno, kje je spal. In potem … skočim hitro nazaj med tople odeje. Vsaj še za nekaj minut.

A – jutro novega leta je nekaj posebnega.

Takó novo. Takó mirno. Takó nedožno. Nihče ga ni še z ničemer umazal. Táko je, kot prvi sneg. Kot še nedotaknjen sneg. Otroci smo ga oboževali … najraje smo hodili po “celecu”; tako smo mu rekli – “celec”. Ker je bil tako – cel. Nepoškodovan. Nedotaknjen. Čist. In čisto tvoj. Lahko si se vanj vlegel, po njem pisal ali risal, ga potacal … karkoli. Kolikokrat smo tako ležali, vznak, in gledali zimsko nebo! Neprecenljivo …

Táka so zame jutra novega leta. Nedotaknjena. Čisto moja. Kot sveže ljubezni. Vse, kar naredi, je prav. Vsi njegovi pogledi so čisti ogenj. Vsi njegovi dotiki v tebi sprožajo ognjemete. Vajin odnos je čisto vznemirjenje. Ker ga obožuješ, mu dopuščaš in odpuščaš majhne spodrsljaje … Če ne ve točno, kako bi te prijel, ga podučiš. In vajin odnos je čist ter nepoškodovan. Dokler … dokler ga ne umažeta s prvo grdo besedo. S prvim privdignjenim tonom. S prvim nastopom ega. S prvo lažjo. S prvim … karkoli. In potem? Pride drugi. Ki je spet svež. In zgodba se ponovi.

Dokler se nekoč in nekje nehajo dogajati novi ljubimci. (Kako že poje Balaševič? “Princip je isti, sve su ostalo nianse” … Kar bi jaz na hitro prevedla kot – “vsi so isti”. 😉 Čeprav je ta prevod res slab, a je zadel bistvo 😀 )

In dokler se ne dogajajo več sveži ljubimci, pač pa samo še – nova jutra novega leta. Kar je pravzaprav skoraj podobno. Kajti – “You never know, what you’re gonna get”, ni res? Nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ampak – šalo in Foresta Gumpa, čeprav je “fejst fant” – na stran. To presneto drži.

Nikoli ne vemo (hvala bogu!!), kaj nas čaka. Ne vemo za slabo in ne vemo za dobro. Zato si ne pokvarimo vsega s tem, da smo prepričani, da bo slabo. Če bo, bomo tako ali tako prvi to občutili in morali to nekako preživeti. Zakaj torej ne bi bili raje prepričani, da bo novo leto – dobro? Boljše, kot je bilo minulo, ki ga res ne bo težko prekositi v katerem koli smislu. 

In zato ne bo odveč, če si zapišemo za uho stavek, ki ga je izrekla Ana Frank: “Nekateri najboljši dnevi v vašem življenju se še niso zgodili.”

Naj bo … novo! In tudi ravnajmo z njim kot z novim ljubimcem … Z veliko nežnosti … toplih stiskov in božanja … z veliko ljubečih dotikov. S prijaznostjo in strpnostjo. Z nič povzdigovanja glasu in s čim manj egodrame se bomo z njim odlično razumeli. Če mu bomo odpuščali drobne spodrsljaje in majhne napake. Konec koncev je to novo leto čisto novo v našem življenju. Zakaj si ne bi naredili takega, da bi bilo čim bolj po naši volji? In zakaj bi mu postavljali pogoje? “Drago novo leto, všeč nam boš le, če boš prineslo to in to ter odneslo to in ono!” Zakaj? Imejmo ga radi in ga sprejmimo s prijaznostjo ter odprtih rok; mogoče pa nam bo prineslo ene najlepših, najbolj vznemirljivih in najbolj osrečujočih trenutkov.

Featured

O neki vroči zimi

Vsaka nova zima zbudi vprašanje, zakaj po meni ne piše svojih ljubezenskih izlivov.

V njegovih rokah sem se topila in stopila … vedno znova in znova … kot sneg in led tisto zimo. Tisto eno in edino. Nepozabno. Zimo.

Veste, kako pravijo? Da pravzaprav vedno veš. Veš, nekje notri, globoko, veš. Vprašanje je le, ali si zmoreš priznati. In jaz sem vedela. Da najin ogenj, ne glede na to, kako vroč je, ne bo dosegel še ene zime. Ker to enostavno ni mogoče. A … tako težko si je priznati.

Spominjam se je, te zime. Kot mrzle. In kot vroče. Kot najbolj vroče do takrat.

Kot mešanice občutkov; grenko-sladko-slanega okusa nekje na koncu mojega jezika. Kot takrat, ko sem šla z vlažno konico mojega jezika po njegovem telesu. Gor in dol … in spet nazaj – gor, dol. Okušam, kot bi bilo včeraj, in vonjam ta vonj … vznemirjenja … pričakovanja … strasti … Čutim  govorico njegovih rok na meni, pod mojim krilom, na mojem hrbtu … Kaj so pisali njegovi prsti? Kaj so želeli povedati?

Da je ljubezen? Da je bila? Bila? Preteklik … Ki boli. Boli – to pa ni preteklik – še danes.

Kajti ljubezen ostaja. V vprašanju … kaj bi bilo, če … Kako bi bilo … Zakaj ni bilo? Tisoč vprašanj. In le en odgovor. Zato. Ker je moralo biti. To. In tako. Točno tako. Ker je to to. Edino. Nepozabno. Kot vonj prihajajočega snega. Kot belina čiste, s snegom prekrite pokrajine. Kot ljubezen, ujeta v led. 

Našla sem jo, na enem od mojih neskončnih sprehodov; regratovo lučko, ujeto v led. Ko sem jo zagledala, me je spomnila na – naju.

Sprehajala sem se, kar sicer pogosto počenjam, a takrat sem se sprehajala še več. Da podoživljam, da prevetrim, da pozabim … saj je vseeno, zakaj – samo, da grem. Stran od misli. Stran od ljudi. Stran od njega. In od sebe.

Tako je bilo tudi tisto zimo. Jutro je bilo posebej mrzlo; strupeno mrzlo. Neka posebna svetloba ga je obsevala, jaz pa sem se, še iz vroče postelje, oblekla in … šla. Da odmislim. Da pozabim. Da izjočem. Ne vem, zakaj. Šla pač.

Da ne razmišljam o tem, zakaj nisem zdaj tam, z njim, med toplimi rjuhami … Da ne razmišljam, zakaj zdaj po meni ne piše svojih ljubezenskih izlivov … Da ne razmišljam, zakaj prav jaz. In on. Da ne razmišljam, kako bi se najraje zdaj, ta trenutek, pojavila na njegovem pragu. V plašču in čez kolena visokih škornjih, a samo v modrcu, kratkem krilu in brez spodnjic. Da ne razmišljam, kako me prime, kot me zna prijeti le on … mi dvigne krilo, kar tam, na vhodu, jaz pa … se stopim … v njegovih rokah.

Sredi njiv in travnikov sem našla krasne motive za fotografiranje; narava je prepolna čudes. Belo ivje sredi blatno-zamrznjene luže … zasneženi živo rdeči listki meni neznane rastline … fantastične oblike sredi ledu. Ledeno srce … ledeni ornamenti ter – seme regratove lučke. Eno samo, samcato. Sredi ledenega oklepa.

Obožujem regratove lučke; so nekaj najlepšega, kar sem videla v življenju – tako krhke, tako nežne, a tako – polne življenja … Polne življenja, kot so vsa semena.

In tam je bila; ujeta. Ena. Ena semenkica. Okoli nje pa led. Solze so stekle, niti se nisem trudila, da bi jih ustavljala … zakaj le. To nima smisla. Ko sem žalostna, jočem in največkrat je to tudi vse, kar lahko storim …

Kajti bolelo je. Košček večnosti, ustavljen v času. Kot ljubezen. Kot najina ljubezen.

Bo kdaj vzklilo, to zamrznjeno seme? Bo pognalo? Cvetelo?

Čeprav sem tisti isti trenutek že vedela odgovor …

Včasih si želim, da bi se zime ne dogajale več. Da ne bi nekje v zraku spet zavohala snega … ponovno okusila tiste želje in podoživela strasti … da ne bi srečala še kakega regratovega semena. Da ne bi spet, ponovno in še enkrat znova, preživljala tiste mrzlo-vroče zime. Ene in edine. Ki se je ne pozablja. In ob misli na katero se vedno znova stopim. Vedno znova in še vedno – v njegovih rokah.

Featured

Lučke. Notri? Ali zunaj?

Kje je pomembno svetiti; znotraj ali zunaj sebe.

»Vi še nimate lučk?« je zaprepadeno, z odprtimi usti vprašala deklica, ko so male damice klepetale o tem, kaj vse pa pri njih žmiga na dvorišču, okrog hiše in po bližnjih drevesih. Jaz, velika ne-dama, pa sem na veliko vlekla na ušesa: »Ne, zunaj še ne,« je rekla vprašana deklica: »Notri pa sva jih s sestrico že obesili.« »Eh, notri je brez veze, notri jih nihče ne vidi,« je pohitela prva: »Zunaj mora biti čim lepše, da vsi vidijo.« 

Otroci ne le, da so iskreni, otroci so – mi. Nikoli ne odrastemo; nekateri v nobenem smislu, nekaterim pa vseeno v toku življenja, prej ali slej – bolj slej, pravzaprav – uspe odrasti v odgovorne osebe. Pa tudi v teh ostane tisti drobižek, tisti otrok z vsemi svojimi otroškimi sanjami in željami. Z očmi, polnimi lučk.

Deklice sem poslušala z velikim zanimanjem; nisem upala niti migniti, kaj šele, da bi karkoli komentirala, da jih ne bi slučajno zmotila ali zamudila. Komentarji o tem, kaj je prav in kaj ne; kako naj bi bilo in podobno, so itak vedno nakladanje. Sploh pa v takih primerih, ko se da izvedeti ali naučiti veliko novega – od podmladka. Niti jih nisem sodila; v smislu, da so pa starši (seveda, kdo drug, kot starši – dežurni krivci) tisti, ki so odgovorni za tako otroško govorjenje. Da so torej otroci njihovo ogledalo in da so gotovo svoje starše slišali govoriti o tem. Kar je larifari. Otroci res posnemajo, so pa tudi večen vir neizmernih domislic. In ta, z lučkami zunaj, je tipična človeška. Ne otroška, človeška. Tako razmišljamo vsi, do groba.

Vsi si želimo svetiti zunaj. Tudi jaz; ah, kakšen “tudi”, sploh jaz! Kaj bi dala – nekoč – da bi imela pol metra več v višino. Pa lepšo postavo, pa manjše tam in večje kje na kakšnem drugem koncu telesa … sem že kaj našla, kar bi lahko bilo lepše. Ta zunanjost … tako neizmerno povezana z nami.

Še danes se mi ne zdi nepomembno, kako sem videti. Zato sem – s tega se moje prijateljice pogosto smejejo – jaz v bleščicah vse leto, ne samo v predbožičnem in prednovoletnem času. Bleščice na mojih čevljih, na nohtih, na vekah, laseh, na oblačilih … naj se blešči, oziroma »nek se vidi razkoš« (naj se torej vidi razkošje) bi rekli naši južni sosedje. In bi imeli – v mojem svetu – prav.

Pomembno je. Zunaj. A zunanjost brez lučke tam notri je brez smisla. Koliko žensk in moških sem že srečala, ki so pritegnili moj pogled! A … tisto nekaj … tisto, kar je pomembnejše od »zunaj« je manjkalo. Vem, da se sliši totalno zlizano, vem. A drži kot cvek v steno. Saj veste – kdor želi videti … In srce vidi svetlobo srca; ne pa vsega mogočega bleščanja, ki je nekje tam zunaj.

Zato – vse, vse, ampak res vse lučke prižgimo, tam zunaj. A ne pozabimo na “notri” … kajti od tam izvira prava svetloba. Brez te drobne lučke v naši duši so vse ostale luči brez smisla.

Kako ji prilivam olja na ogenj? Kaj ohranja mojo lučko svetlo in žarečo? 

Mehke mačje šapice, svežina jutra, otroški nagajivi smeh, globok pogled neznanca, mehak dotik ljubezni, opojnost cveta jasmina, prosojnost regratove lučke, toplina poletnega vetra, bližina toplega telesa, žuborenje ledeno mrzle reke, ki teče po umitih zlizanih kamnih, mir gozda, bleščeči drobci slane na zeleni travi, globoko temna noč, divja in globoka poezija, ki jo berem med prihajanjem jutra, odlično napisana knjiga … in še tisoče in tisoče drobnih lučk. Vse nematerialne reči.

A tudi lučke na novoletni jelki naravnost obožujem. Predvsem tiste notri, kjer je toplo. Prav zaradi lučke.

Featured

Ko zadiši meso in to – živo

Ti pa, ne da si vegetarijanka ali veganka, ampak si zvezana. Sicer ne čisto in ne dobesedno …

Sedela sem tam zadaj, med več slušatelji in se – dolgočasila. Kar je zadnje čase, ko nekje sedim in moram poslušati skrajno nezanimive razprave, debate ali modrovanja, moje prevladujoče čustvo. Dolgčas … Mogoče so prav zato moje oči našle – njegovo roko. Sedel je tam, za drugim omizjem, točno v mojem vidnem polju, v srajci s kratkimi rokavi. In … tisti del roke. Tokrat izjemoma niso bile dlani, ki me ponavadi zelo zanimajo in privlačijo pri moških. Tisti višji del roke, mesen, tam tik pod ramenom, je bil ta, ki me je … pritegnil. Pogledala sem ga. Moški. Ne mimoza.

Nikoli nisem marala moških, ki to sploh niso. Ki jih lahko kot moške opredeliš samo, če jim pogledaš med noge. Ki že po videzu – če torej ne pogledaš »tja dol« niso dedci. Preveč “spedinani”, preveč natančno pobriti, bog ne daj s črtico na sredi brade … juuujjj! Moški po mojem okusu mora biti kosmat in hkrati ne. Kosmat nekje in brez dlak nekje drugje. Natančneje – rada imam bradate in hkrati brez las. Tako takoj vem, s kom imam opravka. Saj poznate tisto o pametnih laseh, ki so zapustili neumno glavo, ne? No, o tem govorim. Skratka – zdaj pa brez heca – gospod mi je bil prav všeč. In nisem mogla nehati gledati njegove fino mesnate roke. Kar je zame, milo rečeno, čudno, saj sem vegetarijanka. In me meso ne privlači. Nasprotno; ne samo, da ga ne morem jesti, ne morem ga niti prijemati. Je pa res, da le tistega, ki je na krožniku. Táko živo, hodeče, govoreče in smejoče se … je druga zgodba.

Gledala sem ga in uživala. Res simpatičen. Ni imel pojma, da ena zdolgočasenka dva metra stran cedi sline po njegovi nadlakti. Simpatičen, prijazen, nasmejan, očitno (prstan) poročen. Nič hudega. Tudi jaz nisem glih fraj, sem pomislila. Tako ali tako bi me zavrnil, je bila druga misel. Mogoče pa … »Hej! Hej!! Nehaj in poslušaj, zato si tu!« je rekel glas v moji glavi; (»Ja, mama!« sem odgovorila zdolgočaseno). In življenje je šlo naprej. Brez debate.

Vsak, naj bo moški ali ženska, je kdaj doživel, da mu je »zadišal« nekdo drug. Seveda ne dobesedno, torej njegov parfum ali njegov pravi vonj. Ampak v smislu, da je ugotovil, da mu je nekdo prav zares simpatičen. Mogoče celo več, mogoče je bil kdaj komu kdo presneto všeč! Celo tako, da si je rekel: »Eh … zakaj je nisem prej srečal …«

Nič nenavadnega in nič novega. Vse to je naravno, kajti, kdor si tega ne prizna, mi je zanj žal, ampak dejstvo je, da ljudje po svoji naravi nismo monogamni. Lahko se sicer tega držimo, seveda, to je popolnoma izvedljivo in v fizičnem smislu to niti ni tako nemogoče. A misli – misli se ne da zmonogamizirati. Kajti misel gre. In jo čisto briga, kam.

e tudi vam kdaj zadišal kdo drug, ne vaš trenutni partner? Kaj je bila prva vaša reakcija ob tem spoznanju? Ste se prestrašili? Ste pogledali okoli sebe, ali ni mogoče kdo slučajno opazil, da se v vaši glavi odvija nenavaden scenarij? Malo obscen 😉 Njegovi učinki pa se, kot na kakšnem ekranu, vidijo na vašem obrazu? Ste si rekli: »Pa kaj – a si normalna? Kakšne neumnosti pa ti zdaj hodijo po glavi?« (Spet mamin stavek … Ki je – nič nenavadnega in nič novega – prišel v našo glavo?) Ali ste si rekli: »Daj, ne ser… saj ti doma nič ne manjka, no … Vsega imaš; žena kuha skoraj kot mama, se trudi z otroki, pa tudi seks dobiš vsaj enkrat na teden …« Ali pa vam je bilo všeč, da se vas je po sto letih – tako se seveda reče, čeprav je za nami mogoče samo pet let – zakonske ali izvenzakonske monogamije dotaknil še kdo? Vsaj v mislih … Ste se mogoče prestrašili? Vas je presunilo, da ste sploh sposobni pomisliti na kaj takega? Ali ste vse skupaj zanikali, potlačili in si rekli »Ti pa že nisi taka. To se ti je samo zdelo, da ti je nekdo drug všeč.«

Kar, roko na srce, naredi veliko ljudi. Nekateri mogoče naredijo korak naprej in torej poizkusijo srečo ter ne ostanejo le pri razmišljanju. Nekateri pa nekaj časa sanjajo, potem pa gredo nazaj domov, k partnerju in … življenje se odvija po starih tirnicah. Nato se čez nekaj časa spet zavedo, da gledajo nekega drugega človeka, ne tistega, s katerim so “zvezani” in ugotovijo, kako lep je, ko se smeje. Lahko, da pritegne veder obraz, lahko pozitivna energija, kratko krilo ali globlji dekolte, lepa roka … A se zaradi tega pretirano ne obremenjujejo.

Kajti to, da je zelena tudi sosedova trava, vemo vsi. In zelena je, ne glede na to, koliko trave imamo mi doma, ne glede na to, ali je trava doma prav tako zelena, ali mogoče celo bolj, in ne glede na to, ali je vmes kaj rožic, ali tudi kakšna bodeča neža. Naša trava in naš odnos do nje nima popolnoma nobene zveze s sosedovo. In to, da kdaj opazimo še koga, nima prav nobene zveze s tem, kako smo zadovoljni s svojo zvezo doma. Lahko je seks vsak dan na sporedu, pa bomo videli tudi druge simpatične moške ali ženske. Zdi se mi, da v tem primeru, če torej doma »štima«, celo prej opaziš druge. Zakaj? Enostavno, ker si na tej frekvenci. »In the mood«, v tem razpoloženju torej.

V osnovi pa opaziš in vidiš druge ljudi, kakršni koli že so, če si iskren, če si odprt in če se ne bojiš samega sebe. Ker si ne bojiš priznati, da so tudi drugi ljudje simpatični, mogoče celo lepi, prijazni in vredni greha. Kar po mojem mnenju pomeni samo, da si zdrav. Fizično in v glavi. Da sam sebi priznaš, hkrati pa sam sebi tudi zaupaš. Da ne tlačiš spoznanja, ker je pa to, da si opazil nekoga drugega, pa prepovedano. Da veš, da je trava tudi doma. Mogoče celo še bolj zelena in bolj dišeča.

Featured

Croqui na martinovo

 Ali skica, narisana z roko otroka alkoholika.

Ko smo se – že odrasle ženske – pogovarjale o naših starših, me je prijelo, da bi jo, ko se me je dotaknila energija, ki jo je oddajala, ko je govorila o očetu alkoholiku, stisnila k sebi in jo potolažila. Tisto majhno deklico, ki jo še vedno, čeprav je že sama mama, boli. Da je njen oče pil. Preveč. In prevečkrat. Da je bil bogve kje, ona pa si je želela le, da bi jo videl. Njo. Ne pa flašo.

Imelo me je, da bi ji, drobni deklici v njej, povedala vse, česar si je tako želela slišati iz njegovih ust … da bi ji rekla, naj preneha trpeti. Ker ni pil zato, ker ne bi znal ljubiti, ker je ni imel rad, ker je bil trd človek. Nasprotno … 

Imelo me je, da bi ji nekako odvzela, obrisala, pomagala nositi vso to bolečino. Kajti deklica v meni je, kljub temu, da sta bila najina očeta verjetno zelo različna, občutila globino njene bolečine. Moja je bila namreč prav tako globoka.

Alkohola v mojem očetu se spominjam kot neke težko opisljive prisotnosti še nekoga. “Ta pa ni sam,” pogosto rečemo za koga, ki je vidno vinjen. In to drži; lahko sem ga občutila. Ni mi bilo potrebno, kot mu je vedno govorila mama, da ga voha. Meni ga ni bilo potrebno zavohati, jaz sem ga le pogledala. In tam je bilo, to, v njem; ta prisotnost nečesa … Ne, ne zla. Ni bilo zlo, daleč od tega. Nečesa … kar otopeva. Kar naredi, da otopijo vse frustracije, vse bolečine, vsi problemi. Kar dela močnejšega. Kar pomaga, da greš naprej, da se osvobodiš stresa. Do naslednjega jutra. Ko so vsi problemi spet nerešljivi, naloge nepremagljivo težke in ti spet neskončno sam. Ti. In potem spet kak kozarec. Ali dva. Da je lažje.

A bolečine deklic in fantkov tam notri, v nas, se ne da izbrisati. Otroci alkoholikov smo in bomo vedno otroci alkoholikov. Vse življenje. Tudi, če gredo naši starši na zdravljenje. Tudi, če nehajo piti. Tudi, ko umrejo. Vedno. Vedno je nekje, tam zadaj, nekje v zavesti občutek. Da nisi dovolj dober. Da nisi dovolj vreden. Da te nima rad. Ta, ali oni, saj je vseeno. Da, skratka, nisi. Tak, kot bi moral biti. Kar je bil verjetno tudi eden večjih razlogov, zakaj je pil oče. Ker ni bil tak, kot so želeli od njega. Ker ni bil dovolj trd; bil je veliko predober in prenežen za ta trdi svet. In zgodbe številnih alokoholikov imajo podoben izvir pitja; ne zmorejo brez bergle. 

Je v vseh teh zgodbah sploh kaj dobrega? Seveda, v vsem je najti nekaj slabega in nekaj manj slabega. Ko te enkrat piči kača, se bojiš zvite vrvi, pravijo. In – v nasprotju s teorijo – si nekateri otroci alkoholikov za življenjskega partnerja ne najdejo alkoholika. A teorija delno drži; si pa najdejo kake druge vrste -holika. Deloholika, recimo. In zgodba je zelo podobna; “princip je isti”, je rekel Đole, “vse ostalo so – nianse” … 

Nekdo drug je prvi, nekaj drugega je pomembnejšega, ti pa si spet tam, sam. Star lajtmotiv, kaj hočemo. Sploh v naši družbi, kjer sva se, če se o tem pogovarjamo štiri prijateljice, s problemom starša alokoholika ukvarjali dve od teh štirih v otroštvu, ena pa v odrasli dobi. Tri od štirih; ranjene. A se prebijamo naprej … bolj ali manj brez bergel.

Featured

Bernarda

Pri najini zgodbi “nikoli več” ne drži; pa čeprav smrt vidimo kot konec.

Sobota je bila. Iz kislega, mokrega jutra se je razvil prekrasen skoraj poletni dan; čeprav čisto na sredini septembra.

V  živo te vidim – tako bi bilo, če bi bilo vse normalno, če bi bilo, kot bi moralo biti; v živo te vidim: doma si; najprej na vrtu, kjer postoriš, kar je treba in kar ti ni uspelo med tednom. Nato v kuhinji, kjer že diši po juhi, iz pečice po rogljičkih, na štedilniku pa brbota še v ostalih loncih. Zadiši mi po izjemno aromatični začimbi, ki si ji vedno rekla ‘maggi’, in ki – to sem prepričana – še vedno raste ob robu tvojega vrta. Čeprav že kar nekaj časa nisi stopila vanj … V živo te vidim: ponedeljek je in ti stopiš k moji pisalni mizi v službi, se nasloniš na pult in s tonom, ki, kot bi želel biti karajoč, pa ni, rečeš: »Pa kaj je zdaj? Samo boš delala?! Že celo jutro čakam kavo!« Nasmejiš se in brez Majde, ki je že sredi pisanja in priteče za nama, greva v pritličje, na kavo. Klepetamo. Smejimo se. Razlagaš o odličnem filmu, ki si ga gledala v soboto zvečer, o vikendu, ki si ga preživela na vrtu, v kuhinji, z otrokoma. Nato o tem, da si rezervirala izlet; na Dunaj greste, muzeji in galerije, pa še kaj. Klepetamo; človek bi s teboj lahko govoril ure in ure. Nikoli nam ni zmanjkalo. A – pisanje kliče. To in ono imaš danes, jutri teren, v sredo spet nekaj drugega …

A … v resnici je bilo drugače. Ni bilo tako, čeprav bi moralo biti. Dan je bil resda prelep, topel, sončen. Le da ti nisi bila doma. V bolnišnici je po sedmih mesecih tvoje telo omagalo. Vest je bila trda, a pričakovana. Ni se razvijalo v pravo smer v zadnjih mesecih; bolezen je odprla vse svoje adute in počasi, a vztrajno, zmagovala. Ti si izgubila. S tabo pa tudi mi.

Še vedno ne morem dojeti, pravzaprav, še vedno ne. Čeprav te že mesece ni bilo v službi, na kavi, doma. Danes smo te pokopali. Možgani ne dojamejo, a srce ve. Nikoli več.

Nikoli več? Te dni so se mi v glavi vrteli filmi, toliko njih, za dvajset let nazaj. Sebeborci, Hera, ti, Janez, otroka, moji otroci, služba, vsakodnevne kave, smeh, tvoja iskrivost, tvoj smeh, tvoji materinski nasveti … ne morem dojeti. Da smo danes napisali piko.

Čeprav – »nikoli več« ne drži. Vsak dan znova, pravzaprav, si z nami. Ko vidim kakšno začimbo, se spomnim nate. Knjigo – ti. Pes – spet ti. Film, razstava, Mura, Gornja Radgona, prosena kaša z jabolki, domač kruh, rogljički, gledališka predstava, pahljača, rdeča torbica, rumen avto, pisan šal, posipan z metulji, bučke in korenček s tvojega vrta … vse to, vse to in še tisoče stvari spominja nate. Na tvoje oči. Na tvojo energijo. Na tvoje kreganje. Na smeh. Nate. In čeprav »nikoli več« ne drži, saj si in boš z nami, dokler bomo mi, boli. Boli, pa čeprav vem, da tega ti ne bi želela. »Eh, kaj boš jokala,« bi rekla in zamahnila z roko: »rajši poglej naprej.« In bi me peljala na kavo.

V veliko stvareh si mi bila vzornica, a najbolj me je vedno navduševala tvoja ljubezen do ljudi. Neizmerna. Nenarejena. Globoka. Zato sem – čeprav še vedno boli in še vedno tečejo solze – globoko hvaležna. Da sem bila del tvoje zgodbe, da si bila del moje zgodbe in da sva – vsaj en majhen del – pisali tudi skupno zgodbo. Majhen, a pomemben del.

Hvaležnost je vse, kar bo – ko bo žalost odšla – tudi ostalo. Hvala ti. Že dolgo ti nisem tega rekla, a – hvala. Za ta del tvojega srca, ki je bil tudi malo moj.

Se vidiva, Bernarda. Se vidiva. V megli jutra, v zahodu sonca. In vmes. Na kavi, na vrtu, v sadovnjaku, s psom, z otroki, v miru večera, ob knjigi in kozarcu vina … se vidiva!

Ali so res vsega krive mame

Od kod se vzamejo nedorasli moški in kako jim vse življenje uspeva neodrasti?

To jutro so bili otroci kot podrepne muhe.

“Ne vem, kaj bom jedel! Neee, ne bom kosmičev! In kruha tudi ne! Vedno jem isto!” Je skoraj kričal prvi, ko sem ga že tretjič vprašala, kaj bo za zajtrk.

“Mama, kje je moj dežnik?” In še: “Pa kako si zlikala to majico?! Poglej!” je nekje na hodniku govorila druga.

Tretja se je mulala: “Jaz sem hotela danes imeti ta dežnik! Zakaj ga vedno dobi ona?!”

Kako rada imam stavke z “vedno” ali z “nikoli”, sem pomislila. “Nikoli ga še nisem imela jaz,” je brnela naprej.

Ne, da sem to noč slabo spala in ne, da sem bila vstala z levo nogo, a res sem se težko zadrževala, da nisem zavijala z očmi. Če sem čisto iskrena, bi se bila najraje oblekla in se šla – brez dežnika – malo prezračit. Malo. Tako za – štirinajst dni. 

A ura je šla kot šus. “Le zakaj ure tam med sedmo in pol osmo normalno tečejo, potem pa začnejo dirjati,” mi je šlo skozi glavo, ko je naenkrat prišla krona tega jutra.

Stopil je – to jutro, ko sem jaz uredila že vse v hiši, poleg treh mulcev še pol živalskega kraljestva, ki živi z nami in na srečo ne pozna besedne govorice, ampak se z mano pogovarja precej bolj prijazno, – prvič iz spalnice. Malo pred osmo. In izustil: “Vida, kje so moje gate?”

In kaplja je padla čez rob. Ne, da nisem zavijala z očmi; iz mene je privrelo tisto najslabše; sarkazem: “Samo še ti si manjkal … petnajst do osmih … Tvoje gate?? Ne vem, kje so tvoje gate, jih ne nosim, so mi prevelike!” sem rekla.

Najraje pa bi zakričala: “AAAAAA! Pustite me vsi skupaj pri miru!! Kdaj sem jaz koga gnjavila, da ne vem, kaj bi rada jedla?!? Kdaj sem se jaz z nekom prerekala za tako neumno stvar, kot je dežnik??!! In kdaj pri bogu samem sem jaz koga drugega spraševala KJE SO MOJE GATEEEEEE?!?!?!?!”

Uf. Takšna jutra so res češnja na torti družinskega življenja.

Ko se je vse poleglo in so vsi s svojimi gatami na riti odšli, sem obsedela ob kavi in mizi in razmišljala.

Tudi o tem, od kod se vzamejo nedorasli moški. In kako jim pravzaprav to uspeva. Mislim – neodrasti. In še nekaj, kar me muči, vse odkar sem postala mama fanta – ali smo res vsega krive – mame??

Na kar seveda ne pristajam. Ne, da ne pristajam, ampak vem, da to ne drži. Ker poznam ne le krasne, ampak tudi dobre mame. In njihove malo manj krasne sinove. Ki seveda še niso odrasli. Pri tridesetih …

In poznam nešteto primerov, ko so deklice odrasle v popolnoma odgovorne in prijetne osebke, njihovi bratje pa … ni da bi govoril. Pa so zrasli v isti družini z mogoče le letom ali dvema medesebojne razlike. In pod isto vzgojo. Iste mame in očeta.

Zakaj? Kje je sistemska napaka?

Kajti – ne bo držalo, vsi dragi, spoštovani in priznani terapevti (moškega spola), ki vas ne bom imenovala, ker vas je preveč, ki to trdite (kar pa še ne pomeni, da to drži!), ampak – mama ne more nositi odgovornosti za to, da njen sin ni odrasel v odgovornostnem in psihičnem smislu. In pa mama te odgovornosti ne more nositi v celoti. Kajti dejstvo je, da na vzgojo vpliva več komponent. Zelo pomembno je okolje. Da očetov sploh ne omenjam, ker to je druga zgodba … o kateri tudi – moški! – terapevti na veliko blebetajo. In vedno isto – da so očetje odsotni. In da smo tudi tega krive – mame.

Japajeda. Oprostite, ampak – niti pod razno ne pristajam na te neumnosti. To enostavno ne drži. Na splošno ne drži, mogoče v kakšnem posameznem primeru.

To je namreč kot tisti zapis, na katerega sem naletela zadnjič. Tako nekako pravi: “Strokovnjaki: ‘Otroci bodo pobrali vedenja, ki jih opazijo pri svojih starših’.

Starš: ‘Aja? Otroci me vidijo, kako zlagam perilo. Zakaj pri hudiču torej oni vse namečejo v omare?!’”

In to tisoč odstotno drži. Kajti, če bi držalo, kar govori “stroka”, bi vsi trije moji otroci recimo pili samo vodo (Neeee! Najraje imajo, ko pride dedek in jim prinese kokakolo, ki jo jaz dovolim le izjemoma!), se eden do drugega vedli prijazno (pa se ne) ali pa recimo sesali, pospravljali in prali.

No, pa recimo, da je to slab primer. Recimo, da se meni na obrazu pozna, da nerada opravljam gospodinska opravila (ampak jih še vedno opravljam, ker to mora biti narejeno, a ne da?).

Recimo, da ta zapis drži samo v primeru, da otroci torej posnemajo tista dejanja staršev, ki jih starši radi počnejo. Okej, poglejmo kakšen primer. A – šment – tudi to ne drži! Ker bi v tem primeru moji otroci bili fak… bralci!!! Kar pomeni, da bi eden drugemu ali pa sami sebi radi in veliko brali! Pa berejo? Ja … če jaz stojim zraven … z brzostrelko.

Tako da – evo. Teorija pada. In to ni prvič … a gremo nazaj na témo.

Bistvo je v tem, da otroci res posnemajo. To drži. A – posnemajo tisto, kar je najlažje.

Seveda, saj smo tudi mi ne le bili takšni, ampak smo takšni še zmeraj. To je popolnoma človeška lastnost. Katere besede si najlažje zapomniš? Kletvice, seveda! Kaj je najlažje narediti, ko bi moral zložiti cunje? Zmečeš jih v omaro – in celo pustiš vrata odprta! (In potem ne najdeš gat …) Absolutna resnica. Delamo – in posnemamo – tisto, kar je najlažje. Pa če smo stari pet, petnajst ali petdeset. Dejstvo.

Razen, če smo vmes – odrasli. Kar se pri moških zgodi zelo, zelo, zelo redko. En krat na tisoč primerkov, mogoče, mogoče na deset tisoč, ne vem, ker jih toliko, da bi srečala povsem odraslega moškega še – nisem srečala.

Pa ni kriva moja mama, oprostite, (pa tudi oče ne), pa tudi ni kriva njegova, prav tako ne. Krivi smo – ko smo enkrat stari nad dvajset – čisto sami. Kajti pri vzgoji je pomembna tudi – samovzgoja. Tada! In tu je catch, torej kavelj. Kajti samovzgoja je nek bavbav, a ne, dragi moški bralci, in ta bavbav napada samo – osebke z joški. Le kdo bi si mislil!

Se pa moram na tem mestu takoj opravičiti tistim, ki nimate ženskih joškov in ne oblačite kril, pa ste se v tej kolumni prebili do teh, končnih besed. Vi ste pa moški, ki ste pa po mojem mnenju zelo blizu, ali pa celo tam. V odraslosti namreč.

Kajti ena od zelo dobrih lastnosti odraslih ljudi je tudi, da se lahko z njimi pogovarjaš karkoli. Tudi o težavah, pa tudi o napakah, ki jih nekdo ima. Tudi o napakah, ki jih ima on ali ona sama. Pa ne zbežijo. Poslušajo. Premislijo. Povejo kaj nazaj. A ne tulijo in divjajo. In temu se potem reče pogovor. Ki ga pa – da ne bom seksistična do moških – prav tako ne zmore zelo, zelo veliko žensk. Ker so ostale tam, kjer je večina moških. V neodrasli fazi. Ne zmorejo pogledati v obraz. Povedati. Poslušati, sprejemati. Si ne priznajo stvari in se ne sprijaznijo s tem, da jih je strah …

Tako da, dragi moški – to je pa vam v tolažbo – je takih zelo veliko in celo preveč tudi med ženskami. Na žalost. Drži pa, da so to ženske, ki večinoma niso mame, kajti mama si zelo težko privošči, da ne odraste. Da beži pred odgovornostmi, težavami in nalogami, takimi in drugačnimi. Mame zmorejo vse. Tudi odraslost, odgovornost in kar je še podobnih neumnosti na tem svetu.